Nedelja, 4. 1. 2026, 4.00
2 meseca, 2 tedna
Ela Kos o posvojitvi govori brez cenzure: Z biološko mamo se slišiva enkrat na leto, ko mi čestita za rojstni dan
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,78
Ela Kos je danes obema staršema izredno hvaležna za vso ljubezen, ki sta ji jo dala, in za življenje, ki sta ji ga omogočila s posvojitvijo.
"Nikoli se nisem počutila manjvredno, ker sem posvojena. To, da sem posvojena, mi je vedno predstavljalo nekaj dobrega. In zares je. Moja zgodba o posvojitvi je lepa. Kljub temu da me je nekdo dal stran, me je nekdo vzel in mi omogočil, da sem danes tukaj, kjer sem," pravi Ela Kos. Njena zgodba se začne leta 1988 v banjaluški porodnišnici, kjer jo je komaj 16-letna biološka mama po rojstvu dala v posvojitev. Po desetih mesecih življenja v sirotišnici je končno dobila ljubeče starše, ki so jo iz BiH pripeljala v Slovenijo. Danes iskreno in brez olepševanja govori o posvojitvi, saj verjame, da s tem pomaga ljudem s podobno življenjsko izkušnjo, kot jo ima sama. Je tudi ustanoviteljica zavoda Posvojitev brez cenzure, ki predstavlja njen način vračanja dobrega v svet.
"Moja mami je bolna in čutim krivdo, da v resnici s tem, ko se trudim navezati stik z biološko mamo, iščem zamenjavo zanjo. V precepu sem, saj mame ne želim obremenjevati s tem, ko pa ima pred sabo še kakšno leto ali dve življenja."
O posvojitvi se danes še vedno premalo govori, kot da gre za temo, ki bi morala ostati nekje v ozadju. Naša tokratna sogovornica si želi to spremeniti, zato pogumno deli svojo osebno zgodbo o posvojitvi s srečnim koncem. Ela Kos sej je rodila leta 1988 v porodnišnici v Banjaluki, kjer jo je mama dala v posvojitev. Prvih deset mesecev svojega življenja je preživela v sirotišnici, avgusta 1989 pa sta jo njena posvojitelja pripeljala v Slovenijo in postali so družina.
Da je posvojena, ji mama in oče nista nikoli skrivala. Družina se je o tem odkrito pogovarjala in ko je pri petih letih mamo spraševala, ali je, tako kot drugi otroci, tudi ona pila mleko iz njenih dojk, ji je mama razložila, da to ni bilo mogoče, ker jo je rodila druga gospa, ki ni zmogla skrbeti zanjo.
"Ko sem začela spraševati o svoji biološki materi, sta mi starša vse povedala. Pogovorov mi nista vsiljevala, čakala sta name, da vprašam. Spomnim se, kako bizarna je bila situacija, ko sem prvič naravnost vprašala o svoji posvojitvi. Bila sem na telefonu s prijateljico in vpila 'mami, od kod sta me posvojila in kje sem pred tem živela'. Spomnim se, kako lepo se je mama odzvala. Prosila me je, naj odložim telefon, usedli smo se za mizo in se prvič zares pogovorili. Mama mi je vse povedala, ko sem s kotičkom očesa opazovala očeta, pa sem videla, kako težko mu je. Kasneje mi je mama povedala, da je bilo očeta strah tega, kaj se bo zgodilo, če najdem biološko mamo," se spominja sogovornica.
"Iskanja biološke mame sem se lotila zelo egoistično"
Že kot majhna deklica je govorila, da bi rada vedela, kako izgleda njena biološka mama. Pri 20 letih je sprejela pogumno odločitev, da jo poišče. Oba starša sta jo pri tem podprla in prav onadva sta bila tista, ki sta ji svetovala, naj se najprej obrne na Center za socialno delo, od koder so jo nato napotili na upravno enoto. Tam so ji izročili dokument, kjer sta bilo črno na belem zapisana ime in priimek ženske, ki jo je rodila. Njene podatke je dobila brez težav in kaj hitro je na Facebooku našla žensko s tem imenom. "Izkazalo se je, da je žensk s tem imenom in priimkom več in da nisem pisala pravi. Dva meseca kasneje me je ta gospa kontaktirala in me usmerila do mojih bosanskih sestričen. Onidve sta moji biološki mami povedali, da jo iščem," pripoveduje sogovornica.
Elina biološka mama ima danes svojo družino. Medem ko je njen mož za Elo vedel, je trajalo dve leti, da je zanjo povedala tudi svojima otrokoma. Sčasoma sta vzpostavili stik preko sporočil in zdaj se slišita enkrat na leto. "Naenkrat sem ji zastavila ogromno težkih vprašanj in dosegla to, da se je zaprla vase. In še danes je tako. Tudi njej je bilo težko in verjetno noče podoživljati vsega, kar se je takrat zgodilo. Danes to razumem in zato jo pustim pri miru. Slišiva se enkrat na leto, ko mi čestita za rojstni dan. Tako je že zadnjih 17 let. Letos mi je v čestitko prvič napisala, da upa, da bo kdaj čas, da si poveva kaj več. Kaj to pomeni, ne vem."
Iskanja biološke mame sem se lotila zelo egoistično. Ko sem jo poiskala, sem bila stara 20 let in takrat nisem razmišljala o tem, kako težko je moralo biti njej. Nisem samo jaz trpela, tudi ona je nosila odgovornost za svoja dejanja, čeprav je bila pri 16 letih še sama otrok.
Ela pravi, da se je s situacijo pomirila, še vedno pa bi rada iz maminih ust slišala, zakaj je to naredila. "Tako bi dobila nek zaključek. Seveda pa ne na silo in ne na način, da v tem procesu kogarkoli žrtvujem. Če se bo zgodilo, se bo, drugače pač ne. Nič manj ne bom živela, če tega ne bom slišala."
V okviru zavoda Posvojitev brez cenzure, ki deluje na dobrodelni osnovi, Ela Kos organizira dogodke, kjer se posvojenci in posvojitelji iskreno pogovarjajo in delijo svoje zgodbe. Ker je včasih potrebno samo to, da nam nekdo prisluhne, sogovornica posvojencem in posvojiteljem nudi podporo in svoj čas. Povabi jih na kavo v svojo dnevno sobo, kjer jim prisluhne brez obsojanja in z veliko razumevanja. Organizira tudi manjša srečanj, ki so namenjena celotni družini, več družinam, posvojencem ali posvojiteljem v skupini.
"V svojem bistvu si vajen, da se moraš za ljubezen boriti"
Ela Kos je mami in očetu danes izredno hvaležna za vso ljubezen, ki sta ji jo dala, in za življenje, ki sta ji ga omogočila.
Od trenutka, ko sta jo mama in oče prinesla iz sirotišnice v Zenici domov v Škofjo Loko, sta ji dala vso ljubezen, ki sta jo premogla. Dala sta ji vedeti, da je zaželena in ljubljena in da zato, ker je posvojena, ni nič drugačna. Vseeno pa sta jo ločitev od biološke mame ob rojstvu in kasnejše življenje v sirotišnici, kjer kot dojenček ni dobila potrebne ljubezni in bližine, zaznamovali.
"To, da sem posvojena, predstavlja velik del mene. Hočeš nočeš me definira. Posvojitev ti da veliko dobrega, da pa tudi veliko karakteristik, ki ti na sebi niso všeč. Dolgo časa sem mislila, da se je treba dokazovati in boriti za to, da te ima nekdo rad. 15 let sem imela občutek, da moram vsem ugajati in če se bom prilagodila, me bodo imeli vsi radi. To je bila moja mantra, po kateri sem dolgo časa živela. Tega kompleksa mi niso dali starši, ampak je po mojem mnenju posledica prvih mesecev mojega življenja. Najprej sem bila ločena od mame, nato sem deset mesecev preživela sama v sirotišnici, kjer so slabo skrbeli za nas. Nato so me še enkrat vzeli iz okolja, ki sem se ga ravno privadila, in me dali mojim staršem. To je bilo seveda super, a spet so me na nek način ločili od nečesa. Ko se danes pogovarjam s posvojenci, opažam, da imamo zelo podobne karakteristike. Ne glede na to, ali si bil star nekaj dni ali deset mesecev, se prekinitev vezi z biološko mamo zapiše nekje globoko v človeku. Potem je odvisno, kako hitro si priznaš, da je to tvoja travma in se začneš z njo ukvarjati," je prepričana sogovornica.
"Otroke je treba opolnomočiti, da vedo, da so dovolj. Meni kot posvojenemu otroku, ki je na tem področju še malo bolj podhranjen, je to manjkalo. Pri svojem otroku to zelo spodbujam. Želim si, da ve, da je v svojem bistvu okej. Tudi posvojiteljem velikokrat rečem, naj imajo v glavi, da bo turbulentno, a bo vse okej, če bodo tam za otroka."
Sama se dolgo časa ni zavedala, kako globoke sledi je v njej pustila izkušnja posvojitve. Težko ji je bilo v času najstništva, ko je iskala samo sebe in ugotavljala, kdo sploh je in kaj si želi.
"Bila sem naporna najstnica in kolikor je lepo, da starši pozabijo, da je otrok posvojen, ker ga imajo tako zelo radi, se mi zdi, da tega pri posvojenem otroku, vsaj v obdobju najstništva, ne smeš pozabiti. Posvojenemu otroku se v najstniškem obdobju dogaja veliko več kot otroku, ki ni posvojen. Takrat se najbolj iščeš, zanima te, kdo si. Moja starša sta dala vse od sebe, a če bi poiskala pomoč ali neko podporno skupino, bi bilo obdobje mojega najstništva za vse nas veliko lažje. Za nas je bila posvojitev pozitivna izkušnja za obe strani. Onadva sta dobila otroka, ki sta si ga tako močno želela, jaz starša. Ta del, da sem bila ločena od biološke mame, je bil zanemarjen. O tem se nismo pogovarjali in dolgo časa sem mislila, da to ni nič takega. Tega nisem predelovala in zato sem imela v mladosti takšne odnose z ljudmi, kakršne sem pač imela," ugotavlja sogovornica.
"Misel na to, da bi posvojila otroka, mi vzbuja strah"
Izkušnja posvojitve je zaznamovala tudi njene partnerske odnose v odrasli dobi, dokler ni spoznala zdajšnjega partnerja. Z njim je bilo drugače, pravi. Ni se ji bilo treba več pretvarjati in boriti za ljubezen. Ko sta se odločila ustvariti družino, sta se dolgo časa trudila za prvega otroka, zdaj sta na točki, ko ne moreta pričakati drugega. V tem času je pogovor nanesel tudi na posvojitev.
"Misel na to, da bi posvojila otroka, mi vzbuja strah. Če se tako počutim jaz, ki sem posvojena, kako je šele nekomu drugemu, ki pred tem, preden so se pojavile težave z zanositvijo, na posvojitev ni niti pomislil. Mogoče ljudje mislijo, da je meni to naravno, a mi ni," je iskrena sogovornica.
Prizna, da je včasih razmišljala, da bi otroka posvojila, ker se ni mogla znebiti občutka, da mora to storiti, ker je imela sama takšno srečo. A danes dobro v svet vrača na drugačen način. Ustvarila je Instagram profil Posvojitev brez cenzure in ustanovila zavod z istim imenom ter s tem odprla prostor za iskrene pogovore o posvojitvi.
Ugotovila sem, da mi misel na to, da bi sama posvojila otroka, vzbuja strah. To je velika odgovornost za velike ljudi in danes se sama še ne štejem mednje. Zagotovo bom potrebovala še kakšno leto ali dve, da bom rekla, da sva midva pripravljena na posvojitev. Posvojenemu otroku moraš biti v oporo in v današnjem času to pomeni, da moraš biti zelo stabilen. Ne bi bilo pravično do otroka, če ne bi zmogla biti njegova skala. Zaenkrat bom ta skala sinu Otonu.
"Najprej sem želela svojo zgodbo o posvojitvi približati ostalim. Želela sem sporočiti: Poglejte me, normalna sem, tudi če sem posvojena. Bodočim posvojiteljem sem želela sporočiti, da je zgodba o posvojitvi lahko tako lepa, kot je moja. Namesto da sem svoje razmišljanje zapisala v dnevnik, sem ga delila na Instagramu in začeli so se oglašati ljudje, ki so prav tako posvojeni ali pa so otroka posvojili. Čeprav se sliši smešno, s pogovori pomagamo drug drugemu," pove sogovornica.
V okviru zavoda Posvojitev brez cenzure, ki deluje na dobrodelni osnovi, zdaj organizira dogodke, kjer se posvojenci in posvojitelji pogovarjajo in delijo svoje zgodbe. V prihodnosti želi organizirati še več takšnih dogodkov. Želi si razbijati mite o posvojitvi in to tematiko približati otrokom in pedagogom, pa tudi odraslim, ki se, kot opaža sama, ob besedah "posvojen/a sem" pogosto znajdejo v zadregi.
Ko par pride do točke, da se odloči za posvojitev otroka, se najprej vpiše v register kandidatov za posvojitev. V slovenski register je trenutno vpisanih okoli 600 parov, medtem ko je število otrok za posvojitev v Sloveniji zelo nizko, običajno en otrok na leto. Pri nas se namreč veliko bolj spodbuja rejništvo in v primeru, da je to mogoče, vrnitev otroka nazaj v biološko družino. Ker je parov, ki čakajo na posvojitev v Sloveniji ogromno, otrok pa praktično ni, se mnogi odločijo za posvojitev otrok iz tujine. Tudi v tem primeru se mora par vpisati v slovenski register kandidatov za posvojitev. Postopki posvojitve trajajo različno dolgo, nekateri lahko otroka dobijo v nekaj mesecih, drugi čakajo več let.
