Sobota, 25. 8. 2018, 10.04
6 let, 2 meseca
Marjan Justin Grosar
91-letni Marjan, eden zadnjih preživelih iz bolnic Pavla in Franja, dejaven tudi na Facebooku #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
6,58
8
91-letni Marjan Justin Grosar je eden zadnjih še živečih, ki so se med drugo svetovno vojno zdravili v partizanskih bolnicah Pavla in Franja.
Marjan Justin Grosar je eden zadnjih, ki o zdravljenju v legendarni bolnici Franja in manj znani partizanski bolnici Pavla lahko govorijo iz lastnih izkušenj. 91-letni gospod izjemnega spomina, ki je aktiven tudi na družbenem omrežju Facebook, bo danes z mislimi pri pohodnikih, ki se udeležujejo 35. spominskega pohoda po poteh prenosa ranjencev.
23. marca 1945 so ga odpeljali v legendarno bolnico Franja na Cerkljanskem, - barakarska vasica z elektriko in vodometom se mu je zdela kot pravljični privid -, kjer je dočakal osvoboditev.
Po vojni se je vpisal na gimnazijo, nato je postal matičar. Pozneje je prevzel mesto načelnika oddelka za gospodarstvo na šempetrski občini, zadnja leta pred upokojitvijo pa je delal na Zavodu za poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Še vedno vozi avtomobil, uporablja celo Facebook, njegovo memoriranje prelomnih dogodkov v preteklosti pa spominja na delovanje švicarske ure. Grosar, oče dveh hčera, je še vedno aktiven v klubu prijateljev bolnic Franja in Pavla.
Partizanska bolnica Franja, ki nosi ime legendarne zdravnice dr. Franje Bojc Bidovec, je delovala od začetka zime 1943 do maja 1945. Skrita je bila na težko dostopnem terenu soteske Pasice, blizu vasi Dolenji Novaki na Cerknem, danes je preurejena v muzej.
Zgrajena je bila za zdravljenje ranjencev in težjih bolnikov na območju 9. korpusa slovenske partizanske vojske.
Ravno danes, 25. avgusta, poteka tradicionalni, 35. pohod po poteh prenosa ranjencev iz Primorske in Gorenjske na Notranjsko, hkrati pa tudi srečanje osebja, ranjencev in prijateljev partizanskih bolnic Pavla in Franja. Se ga boste udeležili?
Res je, gre za pohod v spomin na avgust leta 1944, ko so iz varnostnih razlogov kar 95 ranjencev iz bolnice Franja in še 38 iz bolnice Pavla v težkih razmerah, kar osem dni, nosili do improviziranega letališča v Nadlesku, kjer so najhuje poškodovane ranjence odpeljali v Italijo.
Pohod poteka od Želina - Vojsko do Hudega polja, kjer je bila v času druge svetovne vojne javka (zbirališče ranjencev pred prenosom v bolnišnico, op. a.) za partizansko bolnico Pavla. Tam so sprejemali ranjence in jih razvrščali. Težje so poslali v centralno bolnico, lažje v okrevališča.
Na pohod tisti, ki to še zmoremo in si upamo, pridemo sami, za druge pa organiziramo avtobusne prevoze.
Še vedno ste dejavni tudi v Klubu prijateljev bolnice Pavle in Franje.
Da, trudimo se ohranjati spomin na delujoče v bolnici. Med drugim postavljamo tudi spominske plošče. Tukaj v Šempetru, kjer živim, smo postavili tri spomenike v spomin partizanskim zdravnikom, in sicer dr. Gali, dr. Antoniu Ciccarelliju, zdravniku kirurgu, ki je ob razpadu Italije pristopil k partizanom, ter dr. Francetu Dergancu, vodji kirurške ekipe v bolnici Franja.
V društvu je tudi več mladih, ki se pridružujejo pohodu in dejavnostim našega društva.
V vojno ste vstopili kot 17-letni fant, ko so vas Nemci neposredno s polja, kjer ste delali z očetom, mobilizirali v nemško vojsko.
Da, ulovili so me blizu naše hiše. Bil sem tik pred tem, da grem v partizane, pravzaprav sem bil že o vsem dogovorjen. Na ponedeljek bi moral oditi, v Gorici sem imel zvezo, mesarja Oskarja Šinigoja … Potem pa so me na dan pred praznikom sv. Jožefa, 18. marca 1944, presenetili Nemci.
Kot 17-letnika so ga mobilizirali v nemško vojsko. Na voljo je imel dve možnosti: prisilno delo v Nemčiji ali nemška vojska, kar bi pomenilo, da ostane blizu doma. "Odločili smo se za drugo možnost, hkrati pa razmišljali samo o tem, kako bi jo čim prej popihali k partizanom."
Spomnim se, da sem želel, da z očetom dokončava delo na polju - oče o mojih načrtih, povezanih s partizani, ni vedel ničesar -, nakar so prišli Nemci in me odpeljali v Šempeter.
Tam je že bilo precej ljudi, ki sem jih poznal. Oče je bil seveda precej razburjen, povedal je, da je kot avstrijski vojak tri leta preživel na fronti, pokazal je izkaznico in poslali so ga domov.
Nas, mlade, so odpeljali v Gorico, kjer je že bilo nekaj zbranih. Tudi enota stražarskih mož, v kateri je bil moj bratranec, ki so ga ujeli že prej. Nismo vedeli, kaj se dogaja, fantje so vadili na dvorišču … Spomnim se, da smo se jim smejali, pa so nas opozorili, da se ne bomo smejali prav dolgo.
Že naslednji dan so nas postavili pred dejstvo, lahko se odločimo za prisilno delo v Nemčiji ali pa se pridružimo nemški vojski in ostanemo na domačem območju. Vsi po vrsti smo se strinjali, da je bolje, da ostanemo tukaj in čakamo na priložnost, da jo čim prej pobrišemo k partizanom. Nihče od nas se ni odločil za Nemčijo.
Na domačih policah ima vse polno knjig o zgodovini druge svetovne vojne.
Danes mi je včasih žal, da se nisem odločil drugače, saj me moti pečat, češ, da sem bil pet mesecev nemški vojak. Pa čeprav sem po drugi strani prepričan, da mi je na čelu pisalo, da sem zaveden fant, da sem pristaš osvobodilne fronte in da je partizanstvo moj ideal.
No, naslednji dan so nas odpeljali v Trst, kjer smo podpisali neki dokument. Znal sem nekaj nemških besed, saj sem večkrat poslušal starejše, ki so se pogovarjali o prvi svetovni vojni, pa o tem, da je bil kdo mobiliziran, da je bil freiwillig (prostovoljec) … No, in na dokumentu, ki smo ga podpisali ob prejemu uniforme, sem opazil, da tudi za nas piše, da smo tam freiwillig, torej prostovoljno. Kako prostovoljno, smo se čudili, a je pri tem ostalo.
Nemci so nas naučili ravnati z orožjem in nas po dveh mesecih razporedili po postojankah ob železniški progi. Naša naloga je bila varovanje proge, a nismo bili preveč uspešni. Minerji so jo večkrat razstrelili in potem so se žandarji spravljali na nas (smeh).
Verjetno ste stalno razmišljali o pobegu? Kako so vas držali v šahu, da tega vendarle ne bi storili?
Z grožnjo, da bodo v primeru našega pobega kaznovali našo družino, da jo bodo poslali v Nemčijo. Na neki način so jih vzeli za talce. Spomnim se, da smo vedno, kadar je kdo od naših pobegnil, poizvedovali, kaj se dogaja z njihovo družino.
K partizanom je pobegnil 20. avgusta 1944, natanko 74 let pozneje smo ga obiskali v Šempetru pri Gorici.
Ko sem bil v nemški vojski, so nas stalno selili na druge lokacije in kjerkoli smo bili, smo vzpostavili zvezo s kurirkami. Zanimivo je, da nas partizani niso nikoli napadli. Mislim, da so dobro vedeli, kam spadamo, da smo naši (smeh, op. a.).
K partizanom sem s skupino fantov pobegnil 20. avgusta 1944. V Opatjem selu smo se srečali s Štefanom Pahorjem, predsednikom odbora Osvobodilne fronte in dedkom predsednika Boruta Pahorja. Malo nas je zaslišal, a mu je bilo hitro jasno, da smo njihovi. Podpisali samo izjavo, da v partizane vstopamo prostovoljno. No, tokrat je res bilo prostovoljno (smeh).
Novembra 1944 ste bili ranjeni …
Da, dva meseca in pol sem preživel v partizanih in v tem času sodeloval v 11 bitkah. Stalno smo bili na pohodu in v bitki. Čevlje sem zgulil čisto do konca.
Ko je novembra 1944 prišlo do desetdnevne nemške ofenzive na Trnovem, sem bil 4. novembra ranjen. Drobec granate mi je prebil obe nogi. Eno so mi že skoraj amputirali, a se mi je stanje čez noč toliko izboljšalo, da je Pavla (legendarna zdravnica Pavla Jerina Lah, po kateri je bolnica Pavla dobila ime, op. a.) z amputacijo počakala. Nogo so mi rešili. Bila je sicer nekoliko krajša kot druga, a bila je noga.
V bolnici Pavla sem ostal do marca, nato pa so nas 21, za operativne enote nesposobnih vojakov, 13. marca 1945, prek Vojskega odnesli do Trebuše. Tam nas je čakal avtobus na drva, kar se mi je zdelo še posebej zanimivo.
20 let po vojni ste potem vendarle ostali brez noge …
Da, neki avstrijski natakar se je pri Kraljevici na Hrvaškem z mercedesom zaletel v mojega fička. Ostal sem brez noge, moj sopotnik pa jo je odnesel še slabše. Napol je ohromel in čez nekaj let umrl. Za nesrečo sem pozneje dobil odškodnino.
Se vam je gospod opravičil?
Ne, v bolnici me ni niti pogledal. Z njegovim sinom, ki je bil prav tako poškodovan, sva bila v isti sobi.
Kako to, da se vojnih dogodkov tako natančno spomnite?
Kaj pa vem, ti spomini so res živi. Vedno trdim, da bo tistega, ki je vojno doživel, ta spremljala do konca življenja. Včasih sem že utrujen od spominov, potem pa me novinarji spet spomnite nanje (smeh, op. a.).
Spomini so lepi, pa tudi manj lepi. Danes so zapečateni v meni. Spomnim se, da sem med prenosom v bolnico trpel neznosne bolečine, da sem v obdobju zdravljenja shujšal na 35 kilogramov.
Zdravnici Franja Bojc Bidovec (na levi) in Pavla Jerina Lah, po katerih sta se imenovali partizanski bolnici Franja in Pavla.
Ko so me pripeljali v bolnico, sem namreč mesec dni imel zelo povišano temperaturo (40, 41 stopinj Celzija) in vse, kar sem spravil vase, je bil riž na mleku. Še danes ga ne morem videti.
No, ko pa je vročina popustila in se mi je tek končno vrnil, pa je hrane zaradi ofenzive primanjkovalo, pa še kuhati nismo smeli, da vonj ne bi privabil sovražnika. Ugotovil sem, da lakota dodobra načne moralo.
Koliko je bilo med vojno prostora za strah?
Pred bitkami kolikor hočete, med bitko pa prav nič. Takrat vsak rešuje samega sebe, napada, opravlja svojo dolžnost. Niti na kraj pameti nam ni prišlo, da bi nas bilo strah.
Kaj pa takrat, ko so vas iz bolnice Pavla transportirali do bolnice Franja?
Ne, takrat me ni bilo strah, samo bolelo me je. Pot je trajala celo noč. Do Lokev so me prinesli fantje iz brigade, kar v šotorskem krilu. V vasi Nemci mi je dr. Derganc s kirurško ekipo 9. korpusa dal prvo pomoč. Že prej mi jo je bolničar na bojišču, a ni imel niti povojev, še dobro, da mi je mama nekaj dni prej prinesla nekaj povojev in gazo.
S kmečkim vozom so me pozneje pripeljali do vasi …. To je bil najbolj mučen del poti, na poti so jame, kotanje, vsak tresljaj se čuti … To so bile bolečine za umret!
Spomnim se, da sem že obupal in vozniku zagrozil, da ga bom ustrelil, če ne bo vozil počasi, pa me seveda ni upošteval. Do določene ure je moral biti v gostilni na predaji … Zanimivo je, da sem tega človeka po vojni povsem po naključju tudi spoznal in mu povedal, kdo sem. Sva se kar lepo nasmejala.
Je družina po vašem pobegu k partizanom doživela sankcije?
Ne, sem jih pa že prej pripravil na to, da nameravam pobegniti. K sreči zaradi tega niso imeli težav. Očitno so imeli Nemci takrat dovolj dela s svojimi skrbmi - fronta je napredovala, bilo je izkrcanje v Normandiji …
Bolnica Pavla je začela delovati jeseni leta 1943 v Trnovskem gozdu, imela pa je še več izpostav. Grajena je bila na različnih težko dostopnih lokacijah. Bolnišnične barake se niso ohranile, spominski obeležji, ki pričata o njenem obstoju, pa sta pri zaselkih Krekovše v Trnovskem gozdu in v Mrzli Rupi na Vojskem.
Večkrat ste že dejali, da je bila bolnica Franja nekaj povsem drugega kot bolnica Pavla. Bolj pravljična, ste dejali …
Absolutno. V bolnici Pavli so bile barake, svetili smo si s karbidovkami, vse je bilo bolj na primitivni ravni, v Franji pa smo že imeli elektriko, imeli so celo vodomet. Neverjetno. Kar zadeva nego, pa je bila ta v obeh bolnicah na najvišji ravni. Zame sta obe ženski, Franja in Pavla, junakinji.
Res pa je, da se mi je, ko sem prišel s fronte, ves umazan, ušiv in ranjen za povrhu, v Franji zdelo pravljično.
Kako se spomnite poti v Franjo? Verjetno so vam prevezali oči.
Da, prevezali so nam oči, pojma nismo imeli, kje smo. Vedeli smo, da smo nekje na Cerkljanskem, saj so nas do Dolenjih Novakov pripeljali z avtobusom, tam so nas odložili v gostilni, ki stoji še danes, potem pa do Franje ni bilo več daleč.
Ranjencem so med prenosom v bolnico Pavla in Franja iz preventivnih razlogov (da lokacije bolnic ne bi mogli izdati) prevezali oči.
Že za vstop v bolnico Pavla so nam zavezali oči, pa se mi je zdelo čudno. Pojasnili so mi, da ne bo hudega, da je to v znak preventive, da ne bom poznal poti in je tudi ne bom mogel izdati.
Franjo sem prvič po vojni obiskal leta 1950, bolnico Pavlo pa, ker je zelo težko dostopna, šele leta 1999. In to s protezo! Želel sem videti, kje smo ležali. Barak sicer ni več, sem pa po stezah dojel, da sem tu že bil.
Strah, da bi bolnico odkrili, je bil verjetno stalno prisoten.
Da, še posebej v Franji, ki je imela samo en izhod in isti vhod, medtem ko se je v Pavli dalo umakniti v gozd.
Nemci so v tistem času, ko sem bil v Franji, bolnico napadli dvakrat. Enkrat smo se že umaknili v bunkerje, a se je k sreči dobro končalo. Z nami je bil tudi dr. Derganc. Ne bom pozabil, kako se je tresel, nas pa je bodril.
Ena od barak v bolnici Franja. Fotografija je bila posneta leta 1956.
V Franji ste imeli tudi invalidski dom …
Da, tam smo bili deležni prvih zametkov poklicne rehabilitacije. To nam je dalo inspiracije. Bili smo preprosti kmečki fantje in tam smo se naučili marsičesa. Od igranja harmonike, kitare, tipkanja, petja, imeli smo celo pevski zbor, ki je bil dokaj kakovostnem, tudi recitirali smo. Za prvega maja 1945 smo organizirali miting.
Ste lahko družino obvestili, da ste živi in zdravi?
Ne, prepričani so bili, da sem mrtev. Že od bitke na Trnovem naprej so bili o tem prepričani. V dolini se je širil glas, da je Kosovelova brigada razbita, imeli smo dosti ranjencev, napolnili smo spodnjo barako v bolnici Franja, veliko je bilo tudi žrtev.
Kam vas je neslo po vojni?
Od maja do novembra 1945 smo ostali v bolnici sv. Justa v Gorici. Gre za bolnico jugoslovanskega odreda, ki so ji dovolili obstoj, pa čeprav je bila tukaj cona A, ki je spadala pod zavezniško upravo.
*****
Marjan Justin Grosar se je po končanem zdravljenju vpisal na gimnazijo v Ljubljano in jo uspešno dokončal. Dolga leta je delal kot matičar, nato kot načelnik za gospodarstvo na šempetrski občini, pred upokojitvijo pa še na zavodu za poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.
8