Veno Taufer - tisti pesnik, ki si upa zasesti tudi parlament

Glede na pogosto omenjanje novih obrazov, ki bodo po volitvah zasedli politične stolčke, lahko rečemo, da je Veno Taufer vse prej kot to. Je izkušen, razsoden in spoštovan obraz slovenske kulture. Zaveda se turbulentnosti trenutka, ki je razburkal tudi mirno morje literarne srenje, a kot je povedal za Planet Siol.net, zaradi tega ni pretirano zaskrbljen. Sedemindvajsetletna kilometrina v društvu in izkušnje v kriznih razmerah govorijo tej izjavi v prid. "Prebili smo se že iz težjih časov," pravi. "Bili smo prva literarna organizacija v Jugoslaviji, ki se je odcepila od Zveze književnikov Jugoslavije in imela posledično opraviti s številnimi neprijetnimi očitki, v času po osamosvojitvi Slovenije pa smo imeli v društvu zaradi Demosove poteze, ki je kulturi krepko pristrigla peruti, hude eksistenčne težave," se spominja Taufer, ki je bil leta 1989 med soustanovitelji prve slovenske demokratične stranke in soavtor Majniške deklaracije, ki velja za temeljni dokument samostojnosti Slovenije.

Literat, prevajalec, esejist in urednik bi pri 78 letih lahko brezskrbno užival v zasluženem pokoju in sadovih preteklega dela. A ne. Na željo kolegov se je odločil kandidirati za funkcijo predsednika DSP, ki namesto denarja prinaša goro odgovornosti in težkega (tudi Sizifovega) dela. Tone Partljič, nekdanji predsednik društva in danes član nadzornega odbora DSP, meni, da bo stari roker ali kar starešina Taufer – Po Partljičevem mnenju je bil izbran na staroslovanski način, ko tisti, ki je najstarejši, postane starešina – na tem položaju uspešen, vsekakor pa ne bo imel lahkega dela. S to izjavo meri na dva odmevna izstopa iz društva v zadnjem mesecu – iz DSP sta izstopila dva karizmatična pisca, Miha Mazzini in Branko Gradišnik. "Nekorektno je, da bodo ta dva izstopa naprtili na ramena Vena Tauferja," je kritičen Partljič.

Naveza Taufer-Partljič: predsednik-tajnik, dedek-dedek Da v povezavi s Tauferjem omenjamo tudi Partljiča, ni nikakršno naključje. Oba akterja imata namreč tudi sicer veliko skupnega. Ne le to, da sta med letoma 1975 in 1987 delovala v tesni simbiozi – Partljič kot predsednik DSP in Taufer kot njegov tajnik –, sta tudi dedka iste vnukinje, bodoče igralke Urške, hčerke gledališkega režiserja in Tauferjevega prvorojenca Vita ter Partljičeve hčerke in igralke Mojce.

Največji avanturi: Vilenica ter Komisija za svobodo mišljenja in pisanja

"Bilo je grozno imeti tajnika, kakršen je bil Veno Taufer. Z njim sem imel ogromno težav, saj si je izmišljal na videz skoraj nemogoče stvari," se hudomušno spominja Partljič. "Bil je vir neskončnih idej, ki jih je bilo treba uresničiti, in je dober dokaz, kaj lahko stori pesnik z vizijo." Med te sodita tudi ustanovitev mednarodnega literarnega srečanja Vilenica, ki je v času blokovske delitve pomembno prispeval k prizadevanjem za pluralistično demokracijo in oblikovanje Komisije za zaščito pisanja in mišljenja, ki ju tudi Taufer omenja kot dve največji avanturi društva.

"Rad bi videl tistega, ki nas lahko ustavi" Veno Taufer, edini sin uradnice Marije in učitelja Venčeslava, enega prvih organizatorjev odporniškega gibanja med NOB v Zasavju, je revolucionar. Že takoj po izvolitvi je napovedal močnejšo intervencijo v javno sfero, civilno družbo in politiko. "Mi predstavljamo tistih 99 odstotkov, in če hočemo, lahko zasedemo tudi parlament. Tam bi poskušal zakonodajno oblast spomniti, da so tam predvsem zaradi slovenske kulture, da naj pazijo nanjo in da je v ustavi zapisano, da je država dolžna skrbeti za kulturo." Z izjavo "Rad bi videl tistega, ki nas lahko ustavi" je vrgel žogico tistim, ki menijo, da je kultura precenjena, celo nepotrebna dejavnost. "Pisatelji smo besedilo pesmi in smo zgodba. Narod brez pesmi in zgodb ovene," pravi Taufer, ki se mu v novi vlogi zdi bistveno prisluhniti članom društva in njihovim pobudam. "Nujna je ohranitev fonda za pisatelje, ki se znajdejo v socialni stiski. Literatura in kultura s stališča državnega proračuna predstavljata majhno stvar, a za pisatelje pomenita veliko."

Življenjska zgodba v biografiji Zvenčanje verig Veno Taufer je otroštvo, ki ga je leta 1943 prekinila smrt očeta, preživel v Zasavju, nekaj let služboval v redakciji BBC v Londonu, deloval v kulturnem uredništvu RTV, večji del življenja pa živi in dela v Ljubljani. Je diplomant svetovne književnosti – diplomiral je z diplomsko nalogo o odmevih Maksima Gorkega na Slovenskem –, prejemnik Sovretove, Jenkove in Prešernove nagrade ter zlatega reda za zasluge Republike Slovenije. Pesnik, ki pravi, da mora pesem čutiti fizično kakor zidar, ki zida hišo, in intelektualec, ki je v karieri dosegel marsikaj, o sebi nerad govori, češ da je vsa biografija popisana že med platnicami knjige Zvenčanje verig.

Za darilo pasja ovratnica in povodec Tauferju v zasebnem življenju največ pomeni družina. V veliko veselje sta mu devetletni vnuk in mlada dama, že prej omenjena vnukinja Urška, nerazdružljiva pa sta tudi z zvesto spremljevalko, čistokrvno mešanko Pašo, ki si je Vena Tauferja izbrala sama. Zgodilo se je februarja letos v pasjem zavetišču na Gmajnicah. "Vnuk mi je za rojstni dan podaril povodec in pasjo ovratnico, kužka pa sem si moral izbrati sam. Odšel sem v pasjo sirotišnico na Gmajnice in Paša si je izbrala mene. In od takrat sva nerazdružljiva."

"iPada še nimam in ga tudi ne nameravam imeti" Kljub zrelim letom suvereno uporablja elektronsko pošto in mobitel. "Brez tega ne gre," pravi. "iPada pa še nimam in ga tudi ne nameravam imeti. Še mobitel mi včasih dela težave."