SiolNET. Novice Siol +
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

So moški v Sloveniji res tako slabi starši?

3

termometer

Jana S. Javornik je raziskovalka na univerzah v Leedsu in Umei (Umeå, Švedska), kjer proučuje politike držav blaginje, zlasti sisteme otroškega varstva.

Kot raziskovalka politik za zaposlovanje staršev, delitve dela med spoloma ter možnosti usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ljudi s skrbstvenimi obveznostmi je Jana S. Javornik je idealna sogovornica za pogovor o predlogu zakona o uvedbi 30-dnevnega neprenosljivega starševskega dopusta za vsakega od staršev, ki je v zadnjih tednih precej razklal slovensko javnost.

Kaj menite o predlogu zakona, ki predvideva obvezen mesec neprenosljivega starševskega dopusta?

Iz poročanja medijev ni povsem jasno, v katere pravice predlog sploh posega. Zato naj pojasnim, da aktualni predlog že uveljavljenemu 90-dnevnemu očetovskemu dopustu dodaja 30-dnevni neprenosljivi starševski dopust. Ta, individualna pravica očeta, se uvaja po načelu "vzemi ali pusti". Če starši te možnosti ne izrabijo, bo ta pač propadla in družina bo ob mesec dni plačane odsotnosti z dela.

Kakšne posledice še prinaša ta ukrep?

Prvič, predlagatelj deloma izenačuje pravice obeh staršev, saj očetu končno omogoča neprenosljivo pravico do 15 plus 30 dni plačane odsotnosti z dela zaradi starševskih obveznosti. Drugič, predlog uvaja individualno pravico do plačane odsotnosti z dela. Očetova odločitev tako ne bi bila več odvisna od volje delodajalca oziroma partnerice.

Raziskave kažejo, da se matere nerade odrečejo času z otrokom v prid očetov, da delodajalci neredko pritiskajo na očete, ki izrazijo željo po izrabi starševskega dopusta, in da se moški pri tovrstnih odločitvah pogosto zgledujejo po svojih moških kolegih. Tovrstni pritiski in pričakovanja bi, če bo to urejeno z zakonom, postopno odpadli.

Potem se počasi spremenijo vedenjski vzorci: moški so pripoznani kot očetje, torej kot zaposleni z družinskimi obveznostmi. To pogosto vodi v zmanjšanje skrite diskriminacije žensk na trgu dela, ki so zdaj zaradi morebitnega starševstva ali starševskih obveznosti pri sprejemu na delovno mesto ali napredovanju v službi pogosto spregledane.

Tretjič, predlog zakona spodbuja aktivno očetovstvo. Raziskave kažejo, da aktivna vključenost očetov v prvih mesecih otrokovega življenja pozitivno vpliva na njihovo aktivnejšo udeležbo v različnih obdobjih družinskega življenja.

Z novelo zakona bi se Slovenija tako pridružila Islandiji, Švedski in Danski, v katerih očetje niso zgolj "pomožni starši" in kjer imajo najvišje stopnje zadovoljstva z življenjem in tudi stopnjo rodnosti.

Predlog izenačuje pravico do očetovskega dopusta ali krajšega delovnega časa, saj bo ta po novem veljala za vse, ki skrbijo za otroka, torej tudi za posvojitelje, rejnike in skrbnike. Na Madžarskem lahko te pravice recimo uveljavljajo tudi otrokovi stari starši.

Kljub predvidenim pozitivnim učinkom pa precej ljudi dvomi o uspešnosti takšnega ukrepa. Kaj jim odgovarjate?

Predlog zakona je posegel v občutljiv in zasidran vzorec "normalnosti" starševskih vlog in razporeditve skrbstvenih obveznosti med spoloma. Odprl je razpravo o delitvi vlog med spoloma, obenem pa izzval nedotakljivi ideal materinstva – "dobra" mama namreč ostane doma z otrokom, moški pa se vrne v službo.

Preseneča me skepticizem do razmeroma skromnega predloga, zlasti očitki, da bodo zaradi tega oškodovane matere. Je za otroka res najboljše, da večino časa preživi z mamo? Res zna le mama dobro skrbeti zanj? Tovrstno prepričanje se v Sloveniji, mimogrede, kaže v statistiki izrabe dopusta za nego bolnega otroka, kjer še vedno prevladujejo mame. Ali pa ob prevladujočem odzivu na odločitev izvršne direktorice Yahooja, da se takoj po porodu vrne na delovno mesto. Ne nazadnje so podobno počele ženske pred le nekaj desetletji …

Glede na to, da navijate za uvedbo dodatnega meseca neprenosljivega starševskega dopusta, se vam zdijo argumenti skeptikov verjetno precej konservativni.

Prevladujoč konservativni ton javne razprave sovpada z aktualno javno razpravo na Češkem in Poljskem. Podobno je na Norveškem in Švedskem, kjer očetovska kvota že zdaj traja 60 dni. V Sloveniji neoliberalnega novoreka o omejevanju svobode izbire nisem pričakovala.

Strokovna stališča v zvezi s temami, kot je starševski dopust, so v preteklosti pogosto sovpadala s potrebami ekonomije.

Ko so se na Poljskem, Češkem in Madžarskem v šestdesetih letih spopadali z demografsko krizo in ekonomskim nazadovanjem, so številni psihologi in sociologi zagovarjali osrednjo vlogo žensk kot mater. Vlade so podaljševale porodniške dopuste do treh let izključno za ženske in vzporedno zapirale jasli. Tovrstni ukrepi so danes znani kot "mehko odpuščanje" oziroma kot sproščanje trga dela.

Po teh ukrepih je postala vključenost žensk na trg dela omejena in te države imajo še vedno eno od najnižjih stopenj zaposlenosti mater s predšolskimi otroki – v primerjavi s Slovenijo, kjer je ta stopnja ena od najvišjih med državami OECD-ja in EU-ja.

Ali ljudje v Sloveniji res nasprotujejo večji vključenosti očetov in s tem povezani razbremenitvi mater ter obenem otrokovi pravici do časa z očetom? So moški v Sloveniji res tako slabi starši, da jim ne zaupajo niti lastne partnerice?

Kaj po vašem mnenju manjka predlogu zakona?

Javna razprava se sploh še ni dotaknila najbolj relevantnih tem, zlasti vprašanja prilagodljivosti dopusta in možnosti izbire različnih oblik varstva takoj po preteku materinskega dopusta.

Tudi predlog zakona tega ne spreminja: starši se morajo namreč še vedno dogovoriti o izrabi dopusta najpozneje 30 dni pred potekom materinskega dopusta, torej vsega 75 dni po predvidenem datumu rojstva otroka. Dopust se še vedno izrabi v strnjenem nizu in še vedno se ga lahko prenese zgolj 75 dni.

Dober primer je Švedska, kjer si starši lahko starševski dopust izmenoma poljubno delijo, po urah ali dnevih, do otrokovega osmega leta starosti.

S kakšnimi težavami se na področju starševskega varstva srečujejo na Švedskem?

V primerjavi s slovenskimi starši tisti na Švedskem poročajo o pritiskih druge vrste. Švedska namreč poudarja kakovost življenja in teži k podaljšanju preživljanja časa z družino. Čeprav so vrtci odprti do poznih ur, večina staršev svoje otroke pobere do 15. ure. To vodi v nove oblike stresa, zlasti mater; te namreč tako na Švedskem kot v Sloveniji ostajajo primarno odgovorne za družinsko dnevno logistiko.

Dejstvo je, da bi se morali slovenski vrtci bolje odzivati na delovne ritme staršev – večina jih namreč ne začenja več ob šestih ali sedmih in konča ob petnajstih, čeprav mnogo staršev ni zaposlenih v kraju bivanja.

Kaj bi, če bo predlog zakona slučajno sprejet, to pripomoglo k boljšemu položaju žensk, mater?

Ženske v Sloveniji v povprečju še vedno opravijo več gospodinjskega dela in namenijo več časa skrbi za otroke, in sicer v povprečju dve uri več na dan. Tako ne čudi, da mnogo mater opisuje enoletno odsotnost zaradi porodniškega dopusta kot počitek od delovnega okolja in številne v tem času ne vzdržujejo stikov z delovnim okoljem.

Številne ženske poročajo o začasni umiritvi življenja. Ko materam odpadejo poklicne obveznosti, se lahko namreč v celoti posvetijo družinskemu življenju; družinska dinamika se umiri in življenje je, poročajo, lažje, zlasti za moške. A zakaj bi bilo kako drugače, če bi poklicna vloga odpadla za očeta? Saj cankarjanska mama menda ni genetsko vcepljena? Razmišljate o vrnitvi v Slovenijo?

Ne razmišljam, želim pa si tesnejšega strokovnega sodelovanja s kolegi in kolegicami v Sloveniji, tudi s politiko, ki predlaga tovrstne zakonske rešitve.

V interesu dobrega delodajalca naj bi bili zadovoljni zaposleni. Ne nazadnje je pravico do dopusta ob rojstvu otroka izrabil tudi David Cameron in Velika Britanija zaradi tega ni propadla. Škoda, da mu Janez Janša, edini slovenski premier, ki je v obdobju predsedovanja postal oče, ni sledil še v tem.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin