Ameriška davkarija ni pristavila lončka, slovenska pač

Dokumentarni fotograf Jošt Franko ima pri 23 letih za sabo nekaj zavidljivih uspehov: njegove fotografije so bile med drugim objavljene v Time Magazinu, Newsweeku, New Yorkerju, Sunday Times Magazinu, Washington Postu, Al Jazeeri America, National Geographicu.

Lani sta skupaj z novinarko in fotografinjo Meto Krese uspela na razpisu ameriške neprofitne organizacije Pulitzer Crisis Reporting, ki jima je odobrila povračilo potnih stroškov za reportažo iz Burkina Faso in Bangladeša o tem, v kakšnih pogojih delajo delavci v tekstilnih tovarnah.

Tretjino zneska odtegnila država

Fotografa sta svoje delo opravila, organizaciji poslala dokazila o stroških in – kot predvideno – dobila povrnjene stroške (v prvem delu le za potovanje v Burkina Faso). 

Američani so nakazilo priglasili tamkajšnji davkariji, ki je stroške priznala kot neobdavčljive. Zapletlo pa se je, ko je Franko, sicer še redni študent, dohodek prijavil v Sloveniji. 

Potrdilu, da je prejel (preračunano) 2.600 evrov povračila potnih stroškov, je priložil dokazila o stroških vize, letalskih kart, hotelskih nočitev, najema vozila, stroškov goriva v skupni višini 2.700 evrov . Pred dnevi pa je od Fursa prejel odločbo, da so mu obračunali okrog tisoč evrov prispevkov in davka. Država mu torej jemlje dobro tretjino zneska. 

Birokratski pristop

Zakaj? Ker Furs nakazila iz ZDA ne obravnava kot povračila potnih stroškov, temveč kot delo na podlagi pogodbenega razmerja, kar pa je obdavčljivo.

Frankova računovodkinja, ki ne želi biti imenovana, meni, da je poteza Fursa nesprejemljiva. "Če bi slovenski Unicef enega od svojih ambasadorjev peljal v katero of afriških držav, bi bilo vračilo stroškov neobdavčeno, saj bi Furs tolmačil, da je bil ambasador povabljen kot prostovoljec. V tem primeru pa sklepajo, da je šlo za delo na podlagi pogodbenega razmerja. A Franko in Kresetova z organizacijo nista sklenila kakšne posebne pogodbe, iz Pulitzer Crisis Reporting so jima preprosto sporočili, da sta na razpisu uspela in da jima bodo povrnili potne stroške. Gotovo ima tudi Unicef z vsemi ambasadorji sklenjene kakšne pogodbe," razlaga sogovornica, ki meni, da gre za tipičen primer toge birokracije.

Furs ga je napotil na javni prevoz v Burkina Faso

Težava je tudi pri priznavanju potnih stroškov: Franko je poslal dokazila za 2.700 evrov potnih stroškov, priznali so mu jih le tretjino. Med drugim mu niso priznali stroškov najema vozila in goriva. "Čeprav je po veljavni uredbi najem vozila lahko predmet povračila stroškov – seveda ob predložitvi ustreznih dokazil –, mu Furs tega stroška ni priznal. V odločbi so navedli, da bi moral uporabiti javni prevoz, ki pa je v Burkina Fasu zelo slabo razvit," razlaga računovodkinja. 

Lahko se pritoži, a plačati mora

S Fursa so nam sporočili, da konkretnega postopka ne morejo komentirati in nam poslali izsek iz zakonodaje, ki ureja področji vračila potnih stroškov in "druga pogodbena razmerja", kar so prepoznali tudi v Frankovem primeru (več o tem v spodnjem okvirju).

Kot pravijo, ima vsak, ki se z odločbo Fursa ne strinja, možnost pritožbe na Furs oziroma ministrstvo za finance, pozneje pa tudi na upravno sodišče. Franko se bo pritožil, a se po mnenju računovodkinje uspeha ne more nadejati. Poleg tega pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, torej bo moral davek in dajatve v vsakem primeru plačati.