Gledamo prvi resen politični poraz Mira Cerarja?

Predsednik Stranke Mira Cerarja je bil v zgodbi o imenovanju evropskega komisarja neodločen. Na začetku je pobudo prepustil predsednici vlade v odstopu, ta je v preteklih mesecih uspešno lobirala v Bruslju in nato na komisarski seznam uvrstila sebe, kot "dodatek" pa še zunanjega ministra Karla Erjavca in evroposlanko Tanjo Fajon, ker drugače ne bi šlo.

Z dežja pod kap Pred vladno odločitvijo o seznamu treh komisarskih kandidatov je bil Cerar neuspešen s predlogom, da bi bil kandidat zdajšnji komisar Janez Potočnik. Po prvem stiku s predsednikom Evropske komisije Jeanom-Claudom Junckerjem je sledila mandatarjeva podpora koalicijskima kandidatoma na seznamu. A že dan pozneje je dal Junckerju proste roke pri izbiri kandidata za komisarja, češ da je dobil zagotovila o vplivnem resorju v komisiji.

"Nerodno je, da že na prvi tekmi, ki jo ima Cerar kot novi mandatar, dobi tako težko nalogo, ampak ob tej nalogi se bo postavil ali padel. Odnos Bruslja do Slovenije bo odvisen od tega, kako bo znal Cerar obraniti našo suverenost," je prepričan strokovnjak za politični marketing in eden od "arhitektov" volilne zmage Socialnih demokratov leta 2008 Sebastjan Jeretič.

Zaostrovanje z Brusljem "Če bo Juncker v nasprotju s Cerarjevo voljo Alenko Bratušek imenoval za komisarko, bo to blamaža za Cerarja in za Slovenijo. Gre za vprašanje suverenosti države, ker Evropska komisija deluje v imenu vlad posameznih držav. Mandatar mora Junckerju predstaviti bolj jasna stališča in mogoče celo zaostriti odnose z Brusljem na kakšni točki, ki bi Bruselj zabolela," meni nekdanji sodelavec Boruta Pahorja v obdobju njegovega predsednikovanja SD.

Dokončni poraz v komisarski zgodbi bi Cerarja zelo oslabil tako v odnosih v koaliciji kot v razmerju do opozicije, napoveduje Jeretič. "Akterji v političnem prostoru bi ga gledali kot nekoga, ki je šibek in neodločen, kar pomeni, da bi tudi bolj ostro delovali v pogajanjih in v napadih nanj," pravi svetovalec koprskega župana Borisa Popoviča. Jeretič se sicer s kandidaturo za piranskega župana podaja v novo politično bitko.

Ko hijene zavohajo kri Z neodločnostjo v komisarski zgodbi Cerar tudi tvega, da ga bodo tekmeci začeli dojemati kot šibkega voditelja, kar jim odpira vrata za izsiljevanja, predvsem na kadrovskem področju. "Pri Stranki Mira Cerarja vidim iskreno željo, da ostanejo čisti. A za hrbtom se jim zadeve že dogajajo. Imenovanje nadzornega sveta Darsa je bilo zgodba starih akterjev brez usklajevanja s Cerarjem, to se bo na gospodarskem področju dogajalo še naprej. Ko hijene zavohajo kri, postanejo vse bolj ostre."

Škandalozno Veliko bolj neprizanesljiv do novega predsednika vlade je Gregor Golobič, nekdanji dolgoletni drugi človek LDS in predsednik Zares, ki je bil v Pahorjevi vladi visokošolski minister, v Zaresu pa je sodeloval tudi z Alenko Bratušek. "Gre za škandalozno vedenje. Vladi Alenke Bratušek Cerar ne more prepuščati odločitev in tudi danes nima nobene pristojnosti, da se vmešava na kakršenkoli način. To, da so mu omogočili, da je dal svoj predlog za komisarja, je bilo zelo korektno. Še bolj korektno bi bilo, če bi se temu odpovedal."

Kratkovidno Golobič poudarja, da v tej zgodbi ne gre za imena, tudi ne za Alenko Bratušek: "Da ne bo pomote. Predsednica vlade je naredila veliko napak, imela je katastrofalno kadrovsko politiko, slabo je izkoristila priložnost, ki jo je imela. A vsebinski premislek, kdo je boljši ali slabši predsednik vlade, nima nobene zveze z dejstvom, da je predsednik vlade. Žalostno je, da se je Cerar, ki bi moral biti legalist, spustil na teren, kjer objektivno spodjeda samega sebe kot nekoga, ki bo verjetno v kratkem postal predsednik vlade s polnimi pooblastili. Neverjetno kratkovidno."

Kaj je res prvi poraz? Tesen sodelavec nekdanjega premierja in predsednika države Janeza Drnovška se ne strinja, da gre za prvi pravi politični poraz Mira Cerarja. "Njegov prvi poraz je sestava koalicije oziroma to, da je na koncu ostal s partnerjema, kot sta Karl Erjavec in Dejan Židan. Ta poraz bo usoden. Komisarka zgodba je le znamenje pristopa, ki je kriv tudi za to, da je nastala takšna koalicija."

Golobič komunikacijo Cerarja z Junckerjem ocenjuje za slabo presojo. "Gre za nedržavniško vedenje, ki v tujini zanesljivo zbuja začudenje, gre za nespoštovanje institucije predsednice vlade in za politično neracionalnost, ker se je Cerar podal v spopad, ki je nepomemben in nepotreben."

Nedozorelost in predpolitična mentaliteta Golobič še pravi, da ni politika, ki za položaj ne bi predlagal samega sebe. "Cerar je tako kandidiral za predsednika vlade. Vsak minister samokandidira. Poslanci to storijo, ko dajo soglasje h kandidaturi. To je deplasirana in čudaška zgodba, ki kaže na nedozorelost in predpolitično mentaliteto slovenskih medijev in politike."

Cerarjevo ravnanje je slaba napoved za temeljno politično racionalnost njegove vlade in za presojo njenih prednostnih nalog. "Kot da je glavno vprašanje Slovenije, kdo bo komisar. Vse nas lahko skrbi, da so temu podrejena vsa preostala vprašanja ter da se je Cerar osramotil v evropski in domači javnosti."

Predsednik vlade ni politični komentator Do Cerarja je kritičen tudi politični analitik Miha Kovač: "Cerar je igro z Bratuškovo odigral precej nespretno, saj se je nad njenim samoimenovanjem zgražal, a hkrati ni dal jasno vedeti, kaj namerava glede tega storiti. To je slabo, saj od predsednika vlade upravičeno pričakujemo, da o razmerah v državi ne govori kot politični komentator, ampak da besede izbira tako, da jim vedno sledijo tudi ustrezna dejanja. Če tega ni, tudi ni premierjeve avtoritete."

Kovač vidi tri boljše možnosti, ki jih je imel na voljo novi mandatar. Lahko bi molčal oziroma dal jasno vedeti, da samoimenovanje Bratuškove ne zadeva njegove vlade in da se zdi njemu kot premierju škoda izgubljati čas za razmeroma nepomembna kadrovska vprašanja.

Druga možnost "Lahko bi jasno in nedvoumno napovedal, da je bila Bratuškova v Slovenji predlagana za komisarko na nedostojen način, zato jo bo njegova vlada odpoklicala, če bo imenovana za komisarko. To sicer po mnenju Kovača ne bi najbolje vplivalo na ugled Slovenije, a bi Juncker verjetno dvakrat premislil, preden bi jo imenoval, Cerar pa bi pridobil ugled kot dosleden borec proti politični nemorali in kot premier, ki tisto, kar reče, tudi naredi."

Tretja možnost Kovač vidi še eno, pragmatično možnost. Lahko bi Bratuškovo vzel v vlado in jo podprl kot komisarko. Kot nekdanja premierka lahko pride najvišje v bruseljski hierarhiji, z njo in s pomočjo NSi pa bi lahko lažje izpeljal reforme, ki jih pričakuje gospodarstvo. "A te očitno niso bile del njegovih načrtov," pravi Kovač. Cerarjeva politična avtoriteta je zdaj načeta, poleg tega pa bo imel še slabe odnose s slovensko komisarko v Bruslju, ki jo "doma sicer resno jemlje le še malokdo", še analizira Kovač. Opozarja tudi na podobnost med Bratuškovo in predsednikom Pozitivne Slovenije Zoranom Jankovićem, ki svojih ambicij nista znala umestiti v racionalen okvir.

Nebrzdani egoizem in bolestna ambicioznost "Ker optimistično verjamem, da sredinski in levosredinski del slovenskega volilnega telesa kljub vsemu premore kar nekaj zdrave pameti in ne mara nebrzdanega egoizma in bolestne ambicioznosti, napovedujem, da bo z odhodom Alenke Bratušek v Bruselj konec tako Pozitivne Slovenije kot ZaAB. Če pa bo ob tem še Miro Cerar ponavljal napake, kot je ta ob imenovanju Bratuškove, se Slovenija lahko znajde v političnem vakuumu z nepredvidljivimi posledicami," sklene Kovač.