Argentinski arhitekt v Sloveniji

Danes 37-letni Paulo je iz Argentine šel pri 24 letih, ko so ga sprejeli na študentsko izmenjavo v Madrid, kjer je nadaljeval študij arhitekture. Zelo mu je bilo všeč, spoznal je tudi zdajšnjo ženo, ki je tam poučevala španščino in angleščino, zato je želel ostati. Vrnil se je v Argentino, da je dokončal študij, potem pa znova odšel v Madrid.

"Sem zelo energičen in vedno iščem nove izzive. V Evropi je bilo vse staro in lepo, našel sem veliko priložnosti. Enako tudi v Sloveniji. Hitro sem se znašel, ljudje so mi pomagali," pripoveduje.

Paulo prihaja iz drugega največjega mesta v Argentini.

Iz Madrida sta šla nove priložnosti iskat v London, kjer sta živela nekaj let. Vmes sta prihajala na počitnice v Slovenijo. Ko se je začela kriza v Londonu in je videl, da se je njihova arhitekturna pisarna zmanjševala, je menil, da je pravi trenutek za selitev v Slovenijo.

"Kakovost življenja je tu boljša kot v Londonu," pravi Paulo. Imajo sicer ogromne plače, ampak je treba veliko več delati. "Kdor veliko potuje ali živi drugje, ve, da tukaj ni slabo, čeprav se ljudje pritožujejo."

Ustvarja v svojem biroju in predava na fakulteti

Nekaj let je delal pri znanem slovenskem arhitektu, nato pa je šel na svoje. Najbolj uživa v prenavljanju starih objektov.

Nekaj dni na teden dela tudi kot asistent na fakulteti za arhitekturo, kjer, kot pravi, poskuša študentom širiti obzorja. "Slovenija je majhna. Nič slabega ne mislim s tem, a trudim se, da študentom širim pogled. Radi vidijo tudi drugo plat, drug vidik."

Paulo pravi, da ga arhitektura zelo veseli, a da v življenju obstaja tudi kaj drugega. Foto: Osebni arhiv

"Običajno je ego arhitekta ogromen in je slep za vse drugo. Jaz pa rad delam za ljudi. Moji projekti izvirajo iz te želje, rastejo iz interakcije s stranko. Moj ego pride potem," pravi Paulo, ki se je za arhitekturo navdušil pri očetu. Ta je bil po rodu Italijan. Veliko je potoval po svetu, po vojni pa je šel v Argentino, kjer se je poročil z Argentinko in se tam ustalil.

Katere so razlike v študiju arhitekture v Sloveniji in Argentini? "V Sloveniji je to bolj umetniški poklic, v Argentini pa je tudi tehnični del zelo močan," pojasni Paulo. "V Sloveniji se študentje bolj zbirajo okoli profesorja, zelo pomembno je, kdo je bil tvoj mentor. Zgradijo neko 'kraljestvo'.  To je stara metoda – greš k mojstru in se od njega učiš prakse. V mojem primeru je bilo bolj demokratično. A ne morem reči nič negativnega o nobenem načinu."

Ko je prišel v Evropo, je videl vse tisto, o čemer se je med študijem učil. Nad nekaterimi stvarmi je bil zelo navdušen, druge so bile grše kot na fotografiji, pravi.

V Sloveniji mu je všeč intenzivna povezanost z okoljem, naravo

"V Sloveniji je nekaj arhitektov, ki zelo dobro povezujejo svoje stvaritve z okolico, da ljudje zaradi teh projektov živijo boljše." Rad se uči od njih, saj to ni njegova kultura. V Ljubljani so mu všeč na primer stvaritve arhitekta Jurija Kobeta, ker se po njegovem mnenju lepo skladajo z okoljem.

Všeč mu je tudi, da so v Sloveniji mesta zelo povezana s podeželjem. "Če živiš v mestu, je na primer domač paradižnik zelo težko dobiti in je zelo drag. Tukaj pa veš, od kod pridejo stvari. To je odlično!" je navdušen.

Slovenščina mu teče

Ker so z njim vsi govorili angleško, je šlo s slovenščino najprej počasi. Dvakrat je opravil trimesečni tečaj. Pred dvema letoma, ko je na fakulteti prevzel še več odgovornosti, je svojo "super učiteljico" znova prosil za individualne ure. "Slovenščina je kompleksna, drugačna. Veliko je treba vaditi."

Paulo je z ženo že od začetka govoril špansko in tako je še danes. Ko se z nekom navadiš govoriti v nekem jeziku, to ostane za vedno, pojasnjuje. S preostalimi sorodniki pa govori slovensko. Imata sina in hčerko, s katerima govori špansko.

Slovenske zgodnje večerje

Ko je prišel v Slovenijo, so se mu najbolj čudne zdele navade preobuvanja ob vstopu v stanovanje in zgodnje večerje. V Argentini namreč večerjajo zelo pozno, ob 22. ali 23. uri. "Jemo tudi veliko več sladkega. Tu je marsikaj grenko. Prav neverjetno je, da  dodajate na primer hren in ob tem uživate." Zdaj se ga je že navadil in je tudi njemu všeč.

Vsi ga sprašujejo, zakaj je prišel živet v Slovenijo, kaj ga je prepričalo, da se je preselil. "Odgovarjam jim, da nisem vedel, kaj vse imate tukaj. Bilo je popolno presenečenje."

V Ljubljani ne pozna drugih Argentincev, vsekakor je zadovoljen tako kot je, ker se ne želi zapirati v svoj krog. "V Španijo nas je šlo pet Argentincev. Po treh mesecih sem opazil, da smo živeli v nekem 'balončku' – pogovarjali smo se o istih stvareh, poslušali isto glasbo kot v Argentini. Moral sem iti iz tega."

Ljudje v Argentini so zelo topli. Prijatelje dobiš zelo hitro, pripoveduje. "A vprašanje je, kako trdna so ta prijateljstva. V Londonu so me na primer šele po enem letu in pol sodelavci povabili na pijačo. A ko se odprejo, je prijateljstvo tesno. Enako je tukaj."

Premalo sonca

"Manjka mi malo sonca. Samo to," odgovarja na vprašanje, ali kaj pogreša. Ko gre v Argentino, je, kot pravi, sicer lepo biti med domačimi, a se po dveh tednih že želi vrniti v Slovenijo. Seveda pogreša tudi argentinsko meso. Vesel je bil, ko je nedavno prišla na obisk sestra in mu je kuhala "po domače".

Bo ostal v Sloveniji? "Upam, da," odgovarja Argentinec, ki v slovenščini pravilno uporablja celo povratni svojilni zaimek.