Četrtek, 31. 5. 2018, 13.30
6 let, 6 mesecev
Filip Dobranić pred protestom: Ni se nam treba pustiti ustrahovati #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,55
30
V Ljubljani bodo danes potekale demonstracije proti politiki sovraštva, ki jih organizira civilnodružbena Koalicija Brez strahu. O tem, zakaj bodo le tri dni pred parlamentarnimi volitvami, kaj želijo z njimi sporočiti državljanom, zakaj smo priče porastu političnega populizma in kaj lahko v boju proti politiki sovraštva stori posameznik, smo se pogovarjali s Filipom Dobranićem, enim od predstavnikov Koalicije Brez strahu z Inštituta za druga vprašanja in portala Danes je nov dan.
"Vse največje zgodovinske grozote so se začele z organiziranim spodbujanjem sovraštva," se glasi začetek zapisa na Facebook strani organizatorjev protesta Brez strahu - proti politiki sovraštva, s katerim pozivajo ljudi na demonstracije, ki bodo danes od 17. ure dalje na Trgu republike v Ljubljani.
"S politiko, ki je razglašala skupine ljudi za ničvredne in nevarne. Namesto blaginje je sejala strah, namesto solidarnosti nasilje. Danes se s svojimi praznimi obljubami želi vrniti v naš prostor. Nismo nasedli njenim lažem. In ne dovolimo, da nam zavlada! Vsi na demonstracije," so zapisali.
Na svoji Facebook strani in Twitter profilu organizatorji demonstracij objavljajo sovražne izjave tako političnih akterjev kot državljanov.
Zakaj se je po vašem mnenju povečalo širjenje sovraštva oz. sovražnega govora v predvolilni kampanji?
Ker je politično motivirano in ga kandidatke in kandidati spodbujajo. Motivacija je vzbujati strah, ustvarjati moralno paniko in volivcem ponujati rešitve za ustvarjene probleme. Ni se zgodilo nič drugega kot volilna kampanja. Človek bi pričakoval, da se več sovraštva trosi takrat, ko so ljudje prestrašeni oz. ko se zgodi kaj vsebinskega s skupino, proti kateri se izrekajo. V zadnjem mesecu pa ni bilo nobenega begunskega vala, nobene LGBT-revolucije, nobenega odmevnega zločina, ki bi ga zagrešili revni ali kakšne druge ogrožene skupine.
Sovraštvo proti specifičnim se seveda ni začelo s politično kampanjo. Prisotno je že leta, vendar je nekaj moralo spodbuditi porast tovrstnega podpihovanja. Nekdo je moral dati dovoljenje. Na žalost je edina taka stvar, ki se je zgodila v zadnjih mesecih, volilna kampanja. Sodelujoči v njej morajo sprejeti odgovornost in nehati širiti sovraštvo.
Proti komu sta sovraštvo in sovražni govor v zadnjem obdobju usmerjena, kaj vi opažate?
Osebno poleg čisto preveč očitnega sovraštva, usmerjenemega proti ljudem iz drugih držav, opažam porast oportunističnega sovraštva. Ni nobene prave konsistentnosti pri izbiri žaljivk ali družbenih skupin, ki so jih deležne. Definitivno je veliko več fokusa na beguncih, vendar nikakor ne manjka “degeneriranih socialističnih pederistov, ki ga vlečejo Sorošu”, “čefurskih prasic” in “muslimanskih zveri”.
Kdo sestavlja koalicijo Brez strahu?
Smo skupina posameznic in posameznikov, ki jim je mar. Svoj prosti čas smo posvetili temu, da bi osvetlili politiko sovraštva, ki je prepredla naš vsakdan. Združili pa smo se na pobudo oseb, ki so bile same tarče nenehnega in organiziranega šikaniranja na družbenih omrežjih. Kdor nas želi spoznati, naj pride v četrtek ob petih popoldan na Trg republike.
Zakaj se vam zdi pomembno, da so demonstracije ravno zdaj, tri dni pred volitvami?
Pred volitvami se celoten medijski diskurz vrti okoli tega, kaj je kdo rekel. Želimo izkoristiti moment, ko bomo imeli več pozornosti, pa tudi sovraštva je v času razgretih strasti pred volitvami še toliko več. V svoji propagandi je veliko strank in njihovih kandidatov/kandidatk ter njihovih podpornikov odkrito sovražnih do določenih skupin ljudi. Ključno je opozoriti na možnost distopične verzije prihodnosti, v kateri se bo nekdo s politikami šovinizma, rasizma, nacionalizma in izključevanja, torej s samim sovraštvom, zavihtel na oblast. Seveda pa bo dan po volitvah tema prav tako (ali pa še celo bolj) pomembna.
Kaj želite z demonstracijami sporočiti državljanom?
Ni se nam treba pustiti ustrahovati. Ne smemo dovoliti širjenja sovražnega govora, rasizmov, šovinizmov, nacionalizmov in izključevanja določenih družbenih skupin. Čisto vsi si zaslužimo spoštljivih besed, in če nas na drugi strani čaka verbalno nasilje, nam ni treba bežati. Moramo samo reči ne, dovolj je bilo tega.
Kaj pa sporočate tistim, proti katerim so namenjene?
Prosim, nehajte s tem sovraštvom. Komunicirajte vsaj toliko prijazno, kot to zmoreta naključna osnovnošolka ali osnovnošolec. Vsem nam bo bolje, pa še veliko stvari se bomo precej lažje dogovorili. Prosim, nehajte zlorabljati jezo in strah ter ju spreminjati v sovraštvo samo zato, da pridete na oblast. Zmorete bolje, verjamemo v vas!
Zakaj se po vašem mnenju širjenje sovraštva dopušča? Zdi se, da ga ljudje še zmeraj tolerirajo ali ignorirajo.
Prej bi rekel, da ga ignorirajo. Najlažje se je obrniti stran od krivic in se pretvarjati, da se nas to ne tiče. Žal pa se je v zgodovini že vse prevečkrat izkazalo, da takšno delovanje pelje prej v pogubo kot blaginjo za vse. Tudi mediji seveda največkrat niso tisti, ki bi odločno odklanjali takšno podpihovanje sovraštva, saj vsi vemo, da se škandali in ekscesi najbolje prodajajo. Verjamemo, da je naloga medijev, da ne dajejo prostora tistim, ki so sovražni, temveč raje opozarjate na takšne krivice in se trudite za boljši svet ter bolj konstruktivne vsebine.
So mediji po vašem mnenju preveč strpni do sovraštva in sovražnega govora?
Ja. Predvsem so preveč strpni do ljudi, ki sovraštvo širijo. Na nogometni tekmi imamo na primer rumene in rdeče kartone. Ne glede na to, da gre za spopad za nadvlado celemu (nogometnemu) svetu, zahtevamo minimalne standarde. Velikokrat niti ni treba nikogar poškodovati. Dovolj je, če lažeš (simuliraš) ali pa ozmerjaš sodnika. Takšne ljudi se pošlje z nogometnega igrišča, včasih se jim celo prepove igrati naslednjo tekmo, kdaj pa kdaj se kaznuje še navijače.
Tako je, ko gre za nogomet. Ko gre za dejanska življenja, pa je popolnoma sprejemljivo, da se ljudi ozmerja z opicami. Iskreno komaj čakam dan, ko bo kak medij dal izjavo, da je oseba X zadnji mesec dni čisto preveč žaljiva v javnosti, in tej osebi (ali njenim navijačem) vsaj kak teden ne bodo dali medijskega prostora.
Koliko ljudi lahko pričakujemo na demonstracijah?
Upamo na veliko udeležbo in jo tudi pričakujemo - saj veste, kako že gre: več nas bo, prej bomo na cilju!
Kdo poleg madžarskega filozofa Gasparja Miklosa Tamasa bo še med govorci in govorkami?
Stvari se dogajajo zelo hitro in organsko, danes smo še pošiljali e-pošto, sestankovali in se organizirali. Za zdaj je na spisku govorcev 10 ljudi. Sam zelo toplo priporočam, da tudi tisti, ki jim protestiranje ni blizu, pridejo poslušat gospoda Tamasa.
Po nastopu na televiziji ste bili na spletnih omrežjih tarča žaljivk. Zakaj menite, da se ljudje, ki nasprotujejo vašemu načinu mišljenja, spravljajo na osebno raven?
Do neke mere zagotovo zato, ker je tako najlažje. Če je v prispevku podpisana oseba z imenom in priimkom, je ta pač najlažja tarča. Vendar je treba izpostaviti to, da tudi ko se ljudje “spravljajo na osebno raven”, z žaljivkami, ki jih trosijo, zaznamujejo veliko več ljudi. Vsaka žaljivka, ki mene ozmerja z migrantom ali pedrom ali debilno pokveko, podpihuje sovraštvo proti tem družbenim skupinam še bolj kot škodi mojemu ugledu.
Zakaj po vašem mnenju v Sloveniji in svetu raste trend političnega populizma in nacionalizma?
Politični populizem in nacionalizmi so se v zgodovini skoraj vedno izkazali za posledico ekonomskih kriz, iz katerih so številne družbene skupine izšle še bolj obubožane, izkoriščane ali pa pomaknjene na rob družbe. Premeteni politični akterji njihovo bolečino in strah s pridom izkoriščajo za višanje svojih rejtingov, s tem da jim dajejo krivce za njihovo trpljenje. Namesto da bi s prstom kazali na neoliberalni sistem (saj jim ta pomaga), raje iščejo zunanje krivce - begunce, migrante, druge manjšine, sosednje države, EU, Rusijo, ipd. Slovenija pri tem žal ni nobena izjema.
Filip Dobranić s portala Danes je nov dan si želi neavtoritarno politiko in nesovražno javno razpravo.
Kaj lahko vsak posameznik naredi v boju proti politiki sovraštva?
V vsakodnevnem delovanju naj bo zavezan osnovnim etičnim standardom. Spoštuje naj svoje sodelavce, kolege, prijatelje, družino, partnerje. Upira naj se mobingu v službi, občutljiv naj bo za seksizem, homofobijo, rasizem, ksenofobijo ipd. v vsakdanjem govoru. Besedo naj odstopi pripadnikom šibkejših skupin, in ko spregovorijo, naj utihne ter jih posluša. Sam naj si skuha kavo v pisarni, pa še sodelavcem. Ko naleti na krivico ali odprto sovraštvo, naj odreagira odgovorno. Na spletu naj npr. prijavlja sovražni govor in poskuša ustaviti sovražne skupine, na ulici pa naj za svoja prepričanja zastavi svoje telo.
Kaj bi si od politikov v Sloveniji želeli vi?
Da s politikami sovraštva nehajo dušiti posameznike in posameznice ter družbo kot celoto. Želimo si neavtoritarno politiko in nesovražno javno razpravo; vključujočo, solidarno in sočutnodružbo, ki nas ne prešteva in ne deli; spoštovanje pravic žensk, vključno z nedotakljivostjo pravice do splava; konec sodelovanja v vojnah in aktivno prizadevanje za mir; sanacijo in trajno zaščito okolja; konec kriminalizacije migracij in odstranitev žice, ki ne rešuje problemov, ki jih naslavlja. Predvsem pa, da sebi in nam pomagajo vrniti veselje do življenja.
30