Slovenci v Venezueli: strah, nasilje in hudo pomanjkanje, Slovenija pa nič

Družina Marie in Joseja Voglarja je emigrirala po drugi svetovni vojni. Onadva sta bila rojena v Venezueli, starejši trije od šestih otrok pa še v Sloveniji. Ohranili so stike z domovino in sorodnikom redno pošiljali pakete z vsem, česar si v Jugoslaviji niso mogli privoščiti. Danes je položaj čisto drugačen.

Iz normalnega življenja v revščino

Čeprav so vsi otroci dosegli univerzitetno izobrazbo in si lahko marsikaj privoščili, tudi potovanja v Slovenijo, danes životarijo, saj vsi njihovi prihodki komaj zadostujejo za najosnovnejše življenjske potrebščine. Srečni so že, če imajo službo, čeprav z minimalno plačo, ki po uradni menjavi znaša 65 ameriških dolarjev (približno 52 evrov), na črnem trgu – in ta je edini, ki deluje – pa le okoli 15 dolarjev (približno 11 evrov).

Maria ocenjuje, da okoli 70 odstotkov zaposlenih Venezuelcev prejema minimalno plačo, tisti z univerzitetno izobrazbo pa le malo več, a še vedno težko zberejo za stroške hrane, prevoza, zdravil in izobraževanja.

Plača ne zadostuje niti za osnovne potrebščine

"Ne moremo kupiti toaletnega papirja, vložkov, šampona, plenic, dezodorantov, pralnega praška, hrane, riža, testenin, moke. Koruzna moka je osnovno živilo v tej državi, a se je ne dobi. Hrane, ki smo jo proizvajali in izvažali, zdaj ni niti za nas. Vedno smo bili proizvajalec kave, izvažali smo jo. Zdaj jo moramo uvažati in kupovati po ceni na črnem trgu, ki znaša več kot 18 tisoč bolivarjev za ameriški dolar," pripoveduje Maria.

Paket plenic stane med 50 in 70 tisoč bolivarjev (med okoli 2,7 in 3,8 dolarja oziroma med 2,3 in 3,2 evra). "Kako naj preživi družina z dvema otrokoma? Ne predstavljam si." Čeprav Maria zasluži več kot minimalno plačo in je sama, plača ne zadostuje niti zanjo.

Ni zdravil, ni plina, oskrba z vodo je motena

Vesela je, da nima kroničnih bolezni, saj ne bi mogla kupiti zdravil. Še tista, ki jih potrebuje, ji pošlje nečakinja iz Čila. Kdor potrebuje bolnišnično oskrbo, mora vse prinesti s seboj, vključno s povoji in zdravili. "V bolnišnicah so le stene in zdravniki. Niti za tiste, ki bolehajo za rakom, aidsom ali drugimi hudimi boleznimi, ni zdravil. Ljudje umirajo."

Tudi vzdrževanje avtomobila je postalo nemogoče. Ni nadomestnih delov, ni goriva. Ni niti plina, s katerim je sicer država zelo bogata, zato ne morejo kuhati. Primanjkuje vode – v predelu Valencie, kjer živi Maria, vode nimajo ob torkih in petkih. Takrat si pomagajo s hišnimi rezervoarji.

"Ko si navajen živeti lepo, a te doleti slabo, je izjemno težko. Zdaj ne kupimo več kilograma mesa, kilograma sira ali celega piščanca, zdaj kupimo sto gramov mletega mesa, en zrezek, dvesto gramov sira."

"Maduro - kriminalec, Maduro - nemoralnež, Maduro - uničevalec, Maduro - diktator," piše na protestnikovem transparentu. Foto: Reuters

Povsod jih nadzirajo

A Maria najbolj izpostavlja, da živijo v velikem strahu. Zase je ne skrbi, ker je kariera že za njo, nečakom in drugim mladim pa svetuje, naj bodo tiho, naj se ne oglašajo javno, naj zbrišejo sporočila na telefonu, naj se ne izpostavljajo, naj ne hodijo zvečer ven, saj bi jih lahko okradli ali ugrabili. "To je naše vsakdanje življenje. Če ti na telefonu najdejo karkoli, kar jim ni všeč, te lahko zaprejo."

Strah jih je vsakič, ko zapustijo svoje domove, saj se ropi, ugrabitve in umori dogajajo tudi pri belem dnevu, včasih celo v sodelovanju z varnostnimi organi. "Zgodi se, da greš prijavit rop, tam pa zapisnik naredi prav ropar."

Vlada "ubija brez milosti"

Leta 2014 se je vsemu temu pridružilo še vladno nasilje, ki želi obdržati oblast. "Ubijajo brez milosti." V teh štirih mesecih protestov je umrlo okoli 130 oseb, velika večina mlajših od 25 let, ranjene in zaprte pa štejejo v tisočih, navajajo Slovenci v Venezueli. Izvajanje pravice do protestov je postalo herojsko dejanje in tveganje lastnih življenj.

"Slovensko državljanstvo si želim zaradi svojih starih staršev in očeta, ki so bili zame najboljši vzgled odgovornosti, dela, poštenosti, trdnosti in moči. Name so prenašali navade in tradicijo tako čudovite dežele, kot je Slovenija," pravi Evelyn Javornik John. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl O tem poroča tudi Evelyn Javornik John, hčerka in vnukinja Slovencev, ki zaradi različnih navedb očetovega imena v dokumentih še ni mogla pridobiti slovenskega državljanstva, čeprav si ga zelo želi.

Mesece protestov opisuje kot čas žalosti, evforije, upanja, nemirov, nemoči in jeze. "Naše orožje so zastave, piščalke, rožni venci, pločevinasti in kartonski ščiti, plinske maske, zaščitna očala in zaščita pred solzivcem. Vlada pa zatira in napada z bombami in streljanjem brez kakršnegakoli spoštovanja do življenja."

Slovenci se ne pustijo ustrahovati

Maria zagotavlja, da bo svoje stališče vedno povedala na glas in da ji na čelu piše, da je proti vladi. "Po genetiki sem protikomunistka. Glede na vse, kar mi je mama govorila o grozodejstvih, ki jih je doživela v Jugoslaviji, ne morem biti komunistka." Vidi velike podobnosti med tistim, o čemer ji je govorila mama, in tem, kar se zdaj dogaja v Venezueli.

Maria govori malo slovensko, razume pa precej. S ponosom so si vsi, vključno z nečaki in njihovimi otroki, uredili slovensko državljanstvo. A ni za vse tako preprosto. Med pogoji za pridobitev državljanstva je tudi ta, da je kandidat vključen v slovensko društvo. Ker pa Slovenci živijo po vsej Venezueli, je to za marsikoga nemogoče, saj so razdalje prevelike. Omenja celo družino, ki govori slovensko (kar je prava redkost), a državljanstva niso dobili, ker niso vključeni v slovensko skupnost, čeprav so v zelo težkem položaju in bi se radi preselili v Evropo.

Spopad med protestniki in vladnimi silami, kakršnih je bilo v zadnjih mesecih veliko. Foto: Reuters

Od Slovenije bi si želeli malo solidarnosti

Od slovenske vlade ne pričakuje finančne pomoči, zdi pa se ji, da bi morala v takih primerih podeliti državljanstvo in lastnim ljudem omogočiti, da se rešijo iz težkega položaja.

"Zdi se mi, da ni volje. Razumem, da sta 'vladi prijateljski', toda mislim, da bi morala [slovenska vlada] biti tudi malo prijateljska in solidarna s Slovenci, ki so morali zaradi določenih razlogov zapustiti Slovenijo. In to ne zaradi lepšega, ampak zaradi potrebe," meni Maria.

"Lahko bi nam malo pomagali. Vsaj s temi malimi izjemami. Sploh zdaj, ko sprejemajo druge migrante, ki z njimi nimajo nič skupnega po rasi, značaju, kulturi, a jim kljub temu odpirajo vrata. Nam, ki smo celo potomci in imamo vsaj nekaj skupnega z njimi, se zapirajo vsa vrata, težko pridobivamo državljanstvo, do katerega imamo pravico celo po mednarodnem sporazumu," vztraja.

Bo sistema kmalu konec?

Josejev sin in trije nečaki so že odšli iz Venezuele. "Kar je žalostno. So emigranti, kot so bili moji starši," ugotavlja Jose Voglar. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Maria meni, da sistem, tak, kot se kaže zadnje čase, ne bo mogel dolgo vzdržati. Po neuradnih podatkih je proti vladi že 80 odstotkov prebivalstva. "Ta sistem so ohranjali prek dohodkov, ki smo jih prejeli od prodaje nafte, zdaj pa so cene zelo padle. Socialnih podpor ne bodo mogli več izplačevati."

"Tisti, ki nismo del vlade ali njenega aparata in ne prejemamo vladne socialne pomoči, razmišljamo le o tem, kako oditi iz države," pravi Jose. "Industrija je uničena, inflacija neznosna, trgovino obvladujejo vladna mafija in njihovi prijatelji. Vlada le deli socialno pomoč in s tem povzroči, da so prejemniki še bolj odvisni od nje."

Evelyn se spominja, da ji je babica, ki je bila doma iz Maribora, govorila, da je Venezuela najboljša država na svetu. Za tako državo se želi Evelyn boriti, za "idealno državo, ki so nam jo ukradli leta 1999", ko je na oblast prišel Hugo Chavez. Pravi, da ni zamudila nobenega protesta in je zato v zadnjih štirih mesecih hodila več kot vse svoje življenje. Države noče zapustiti, ker noče ponoviti migrantske usode svojih starih staršev in očeta. Upa, da se bodo vsi njeni prijatelji in sorodniki, ki so se izselili, lahko kmalu vrnili v Venezuelo.