"Zgražanje, da Prešerna slavimo na dan smrti, je rahlo melodramatično"

Literarni zgodovinar in kritik akademik Janko Kos poleg svojih predhodnikov Antona Ocvirka in Dušana Pirjevca velja za enega od utemeljiteljev povojne komparativistike v Sloveniji. Kos je izjemen poznavalec Franceta Prešerna, v svojem delovanju se je ukvarjal tudi z drugimi slovenskimi literati, proučeval je književnost povojne generacije, bil je urednik več revij, zbirk in leksikonov, je avtor različnih šolskih učbenikov o književnosti in filozofiji. V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Nedavno je izšlo Kosovo avtobiografsko delo Umetniki in meščani, v katerem je spominske slike sestavil v pripoved o predvojnem življenju in povojnih letih za ljubljanskim Bežigradom, kjer je s starejšima bratoma odraščal v družini svobodomiselnega očeta in katoliške matere. V avtobiografskem delu, snov zanj je črpal v spominski domišljiji, kot pravi sam, Kos precej prostora odmeri očetu, kiparju Tinetu Kosu, prav tako svojima sodobnikoma, bratrancu Danetu Zajcu in prijatelju Ferdu Kozaku, opisuje pa tudi številne druge znane pred- in povojne osebnosti. V drugem delu spominov z naslovom Oporečniki in ideologi – ti bodo pri založbi Beletrina izšli v nadaljevanju leta – je Janko Kos zajel povojno družbeno, politično in kulturno dogajanje od svojega vstopa na fakulteto.

Vsako leto, ko se bliža praznik kulture, 8. februar, veliko slišimo o tem, zakaj smo si Slovenci za ta praznik izbrali ravno dan smrti največjega poeta. Vi ste prešernoslovec, izreden poznavalec Prešerna. Kako vidite takšne razprave in ali ni na voljo precej pomembnejših kulturnih tem, o katerih naj Slovenci spregovorimo? Mene osebno datum praznika nikoli ni motil. Zgražanje nad tem, da se Prešernov dan proslavlja na datum njegove smrti, ne pa rojstva, je rahlo melodramatično. Ta praznik je bil postavljen leta 1945. Mene datum ne moti, bi bil pa zadovoljen tudi s Prešernovim rojstnim dnevom, 3. decembrom. A po moje je razlog, da ni prišel v poštev december, v tem, da bi bilo to preblizu Miklavža, to pa je čas, ki je bolj zanimiv za otroke in mladino. O čem v zvezi s kulturo bi morali pri nas v tem času govoriti? Morali bi govoriti kvečjemu o Prešernu, ali nam še vedno pomeni to, kar smo mislili, da nam pomeni teh 150 let. To je problem, ali nam Prešeren zares kaj pomeni ali pa gre za formaliteto, ob kateri se nekateri slavisti še raznežijo, medtem ko drugim ni kaj dosti več mar. Sem za to, da je Prešernov dan državni praznik, a bi ob tem moralo biti več premisleka, kaj je Prešeren, kaj smo Slovenci, kaj je naša kultura, ali je še to, kar je, in ali ima še pomen, kot ga je imela. To je bistveno. Da bi samo delili nagrade in se navduševali ali jezili zaradi nagrajencev, ni dovolj, to ni nič in je provincialno. Če je to nacionalen praznik, mora biti v ospredju nacionalen problem.

In kaj je naš problem po vašem mnenju? Ta praznik bi absolutno moral pomeniti nek opomin oziroma izziv, da se vedno znova spustimo v zahtevno razmišljanje, kaj smo in kam gremo.

Torej odmev, refleksija? Absolutno. Če se takšen dan omeji samo na neko proslavo, pa še celo na neko družabno prireditev po tej proslavi, kjer se zbere neka elita in se ponovno družabno seznanja, je to zelo slabo. To je lahko neke vrste parodija na Prešerna. A upajmo, če so izbranci, nagrajenci najboljši, je to vendarle tudi s prešernovskega stališča primerno. A to je odvisno tudi od nagrajencev – kaj so in kaj pomenijo.

Kako vidite položaj Slovenije v Evropi? Dobrih deset let smo člani Unije, zamenjali smo denar, meje so se odprle, imamo štiri znamenite evropske svoboščine, ki veljajo povsod na celini. A izzivi ostajajo. Do kod sega skupni imenovalec držav, kulturni, identitetni, gospodarski izzivi konec koncev? Enotnost Evrope je bila od nekdaj problem. Evropa se je čutila nasproti islamu kot enota, hkrati je bila pa v silnih medsebojnih konfliktih, vojnah. Celo križarski pohodi, ki so bili v nekem smislu simbol evropske enotnosti, so se izrodili, ko so križarji opustošili Konstantinopel, s tem pa izzvali še večje nasprotje z Vzhodom, z vzhodno Cerkvijo. To so bili interni konflikti, ki so razdvajali Evropo in se niso še popolnoma pomirili.

Enotnost Evrope je še zmeraj pretežno politično formalno izpeljana, ampak vsebinsko je to veliko vprašanje. Huntington je v Spopadu civilizacij razdelil Evropo na dva dela. Prava Evropa je samo njen protestantsko-katoliški del, pravoslavje pa ne. Se pravi, da po njegovem mnenju v Evropo ne sodijo ne Ukrajina ne Srbija in ne Bolgarija. In najbrž ne Grčija. Vse, kar je pravoslavno, je kulturno drugačno. A to stališče je problematično, saj je navsezadnje med pravoslavjem, katolištvom in protestantizmom kljub zgodovinskim konfliktom toliko močnih vezi, da se tako ali drugače zbližujejo med sabo. Ta proces je za Evropo zelo pozitiven, to bi ji dalo vsebinsko enotnost.

Kaj pa verska enotnost? Česa takšnega danes ne moremo pričakovati. Verska enotnost je za neko civilizacijo, za neki kontinent vendarle zelo bistvena. Indija se še zmeraj gradi na religiji. Rusija se danes vsaj simbolno vrača k pravoslavju. Kaj je Evropa po tej plati, pa je veliko vprašanje. Če ne mara v preambuli svoje ustave imenovati krščanstva, je to že velik problem. Po mnogih teorijah je podlaga vsake civilizacije vendarle religija. Saj tudi Huntington civilizacijo tako razume. In temelj Evrope je v tem smislu lahko samo krščanski in antičen. Evropa je nastala iz te dvojnosti, antike in iz krščanstva, ki je prišlo iz judovstva. Ta dvojnost je zanimiva. To nas najbrž zelo močno pogojuje in integrira. Na krščanstvo in antiko se je treba opirati ves čas.

Ali ni cilj – stremeti k vsebinski enotnosti, in ne priznavati raznolikosti in te resnično tudi živeti in spoštovati, ravno težava Evrope? Navsezadnje je le tako, da je Evropa enotna samo s tistim, kar se lahko imenuje evropska kultura. Ne mislim samo na to, da je evropska kultura v temeljih zrasla iz antike in krščanstva, ampak da je tukaj nastala neka kultura, zlasti v umetnosti, filozofiji in podobnih vedah, ki je tipično evropska. Konec koncev, Evropa ima pesnike, dramatike, pisatelje, filozofe, ki jih druge celine, druge civilizacije nimajo. Arabski svet ne pozna nič takšnega, kar je Dostojevski ali Kafka ali Hegel ali pa Leonardo in Bach. To je Evropa. Brez tega ni Evrope. Se pravi, da je treba poudarjati, kar je evropskega, in to je naša kultura, evropska kultura.

Ameriška kultura je tako ali tako odcep evropske kulture, je manj značilno evropska, ampak je še zmeraj navezana na Evropo. Na tem tudi najbrž temelji evroatlantska povezava. Evropa je to, kar vsebuje kulturo mnogih stoletij. To je najvišja svetovna kultura, česa takšnega nimate nikjer.

Ugovarjamo vam lahko, da zvenite zelo evropocentrično. Absolutno. Za Evropo je bistveno, da mora biti evropocentrična.

Prej ste omenjali Huntingtona in njegovo dve desetletji staro tezo o spopadu civilizacij. Zaradi te teze so ga mnogi močno kritizirali, tudi z besedami, da s takšnim razmišljanjem opravičuje ne vedno lepo početje ameriške politike v svetu. Bil je izrazito konservativen mislec, ki je mislil v interesu ameriškega zunanjega ministrstva. S Huntingtonom se ni mogoče strinjati, zlasti kar zadeva Evropo. Da jo razdeli na zahodni del, ki je protestantsko-katoliški, in vzhodni, ki je pravoslaven, ne more biti v redu. Kajti pravoslavje je del Evrope. Katolištvo, ne samo v Sloveniji, tudi na splošno, se danes zelo močno vrača k vzhodni krščanski tradiciji, k duhovnim očetom, ki so temelj krščanstva. To se dogaja in to nas povezuje, kljub temu da obstajajo zgodovinske formalne razlike. Ta povezava je tako močna, da bo presegla konflikte in bo pripomogla k temu, da se bo Evropa politično uravnovesila, zlasti v razmerju do Rusije, ki je gotovo del Evrope.

Postavljanje Evrope v razmerju do vzhoda na dominantno pozicijo je problematično. Zlasti, ker je Evropa v tej hierarhiji na vrhu. Ali ni to morda tudi izvor problematik današnjih konfliktov, sploh razmišljati o vrednostni kulturni hierarhiji? Tukaj smo že na nevarnem terenu. Takoj nam bo kdo očital evropocentrizem. Dejstvo je, da je Evropa prek kolonializma vplivala na ves svet. Kitajska sicer ohranja temelje svoje civilizacije v konfucijanstvu in posebnem odnosu do kozmosa, ampak je že preprežena z evropskim kulturnim vplivom. Njeni pisatelji in pesniki sicer še ohranjajo kitajsko tradicijo, ki sega nazaj k Li Tai Poju, ampak hkrati so pesniki in pisatelji po evropskem modelu.

Enako velja za indijsko literaturo, celo za arabsko, če govorimo o literaturi. Arabci in islam so poseben problem, kot veste, islam za likovno umetnost ni posebej ploden, ker prepoveduje upodabljanje boga, vsega božjega, verjetno tudi Mohameda. Tu je bilo krščanstvo drugačno. Zraslo je na tleh antike in je vsrkalo vase marsikaj iz antike, ne samo filozofijo Aristotela, ampak tudi slikarstvo in kiparstvo, upodabljanje. Boga in človeka. Pozneje, z renesanso, je sprejelo celotno antiko in jo sintetiziralo s krščanstvom, kar je bilo odločilno. Česa takega druge civilizacije niso poznale.

Če pogledamo današnjo sliko Evrope, krepi se skrajna desnica, na drugi strani je levica, ki zahteva prekinitev obstoječega stanja ter preboj v drugo smer. Aktualna država, kjer delujejo opisane silnice, je Grčija, tudi Španija … Tudi pri nas smo dobili novo stranko, ki se umešča bolj na levo od dozdajšnje levice. Pojma levo in desno sta negotova, težko ju uporabljamo brez narekovajev. A kakorkoli, delovanje strank, pojav gibanj in vzrokov, ki povzročajo socialne pretrese, ne moremo razumeti kratkoročno. Vse to se dogaja v kontekstu globalnega kapitalističnega sistema. Pri čemer pa je vprašanje, ali lahko sploh še govorimo o klasičnem kapitalizmu, kot so ga poznali v 19. stoletju in kot ga je analiziral Marx.

Mislim, da ne več gre za tovrstni kapitalizem. V kontekstu obsežnih in razvejanih oblik gospodarstva, ki zajemajo ves svet, imajo glavno vlogo popolnoma novi igralci. Gre za nove oblike razširjenega kapitala, ki v sociologiji in ekonomiji še niso dovolj raziskane. Obe vedi sta zelo ubogi, ko skušata razlagati, kaj se dogaja. Menim, da to, kar je kapitalističnega, v globalnem svetu že postavlja nov sistem postkapitalizma. Za katerega pa še ne vemo, kam vodi in kje so rešitve za hude socialne konflikte, ki jih prinaša. Vemo, da socializem to ni, saj je ta pojem nejasen in ga ne moremo več uporabljati kot vodilo skozi družbene procese. Treba bo iznajti nove pojme, gre za prehod v novo obliko civilizacije.

Vrnimo se malo k drugemu delu vaše knjige, ki še ni izšel, Ideologi in oporečniki. Sebe verjetno prištevate med oporečnike? Tako je in to v tistem času ni bila tako težka naloga, saj je bilo dokaj enostavno kritizirati preprosta dela socialističnih teoretikov in mislecev. A hkrati je moja podoba oporečništva v drugi knjigi dokaj kritična. Sprašujem se, ali je bila morda samo kulturniška, politično omejena dejavnost.

Kaj je bil po vašem mnenju največji dosežek oporečnikov v povojnem času? Pomembna je bila predvsem kultura, ki so jo gradili književniki v 50., 60. in 70. letih. To je bila zelo močna kultura tudi v primerjavi s predvojnim obdobjem. Konec koncev vemo, kaj v poeziji pomenijo Dane Zajc, v dramatiki Dominik Smole in Ferdo Kozak, v prozaistiki Lojze Kovačič, do neke mere tudi Vitomil Zupan, čeprav ni bil član kritične generacije.

Močno je bilo tudi slikarstvo, kiparstvo in glasba. Kulturniški del, ki je ostal avtonomen, je tako lahko postal izhodišče za osamosvojitev. To so bili Nova revija, društvo pisateljev in Mladina. Močna je bila tudi miselna, filozofska in sociološka sredina, kjer je imel velik vpliv Dušan Pirjevec. Tretji steber pri tem je bil Pučnik, ki ni bil ne kulturnik in ne filozof, ampak predvsem politični mislec in akter, ki je svoje etične postulate črpal iz Kanta.

Pred časom ste izjavili, da je problem kulture danes, ker nimamo med sodobniki Cankarja, Župančiča, Prešerna. Še vedno tako mislite? Umetnost ima v razvojnem smislu svoje dobre in šibke faze. Vprašanje je, katera faza je zdaj v sočasni umetnosti na delu. Sam menim, da šibka. Evropska, svetovna kultura, bi si upal trditi, trenutno ne premore velikih pesnikov in pisateljev, ki smo jih imeli še pred 40 leti. Tudi v Sloveniji je vprašanje, kdo je še tak pesnik, kot so bili Dane Zajc, Gregor Strniša in Tomaž Šalamun. Kje je tak pisatelj, kot je bil Lojze Kovačič?

Med mladimi književniki in književnicami ni kakšnega ali kakšne, ki bi ga ali jo želeli analizirati? Pri prozaistih je tako, da težko kaj pokažejo pred 40. ali 50. letom. Drago Jančar je na primer zelo ploden in tudi od časa do časa učinkovit. A vprašanje je, če sodobna proza ali poezija lahko sežeta v tako bistvene probleme, kot je to bilo v našem času. Smoletova Antigona je bila vendarle velik dogodek. Česa takšnega pri nas ni, pa tudi v Evropi ne. Primer, francoski Houellebecque ni velik pisatelj. Danes ni Camusa, Becketta in Sartra. Takšnih duhovnih vodij, kot so bili ti pisatelji, ni.

Čemu to pripisujete? Splošno socialno in gospodarsko stanje sveta v dobi postkapitalizma je nejasno in negotovo. Bo res prišlo do trka civilizacij? Se bodo med seboj borile različne civilizacije? Čeprav toliko različnih na svetu niti ni. Rusija in Kitajska sta že v mreži te globalne kapitalizacije, islam se temu upira, ker je kot religija drugačen, z drugačno socialno strukturo.

Pa Slovenija, naša družba, kam gre? V smer postkapitalističnega sveta, ki ga oblikujejo mednarodne korporacije. Brez tega se ne bo dalo živeti in preživeti. Čeprav se moramo po drugi strani trdno okleniti svoje jezikovne in duhovne tradicije, ki sega precej nazaj. Ne le k Trubarju, temveč v srednji vek. In vse, kar nam je ta tradicija prinesla, nam mora biti najsvetejše. Pa ne le umetniška in humanistična, temveč tudi politična. Od Bleiweisa naprej pa vse do naših liberalnih politikov, do Janeza Evangelista Kreka, pa tudi nekaterih komunistov, ki niso želeli Slovencev žrtvovati internacionalizmu.

Kje naj torej začnemo? Tu ima glavno vlogo šolstvo, ki je opustilo svoje osnovno poslanstvo, kar lahko vidimo iz šolskih načrtov. Ti so popolnoma anemični. To je vzgoja brez tal, brez smeri in cilja. Zato je ena glavnih nalog sprememba šolstva.

Pa vendar, imamo tudi sodobnost. Seveda, sodobno kulturo selektivno sprejemam. Všeč mi je tudi množična. Ne nazadnje, spremljam nadaljevanke in uživam kriminalke. Z ženo še vedno redno hodiva v kino, spremljava slovensko filmsko produkcijo. Med zadnjimi filmi se mi je prikupna zdela Panika. Od tujih sva z navdušenjem gledala Melanholijo Larsa von Trierja. Hodiva v gledališče in na koncerte.

Pa Iliada, ste jo že videli? Za 27. februar imamo karte.