Nedelja, 11. 6. 2017, 4.00
7 let, 1 mesec
Slovenec v tujini
Andrej, ki bi rad "prepotapljal" svet #SlovenecvTujini
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,25
1
Maldivi, Kanarski otoki, Indonezija, Oman in zdaj Hvar, so destinacije, kjer je Andrej preživel zadnja tri leta. Kotička, kjer bi se ustalil, za zdaj še ni našel, skupni imenovalec njegovih potovanj je strast odkrivanja podvodnega sveta.
Andrej Hribernik se je pred tremi leti odločil, da bo začel uresničevati svoje sanje. Želi si namreč "prepotapljati" vsa morja sveta. "To mi verjetno ne bo uspelo, a če ne bom poskusil, potem mi res ne bo," je hkrati realističen potapljač, ki bi rad odkljukal vsaj tiste kraje, ki so označeni na njegovem malem zemljevidu, ki ga hrani doma v Slovenj Gradcu.
Kuhinjo zamenjal za podvodni svet
Andrejevo življenje je zadnja tri leta razpeto med Slovenijo in svetom, skrčeno pa na malo potovalko, v kateri so le kratke hlače, majica in sandali. "Kaj več v toplih krajih ne potrebujem, sicer pa je povsod po svetu vse na dosegu roke."
Pustolovščino je začel na Maldivih, kjer je tri mesece preživel pri prijatelju Slovencu in užival v podvodnem svetu. "Tam se mi je porodila zamisel, da bi svojo strast do potapljanja lahko spremenil v poklic."
Po krajšem postanku v Sloveniji je že odletel k drugemu prijatelju iz Slovenije, ki je takrat delal na Kanarskih otokih. Tudi tam je preživel tri mesece in v tem času opravil tečaj "dive-masterja" oz. voditelja potapljanja ter tako svoj poklic kuharja zamenjal za vodiča odkrivanja podvodnega sveta.
Kot vodič potapljanja oz. "dive-master" Andrej v okviru potapljaškega kluba oz. centra, za katerega dela, vodi ture po podvodnem svetu. V podvodni svet vodi potapljače vseh profilov, od izkušenih do popolnih začetnikov, za katere imajo posebej prilagojen program, da izkusijo podvodni svet.
"Moje delo je zelo zabavno, skrbim za potapljače, opremo, jih pospremim na barko, pokažem jim pot pod vodo, zanimive živali. Skrbim za varnost in za to, da se vrnemo na površje in nato na obalo. Nekateri pravijo, da je potapljanje ekstremni šport, zame je to užitek. Zelo rad delam to, prinese mi ogromno veselja, še posebej ko podvodni svet razkažem ljudem, ki se še nikoli niso potapljali. Ti se na površje vedno vrnejo nasmejani in veseli. To so res neprecenljivi trenutki."
V necivilizirani vasici na Indonezijskem otočju med vedno nasmejanimi ljudmi
Prvo delo potapljača si je Andrej našel na Indonezijskem otočju, na južnem delu otoka Sulawesi v majhnem, od sveta odrezanem kraju Bira, v katerem stojijo tri mošeje, nekaj hotelov in dva potapljaška centra.
"Bira je daleč od pojma civilizacije, tam ni nobenega vrveža, zabav in množičnega turizma. Hitrega tempa življenja praktično ne poznajo," razlaga Andrej in dodaja, da je to svet, kjer ničesar ne pogrešaš in se lahko popolnoma umiriš.
V Biri se domačini večinoma preživljajo z ribištvom in ladjedelništvom.
Razpršena obmorska vas ima okoli dva tisoč prebivalcev, ki resnično znajo uživati življenje. "Najbolj me je navdušilo to, da nisem videl mrkega obraza. Ljudje so vedno nasmejani in odprti. Res uživajo življenje, zvečer na plaži pečejo ribe … Predvsem pa me je presenetilo to, da jih ogromno govori angleško, tako da praktično nisem imel težav s komunikacijo."
V vasi, ki bi jo Andrej lahko primerjal s Piranom, se domačini večinoma preživljajo z ribištvom in ladjedelništvom. Ladje še vedno bolj ali manj izdelujejo ročno, njihovo delo pa poznajo po vsej Aziji.
"Med potapljanjem se lahko zgodi marsikaj, a kaj posebej nevarnega do zdaj še nisem doživel. Edini tak nekoliko bolj neprijeten pripetljaj se mi je zgodil lani na Indoneziji, ko smo se jaz in še dva potapljača vrnili na površje, naše barke pa ni bilo nikjer. Zatekli smo se na manjši otoček oziroma bolj neko večjo skalo sredi odprtega morja. Nekaj negotovosti je bilo, vendar ni bilo nič hujšega, saj nas je čez približno tri ure prišel iskat čoln. Kasneje smo izvedeli, da je naša barka imela težave z motorjem in jo je odneslo."
Iz necivilizirane vasice v betonsko džunglo sredi puščave
Ko se je iztekala pustolovščina v Indoneziji, je Andrej že iskal novo priložnost. Našel jo je na jugu Omana v obmorskem mestu Salala, "mini betonski džungli sredi puščave", kjer sta ga spet pričakala nova kultura in nov način življenja.
Salalo Andrej opisuje kot zelo sodobno mesto tako glede infrastrukture kot načina življanja. Mesto, ki je po velikosti podobno Ljubljani, je zelo pretočno in živahno.
Čeprav je tudi v Indoneziji prevladovala muslimanska kultura, se je v Omanu moral veliko bolj prilagoditi islamski kulturi. "Po nakupovalnih središčih me niso prav lepo gledali, če sem se tam pojavil v kratkih hlačah in kratki majici. Najprej te nekoliko preseneti, a ko prideš tja kot Evropejec, je prav, da se prilagodiš in spoštuješ njihovo tradicijo in kulturo."
"Od tega ne bom nikoli obogatel, je pa dovolj, da preživim"
Andrej pravi, da službe vodiča potapljanja ni težko najti, največ informacij pa najde na družbenih omrežjih. Kot pravi, sta njegova ovira trenutno le manj izkušenj ter znanje tujih jezikov, saj se mora omejiti na tista delovna mesta, kjer je dovolj znanje angleščine in nemščine.
Se pa močno razlikujejo plačila. Medtem ko je v Indoneziji delal zgolj za hrano in prenočišče, je v Omanu poleg brezplačne prehrane in strehe nad glavo prejemal tudi plačo. "Plačilo je kar solidno, a od tega ne bom nikoli obogatel, je pa dovolj, da preživim. Če bi želel ustvariti kaj več, bi se moral nekje ustaliti in tam odpreti svoj center, a to me trenutno ne zanima."
Prav tako se močno razlikujejo tudi stroški življenja. V Indoneziji se je Andreju življenje zdelo "na pol zastonj", saj se v restavraciji lahko dobro naješ že za dva ali tri evre, še cenejša je ulična prehrana, v kateri je Andrej sploh užival. Drag je le alkohol, ki ga tudi zelo težko dobiš. Precej drugače je v Salali, sodobnem mestu, kjer prevladujejo razredni hoteli, temu primerne pa so tudi življenje in cene, ki so precej podobne evropskim.
V Biri je Andreja navduševala okusna in poceni ulična hrana.
Destinacij je še veliko
Pred dobrim mesecem je Andrej začel novo avanturo, in sicer na hrvaškem otoku Hvar, kjer si je našel delo za prihodnjega pol leta. In potem? "Delati želim samo to, zato bom konec poletja že na preži za novimi priložnostmi."
Kam bo odpotoval, za zdaj še ne razmišlja, a vsekakor bo to ena od destinacij, ki je označena na njegovem malem zemljevidu. Neodkljukanih je še kar precej destinacij: Palau, Bahami, Zelenortski otoki, Bermudi, Malezijsko otočje, Filipini, Islandija, Mehika, Honduras …
Letošnje poletje bo Andrej preživel na Hvaru. "Trenutno nimam nobenih obveznosti, sem sam in nimam družine, zato se lahko potepam po svetu."
"Na stara leta si ne bi rad očital, da nisem poskusil"
"Če primerjam zdajšnje življenje s tistim izpred treh let, je razlika ogromna. Vedno bolj sem odprt, pozitiven in minimalističen. Materialne stvari mi pomenijo vedno manj, bolj sem sproščen in skoraj ne gledam več na uro," Andrej pripoveduje o tem, kako ga je zaznamoval nov način življenja.
Kako dolgo se bo predajal nomadskemu načinu življenja, ne ve in se s tem niti ne obremenjuje. "Marsikdo mi pravi, da nisem resen in ne mislim na prihodnost, na upokojitev. A sam si mislim: 'Zdaj sem mlad in zdaj lahko.' Tako si nikoli ne bom mogel očitati, da nisem poskusil."
"V enem letu sem izkusil dve popolnoma različni zgodbi, dve neprimerljivi okolji. A osebno mi je bilo veliko bližje preprosto življenje v mali in odmaknjeni Biri."
Salala v Omanu.
"Naučiti se moraš živeti iz nahrbtnika. Ko sem prvič šel na potovanje, sem s seboj vzel ogromno stvari, predvsem nepomembnih. V Indonezijo sem šel samo še z dvojnimi kratkimi hlačami, tremi majicami, puloverjem in sandali. Več nisem potreboval. Počasi se naučiš, da je povsod na svetu vse na dosegu roke. Če pa česa kdaj nimaš, pa tudi ni konec sveta."
Poznate tudi vi koga, ki zanimivo življenje živi v tujini? Vabljeni, da svoje predloge pošljete na urednik@tsmedia.si.
1