SiolNET. Novice Slovenija
9,48

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ernest Petrič: Naš blagor je odvisen od uspešnega dela politikov, ne od tega, koliko je skočil Prevc

9,48

termometer

Ernest Petrič
Foto: Matej Leskovšek

"Da je v Sloveniji malo prostora za izstopanje, za meritokracijo, da vlada povprečje, vemo vsi. Izjema je le šport. Tu znamo ceniti uspeh in nadpovprečje. Porazno pa je prav v politiki," pravi ustavni sodnik Ernest Petrič, ki je bil v času osamosvajanja veleposlanik v Indiji in ZDA.

Štiri tedne pred dnevom državnosti 25. junija dnevno objavljamo izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla 15. junija.

Danes objavljamo dele pogovora z Ernestom Petričem, ki je bil v osamosvojitvenih letih najprej dekan Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes Fakulteta za družbene vede), potem pa veleposlanik v Indiji in ZDA.

 

/.../
Nobena elita prostovoljno ne preda moči. Kaj za vas pomeni sestop z oblasti?
Takrat sem bil zagovornik t. i. soft landinga. Morda sem tudi zato, ker sem bil pred tem veliko na Zahodu, sodil, da bo zasuk v nove čase veliko lažji in da se bo dejansko zgodil. Nisem razumel, koliko prejšnje mentalitete je ostalo v glavah ljudi. Tudi pranje možganov, ki smo ga bili desetletja deležni od osnovne šole naprej, sem podcenil in tudi to, kako globoko je to ostalo v ljudeh. So seveda izjeme, kakršen je Boštjan M. Zupančič, ki je bil leta na Harvardu. Zdelo se mi je, da bomo hitro dojeli, da gremo zares v neki nov čas, v demokracijo in tržno gospodarstvo. Očitno ni šlo tako gladko.

naslovnica

Mlade fante, ki so vodili osamosvojitev, sem občudoval. Ko sem nekoč prišel na posvet h Kučanu, sta v predsobi sedela, en v modri policijski uni­formi s pištolo, Igor Bavčar, moj študent, in zraven tudi moj študent Janez Janša v padalski uniformi, z zavihanimi rokavi in pištolo. Rekel sem: "Kako ste fantje?" "Profesor, imamo jih v šahu!" Kasarne z jugoslovansko vojsko so imeli obkoljene. Za take podvige morajo biti mladi ljudje, starejši vedno dvomijo, tehtajo. Ti pa so šli korajžno z glavo skozi zid in uspeli. Seveda je bil to poseben zgodovinski čas s tektonskimi premiki in bi Jugoslavija tudi sicer po vsem sodeč razpadla, celo če bi bila Slovenija pasivna. Makedonci in Črnogorci so tudi postali neodvisni, pa jih to leta 1991 niti ni zanimalo.

Da se razumemo – ne podcenjujem zgodovinskega vložka osamosvojiteljev, da pa je uspelo, je bil zelo pomemben tudi naklonjen historični trenutek, tako v svetu kot v Sloveniji. Ta uspeh je rodil pri Slovencih veliko samozavesti. Vse najbolje vemo, vse najbolje znamo. Takrat smo res briljantno zvozili brez žrtev in razdejanja. Podjetja so se preusmerila na nova tržišča, v treh, štirih letih smo splavali. Vsi so nam ploskali. Postaviti državo, ki bo funkcionirala v modernem, kompleksnem svetu pa je težko, se je kmalu pokazalo. Nova elita je bila v marsičem zelo nova, del nje je hitro začel posnemati prejšnjo v želji po osebnih koristih, privilegijih, tudi zlorabah oblasti.

/…/

"Pretežen del slovenske elite, gospodarske, kulturne, akademske, je bil v osnovi levo usmerjen – in je še. Saj v času pred spremembo režima ni bilo alternativ, takrat smo bili vsi levičarji, desnim so bila vrata zaprta. Desnica tako ni imela ljudi z znanjem in izkušnjami in levica je tudi po osamosvojitvi dobila nekakšen monopol v gospodarstvu, akademiji, medijih. Kar ni dobro. Desnica je marsikdaj odri­njena in tudi to ni dobro. Zlasti ne v mali Sloveniji. Ni ravnotežja v družbi, namesto sodelovanja poteka spopad za ohranitev monopola z mreženji, ne­formalnimi povezavami. Namesto tekme spopad." "Pretežen del slovenske elite, gospodarske, kulturne, akademske, je bil v osnovi levo usmerjen – in je še. Saj v času pred spremembo režima ni bilo alternativ, takrat smo bili vsi levičarji, desnim so bila vrata zaprta. Desnica tako ni imela ljudi z znanjem in izkušnjami in levica je tudi po osamosvojitvi dobila nekakšen monopol v gospodarstvu, akademiji, medijih. Kar ni dobro. Desnica je marsikdaj odri­njena in tudi to ni dobro. Zlasti ne v mali Sloveniji. Ni ravnotežja v družbi, namesto sodelovanja poteka spopad za ohranitev monopola z mreženji, ne­formalnimi povezavami. Namesto tekme spopad." Foto: Matej Leskovšek

Ali so za vas trije režimi 20. stoletja – fašizem, nacionalsocializem in komuni­zem – totalitarni?
Vse te pojavne oblike so nastale v veliki meri kot posledica katastrofe prve svetovne vojne. V vseh primerih gre za totalitarizem, ki ga razumem kot ureditev družbe, v kateri cilj posvečuje sredstva. Zastavimo si velik cilj "Die neue Ordnung", brezrazredna družba, in ko korakamo k temu veličastnemu cilju, če lomimo kosti, nič hudega. V tem so vsi totalitarizmi enaki. In v bi­stvu zoper človeka, zoper njegovo dostojanstvo, zločinski. Če je treba za svetli cilj pobijati, zapirati, diskriminirati, hoditi po ljudeh – kaj je to drugega kot zločin?! Poboji brez sojenja, tudi nedolžnih ljudi, niso "napaka", so zločin!

Zakaj slovenska politična elita ne zmore enotno obsoditi vseh totalitarizmov?
Pri nas so naredili napako, in to na levici. Ko je Evropski parlament sprejel tisti resoluciji, je bila odlična priložnost, da bi ju povsem rutinsko sprejeli. Tako pa so zadevo spolitizirali in je to postalo vprašanje zmage ali poraza, ene ali druge strani. Saj tudi zločin naj bi bil sprejemljiv, če gre za "našo" stvar, za naš svetli cilj.

"Mislim tudi, da je predvsem stvar zmagovalca, da je velikodušen in širok. Obe strani bi morali zavestno delati za premoščanje starih sovraštev." "Mislim tudi, da je predvsem stvar zmagovalca, da je velikodušen in širok. Obe strani bi morali zavestno delati za premoščanje starih sovraštev." Foto: Matej Leskovšek Znotraj t. i. levice ni enotnega mnenja o tem vprašanju. Predsednik Pahor bi se verjetno strinjal z vami.
Borut Pahor razume, da je nujno, da gre tudi na prireditve, ki niso le leve. Kako daleč gre pri tem, je stvar njegove presoje. Prvič je šlo za udeležbo pri "maši za domovino". Sam nisem veren, ampak sem se je kot predsednik ustavnega sodišča vsakokrat udeležil, ker veliko slovenskih ljudi moli za do­movino. Navsezadnje sem bil kot predsednik ustavnega sodišča dolžan biti tam zato, ker sem bil v tej vlogi za vse. To sem rekel Borutu in naslednje leto sem ga tam videl. Tudi on je, mora biti, predsednik vseh Slovencev, čeprav bi nekateri imeli raje "svojega" predsednika.

Mar ni Cerkev ločena od države?
To, da greš tja, ne pomeni, da si pristal na to, da Cerkev ni ločena od države. Poglejmo ZDA, kjer je ta ločitev res doživeta. Na t. i. rdečo mašo je predsednik Clinton prišel vsako leto, pa čeprav gre za katoliško mašo, on je pa luteran. Tam so bili skoraj vsi sodniki vrhovnega sodišča, ravno tako kot na drugih prireditvah. Rad bi videl, da bi tudi pri nas desni prišli na proslavo v Dražgošah, če bi bila ta koncipirana kot simbol odpora. In obratno. Mi pa se skregamo, ko gre za državno proslavo, in se je desni ne udeležijo. Drugič pa se je verjetno levi ne bodo. Mislim tudi, da je predvsem stvar zmagovalca, da je velikodušen in širok. Obe strani bi morali zavestno delati za premoščanje starih sovraštev. Na začetku bi bilo mogoče težko, imam pa občutek, da je pri nas razkol takšen, da če se le pogovarjaš s kom iz druge strani, je to že grozno in si obtožen marsičesa.

Dobil sem že marsikatero klofuto, ker delam tako, kot mislim. To si pri mojih letih in tudi ugledu lahko privoščim. Ker nisem ne tu ne tam. Največji kompliment mi je izrekel politik, ki je rekel: "Ne, Petriča pa ne, pri njem nikoli ne veš, kaj bo naredil." Poklical sem ga in rekel: "Ti si mi pa res dal kompliment."

"Včasih se pohecam, da sem par let starejši komunist od Milana in bi moral na kakšni večji 'fešti' sedeti pred njim." "Včasih se pohecam, da sem par let starejši komunist od Milana in bi moral na kakšni večji 'fešti' sedeti pred njim." Foto: Matej Leskovšek

Zakaj Ernest Petrič razmišlja drugače?
Veliko časa sem preživel zunaj, vsaj 25 let sem bil v tujini. To me je spre­menilo. Tudi oče mi je marsikaj povedal, dobrega in slabega, o tistih časih. V Partijo sem vstopil na dan mladosti leta 1955. Včasih se pohecam, da sem par let starejši komunist od Milana in bi moral na kakšni večji "fešti" sedeti pred njim (smeh). Vmes smo se tudi razšli. On je bil takrat dejansko zelo blizu Kavčiču, potem pa je šel na drugo stran. Sem pa že rekel, da se mi zdi, da je bilo dobro, da je bil on dejansko, čeprav ne več formalno, na čelu Partije, ko je prišlo do sestopanja z oblasti in osamosvajanja. In ne kak Popit ali Maček ali kdo drug, tudi od mlajših, a zadrtih "vojakov revolucije", kot jih je v svojih spominih imenoval Kavčič.

/.../

Prej ste omenili t. i. "soft landing". Do določene mere je prišlo do menjave elit na političnem in gospodarskem področju. Na področju prava mehkega pristanka ni bilo, saj tudi skočili nismo. Od sodstva, ki ščiti revolucionarno oblast pred ljudmi, k sodstvu, ki ljudi ščiti pred zlorabo države, smo prešli z istimi ljudmi. Bi morali tu ravnati drugače?
Osebno mislim, da je bila uvedba dosmrtnega sodniškega mandata pre­zgodnja. Sama po sebi je dosmrtnost sodnega mandata dobra, ampak mora družba prej dozoreti. Z obstoječimi kadri in tudi študenti na pravnih fakulte­tah bi bilo treba opraviti veliko več resnega dela, zlasti glede krepitve dejanske neodvisnosti sodstva. Desetletja nismo vzgajali sodnika, ki uživa določen družbeni status, ki je spoštovan prav zato, ker je neodvisen sodnik. Poleg tega so še slabo plačani. Tudi o sodniških šolah bi se dalo kaj reči. Kdo vse tam in kaj predava, je včasih prav neverjetno. Imamo sodstvo, ki je marsikdaj še preveč pod vplivom politične korektnosti. Ne mislim, da Kučan koga pokliče in naroči to in to. Vlada pa še vedno neko vzdušje, da je politične naslednike "izdajalcev" treba posebej trdo obravnavati, "našim" pa kaj spregledati.

/…/

"Mislim, da je treba biti pri določenih stvareh še posebej pozoren, kadar je vključena tista stran, ki je več desetletij bila diskriminirana, torej desnica. Kot levičar se čutim dolžnega skrbeti, da se prav tiste z desnice obravnava pošteno." "Mislim, da je treba biti pri določenih stvareh še posebej pozoren, kadar je vključena tista stran, ki je več desetletij bila diskriminirana, torej desnica. Kot levičar se čutim dolžnega skrbeti, da se prav tiste z desnice obravnava pošteno." Foto: Matej Leskovšek

Izpostavili ste, da dajemo prednost mediokriteti pred meritokracijo. Kako se to kaže v sodstvu?
V Reporterju – včasih je bilo zame več prostora za kaj povedati tudi na Delu – sem povedal, da je Pahor naredil napako, ko je pomagal izločiti kan­didata za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice Klemena Jakliča. Ta kandidat si ni zaslužil, da bi bil izločen. Mislite, da bi tam v Strasbourgu škodil Sloveniji, podpiral našo levico ali desnico? Ne, saj mora navsezadnje ohraniti svoj obraz. Tudi jaz ne morem izpasti kot navijač Kučana ali Janše, ker hočem in moram ohraniti neko osnovno osebno integriteto in profesi­onalnost.

Mislim, da je treba biti pri določenih stvareh še posebej pozoren, kadar je vključena tista stran, ki je več desetletij bila diskriminirana, torej desnica. Kot levičar se čutim dolžnega skrbeti, da se prav tiste z desnice obravnava pošteno. Ko smo glasovali glede zasebnega šolstva, sem glasoval za. Saj je šlo za par zasebnih šol, ki pa izvajajo javni program. Nihče se ne zmiga, da bi našo odločitev izpolnil. Meditirajo pa, kako bi šli okoli in odločitev ustavnega sodišča v bistvu izigrali. Ob tem, ko je tako rekoč vse naše šolstvo javno. Jaz bi glasoval za, tudi če bi šlo, na primer, za šolo "fundacije Danila Türka" in bi ta v skladu s standardi izvajala javni program. Mogoče bi lahko razpravljali o zasebnem študiju na univerzitetni ravni, kjer ga nekaj je. Ampak, pri par srednjih šolah in prgišču osnovnih … Dejstvo je, da ima Slovenija najmanj zasebnega šolstva v EU-ju.

Glede mediokritete in meritokracije pa samo tole. Da je v Sloveniji malo prostora za izstopanje, za meritokracijo, da vlada povprečje, vemo vsi. Izjema je le šport. Tu znamo ceniti uspeh in nadpovprečje. Porazno pa je prav v politiki. Nič se ne stori, da bi se mladi politiki izobrazili, tudi v tujini, da bi bili dorasli vlogi, ki jo imajo: skrb za blagor in varnost države, naroda. Nič, škodoželjno se jih diskreditira. Pa je naš blagor še kako odvisen od njihovega znanja in uspešnega dela, ne od tega, koliko je skočil naš Prevc.

 

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.

Komentarji

24

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • Podlasica / 10.06.2016. ob 20:08 +9 0

    Res, da od Prevca nimamo nič materialnega, politiki nam pa ukradejo še tisto, kar bi lahko imeli.

    +9 0
  • b44326 / 10.06.2016. ob 20:46 +9 - 1

    Kar se mene tiče, je šlo do leta 2004 uredu, potem pa vedno slabše. Zdaj smo balkanizirani, čez 30 let bomo pa še muslimanizirani. Ampak se ne sekiram več.

    +9 - 1
  • triglav... / 10.06.2016. ob 18:42 +10 - 4

    Ta človek je pomagal uničiti ustavno sodišče in hkrati slovensko sodstvo. In sedaj bi, moralna pokveka, solil Slovencem pamet!

    +10 - 4
delitve: 107
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin