Sobota, 27. 2. 2021, 14.54
3 leta, 6 mesecev
Od ruševine do podaljška mestnega središča
Cukrarna bo kmalu zasijala kot mestno stičišče kulture
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,57
13
Nastajajoči obrisi končne podobe prenovljene Cukrarne
Čez približno dva meseca se bodo na Poljanskem nasipu v Ljubljani končala obnovitvena dela nekdanje tovarne sladkorja in takrat bo Ljubljana dobila večnamensko umetnostno središče Galerija Cukrarna. Ogledali smo si živahno gradbišče, na katerem je velika večina del opravljena, četudi se nam nepoznavalcem gradbene stroke morda ni zdelo tako.
Industrijska stavba na Poljanskem nasipu reke Ljubljanice v Ljubljani bo konec aprila doživela svoje drugo rojstvo v povsem drugačni vlogi.
Nekdanja tovarna sladkorja, ki je s svojo dvestoletno zgodovino eden od pomembnejših spomenikov industrijske dediščine v Ljubljani in na Slovenskem na sploh, bo ohranila svojo podobo, a bo dobila povsem novo dušo in utrip.
S prenovo Cukrarne bo Ljubljana pridobila razstavne prostore velikih razsežnosti, ki bodo lahko poleg manjših gostili velike razstave in dogodke.
Največji kulturni projekt na Slovenskem
Rojstvo Galerije Cukrarna je velika zgodba tudi v državnem merilu – pravzaprav je to največji kulturni projekt v Sloveniji, pojasnjujejo na Mestni občini Ljubljana.
Vreden je dobrih 23 milijonov evrov, dobro polovico tega zneska zagotavljata Evropski sklad za regionalni razvoj in Republika Slovenija v okviru mehanizma Celostnih teritorialnih naložb, katerega namen je odprava degradacije urbanega prostora in njegova revitalizacija. Preostanek krije Mestna občina Ljubljana iz občinskega proračuna.
Stavba Cukrarne zagotavlja idealne možnosti za vzpostavitev galerijskega prostora s potrebnimi višinami ter brez omejitev fleksibilnosti prostorov.
Po treh desetletjih propada poltretje leto ponovnega rojstva
Več desetletij je mogočno industrijsko poslopje klavrno propadalo, preden se je 10. oktobra 2018 začela njegova prenova. Danes, dva meseca pred koncem del, ki jih tudi epidemija ni bistveno podaljšala glede na napovedi, nastajajo tudi že očem vidni končni obrisi novega umetnostnega središča.
Čeprav se gradbišče nam, gradbenim nepoznavalcem, še vedno zdi daleč od cilja, je velika večina, zlasti infrastruktura, že končana. Na gradbišču je vsak delovni dan še vedno (do) 120 delavcev, ki vneto delajo, da bi Galerija Cukrarna z vsemi svojimi vsebinami in sprehajalnim območjem zaživela še pred prvim majem.
Zmagovalci so ocenjevalce prepričali zlasti z rešitvijo skupnega centralnega preddverja - pokritega atrija upravnega središča, zahtevano v natečajni nalogi.
Sprva so jo načrtovali drugje
Začetki Cukrarne segajo v leto 1828, ko sta tržaška borzna veletrgovca Rossmann in Pelican zaprosila za dovoljenje za sladkorno rafinerijo. Sprva so jo sicer načrtovali kakšnih 20 kilometrov severovzhodneje, a je odtehtala lokacija v Ljubljani zaradi bližine carinarnice in posledično krajšega časa in nižjih stroškov prevoza.
Tovarna sladkorja je v svojih prvih desetletjih obstoja rasla ter menjavala lastnike in s tem tudi imena. Ob tem se Cukrarna lahko pohvali, da je v njej leta 1835 začel obratovati prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije.
V skladu s spomeniškovarstvenimi smernicami se pri Cukrarni ščiti le zunanje pročelje z mrežo oken.
Ni bilo večje tovarne sladkorja daleč naokrog
Z le manjšimi trzljaji je Cukrarna uspešno delovala še naprej. Sredi petdesetih let 19. stoletja je štela že več kot 200 zaposlenih, svoje izdelke, sladkor in sirup, pa je prodajala tudi na Ogrsko ter v dežele Balkanskega polotoka.
Cukrarna je bila takrat presežek tako po obsegu proizvodnje, saj je bila največja v monarhiji, kot tudi po svoji velikosti – a potem je 25. avgusta 1858 vse v hipu začelo drveti navzdol.
Galerijo v Cukrarni bodo predvidoma prevzeli v upravljanje Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML).
Dva velika požara
Takrat so ognjeni zobje, ki naj bi jih zanetil nepreviden delavec, požrli skoraj vse, kar je bilo takrat v tovarni in na njej. Sladkorja v Cukrarni po tem požaru ni bilo nikoli več, proizvodnjo so pokopale konkurenčne tovarne drugod in nove tehnologije pridobivanja sladkorja.
V šestdesetih letih 19. stoletja je stavbo Cukrarne od avstrijske nacionalne banke kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, ki jo je za dobro plačilo večji del časa namenil nabornikom.
Ta del Poljanskega nasipa bo zaživel kot podaljšek mestne promenade, saj bo ob Cukrarni območje za pešce z devetimi klopmi in drugimi vsebinami za prijeten sprehod in postanek.
Po nekajletnem obdobju državne tobačne tovarne, ki ga je nasilno končal še en požar, je od sredine sedemdesetih let 19. stoletja do padca Avstro-Ogrske monarhije Cukrarna služila kot vojašnica.
Žrtev spodletelih načrtov iz devetdesetih
V obdobju druge svetovne vojne so v kletnih prostorih uredili zaklonišča, po koncu druge svetovne vojne pa so tam uredili domovanja za začasne delavce in bivališča za tiste z manj sreče v družbi. V krajših obdobjih so se izmenjavali tudi drugi uporabniki, v devetdesetih letih 20. stoletja pa so Cukrarno izpraznili zaradi načrta, ki ni nikoli zaživel.
V prenovljeni Cukrani je predvidena tudi ureditev jazz kluba, restavracije, multimedijskega prostora ter specializirane knjigarne in knjižnice. V kleti naj bi bila sodobno opremljena delavnica kot podpora produkciji.
Takratna prenova je predvidevala nastanek nakupovalnega središča, a je vlagatelja doletel stečaj. Ko je objekt zeval prazen, je privabil brezdomce in jim zagotavljal vsaj nekaj zaščite.
Toda v tem obdobju je tam večkrat gorelo, kar je povečalo nevarnost stavbe in prostorov okrog nje. Zato so jo najprej zaprli, nedolgo za tem pa onemogočili prehod, potem pa so zaprli še del Poljanskega nasipa.
Ob vzpostavitvi Galerije Cukrarna bodo sem prenesli tudi dejavnost Jakopičeve galerije, Jakopičeva galerija pa bo namenjena predvsem predstavitvi izjemnih najdb iz rimske Emone, ki so bile na območju Ljubljane izkopane v zadnjih treh desetletjih in doslej niso imele primernega prostora za predstavitev.
V pričakovanju srečnega konca
Tako žalostna podoba je vztrajala več kot tri desetletja tudi zaradi dolgega denacionalizacijskega postopka, ki je Cukrarno dokončno dodelil Mestni občini Ljubljana.
Prišlo je tudi leto 2009, ko so tik ob Cukrarni začeli graditi Fabianijev most. Ko so ga tri leta pozneje odprli za promet, je mesto dobilo povezavo Njegoševe in Roške ceste ter sklenjen notranji obroč, a je obenem Cukrarna ostala ločena od sosednjih stavb, tudi Gimplove hiše neposredno ob njej, ki je padla takoj ob začetku gradnje omenjenega dvonivojskega mostu.
Pogled na Cukrarno z južnega dovoza na Fabianijev most, ki povezuje Roško cesto z Njegoševo cesto na levem bregu Ljubljanice.
Klavrne podobe nekoč mogočne tovarne bo zdaj vendarle konec. Zasijala bo na novo, z zasnovo, ki je zmagala v konkurenci 16 na razpisu. Novega življenja ne bo dobila samo stavba nekoč mogočne tovarne, temveč tudi območje pri bližnjem delu Poljanskega nasipa, ki bo postalo peš cona in podaljšek mestne promenade do samega središča mesta. Kraj in soseska, ki bosta vredna obiska, ogleda in sprehoda.
13