Američan, ki Slovence navdušuje nad Trubarjem

Todd je odraščal v kmečki kalifornijski družini. Preden je odšel po svetu, sta z ženo Sarah živela v mestu Modesto, nedaleč od San Francisca. Študiral je zgodovino z osrednjo temo o reformaciji, magistriral pa je iz teologije. Postal je protestantski pastor.

Bolezen ga je spremenila

A za odločitev za misijonarsko pot in služenje drugim je pravzaprav kriva bolezen. Ko je imel 18 let, je zbolel za rakom, kar ga je močno zaznamovalo. Rak ga je povsem paraliziral.

Leta 1987 je začel kemoterapijo. Bil je popolnoma izčrpan. "V tem času sem se zaprl. Moja osebnost se je zelo spremenila. Prej sem bil zelo sramežljiv, zaprt, imel sem zelo negativno samopodobo. Potem pa sem videl, da lahko v svetu nekaj naredim. Lahko pomagam drugim," se spominja.

25. obletnico zakona sta Hunnicuttova praznovala v Rovinju. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Preizkušnja ga je utrdila v spoznanju, da je življenje kratko in da mora iz njega nekaj narediti. Želel je pomagati drugim, vsemu svetu, povsod širiti dobro, zato sta z ženo začela potovati po svetu. "Bil sem hišnik v cerkvi, nadomestni učitelj, s prijatelji smo ustanovili podjetje. Različne stvari, samo zato, da bi šel lahko po svetu." Tako sta poskusila življenje v Singapurju, Albaniji, Kambodži, Turčiji, na Kitajskem. Medtem sta se poročila. Ugotovila sta, da bi lahko živela kjerkoli.

"Če ne bi imel raka, ne bi živel v tujini, ne bi se zanimal za druge, nič ne bi delal. Zgodovinar bi bil v kakšni šoli, skrbel bi za svojo družino in nič drugega."

"Za raka nisem hvaležen, ne bi šel več skozi vse to. Sem pa hvaležen za to, kar je Bog prek tega naredil v mojem srcu," pravi danes.

Klic v Slovenijo

Nekoč je v stik z njima stopila misijonska organizacija iz Budimpešte in ju vprašala, ali bi šla živet v Slovenijo. "Morda ste slišali za Slovenijo … Nisem. Čeprav je bil moj srednješolski prijatelj iz Jugoslavije, vedno je govoril o lepotah svoje države." Želeli so, da bi bil nekakšen vezni člen med Slovenijo, Budimpešto in ZDA.

"Takrat sem prebral Lonely Planet Guide o Sloveniji," se spominja z nasmehom. Med pripravami na selitev je odkril tudi Primoža Trubarja, o katerem pred tem ni slišal še nič. Govoril je s prijatelji, a poznale so ga le evangeličanske cerkve. "A Trubar ni bil le luteran, bil je zelo odprt človek," je danes prepričan Todd.

Glavno odkritje v Sloveniji: Trubar!

Todd se trudi, da bi čim več ljudem predstavil Primoža Trubarja, saj je prepričan, da je za Slovence naredil zelo veliko. "Mislim, da imate Slovenci dobre razloge, da ste ponosni na svojo zgodovino in državo. Zame je ključen Trubar. Je odprt, radodaren, tudi kot protestant je sodeloval z vsemi – da bi imeli najboljše prevode Svetega pisma."



Leta 2008, ob 500-letnici Trubarjevega rojstva, so tako organizirali številne prireditve, tudi v okviru slovenskega predsedovanja Evropski uniji. S sodelavci v Združenju Trubarjev forum so poskrbeli za prevode in iz tujine pridobili sredstva za izdajo več Trubarjevih del.

Redno organizirajo ekskurzije po krajih v Nemčiji, kjer je deloval Trubar. "Ko ljudje spoznajo, kaj vse je naredil Trubar, so navdušeni nad svojo zgodovino in dediščino. Zame je zanimivo, da mnogi pravijo, da vedo za Trubarja, na koncu pa priznajo, da niso o njem vedeli nič. Ponosni so, da so Slovenci, prav zaradi bogate Trubarjeve dediščine."

"Ne živim samo zase"

Željo pomagati drugim je podedoval od staršev – čeprav sta imela svojo službo, sta do smrti prostovoljno delala, številne vabila za praznike na obisk. "Zame je bilo normalno, da ne živim samo zase, ampak da je bistvo družine v tem, da pomaga drugim. Ko sem zbolel za rakom, se je ta želja samo še povečala."

Ko se je Vzhodna Evropa po padcu komunizma odprla, so mnoge misijonske organizacije želele priti in pomagati. Ne le zaradi vere, ampak predvsem zato, da bi pomagale prebivalcem dvigniti kakovost življenja. "Za naju ni bilo vprašanje, kam bi šla, ampak kaj bi počela."

Pred vrati cerkve, na katera je Martin Luther nabil svojih znamenitih 95 tez. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Pogreša odprtost ljudi

Zdi se mu, da smo Slovenci precej zaprti. Ko sta se preselila, sta najprej živela v bloku v Ljubljani. Dokler se jima ni rodila hčerka, ju nobeden od sosedov ni ogovoril, niso se zanimali zanju, le pozdravili so, se spominja Todd. Po rojstvu otroka je bilo drugače, "vsak ji je ponudil bombonček, da je bilo že kar preveč sladkorja", se nasmeje. Tudi zdaj, ko živijo v Kranju, je drugače, s sosedi imajo lepe odnose.

Rad ima slovensko kulturo, ni pa toliko človeške topline, se mu zdi. Po prihodu v Slovenijo sta včasih šla v kavarno, da bi tam srečala ljudi in z njimi govorila slovensko. A vsak se je takoj ponudil, da bi govorili angleško, češ da bi bilo zanju lažje.

"Slovenci potrebujete ponos"

Todd je tudi pevec. Na fotografiji na dobrodelnem koncertu s skupino Dar srca. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Preselila sta se junija 2001, ko je Slovenija ravno obhajala desetletnico samostojnosti. Šla sta na Trg republike na proslavo. "Zame je bilo zanimivo. Igral je orkester, baletni plesalci so nastopali, vojaška letala so nas preletavala. A napovedovalec je bral mirno, glasba je bila mirna, potem pa je bilo naenkrat konec. Brez navdušenja. Ves večer je bilo tiho. Mi, Američani, potrebujemo vsaj trenutek navdušenja, zanosa. Tega ni bilo. Takrat sem ugotovil, da so to očitno kulturne razlike."

V Sloveniji opaža tudi zelo hude stvari: veliko samomorov, alkoholizma, drog, splavov. "Število Slovencev in Evropejcev pada. Potem pa pravijo: 'Joj, prihajajo tujci, oni imajo veliko otrok.' Hej, to je vaša odločitev! Mislim, da Slovenci potrebujete ta ponos."

Za vrnitev ni razlogov

Za zdaj je družini Hunnicutt v Sloveniji všeč in nimajo načrtov, da bi se selili. "Hčerka je tu odrasla. V Sloveniji se počutim veliko bolj varno kot v Kaliforniji. Tukajšnje življenje je počasnejše, mirnejše, boljše, bolj zdravo. Veliko je prednosti." Seveda pogrešajo družino in nekatere jedi, a zato gredo vsako leto za božič v Kalifornijo.