Na obisku pri krapinskih neandertalcih

Ko pa je tega dne sloviti zagrebški paleontolog Dragutin Gorjanović Kramberger v okviru priprave geološke karte Hrvaške na hribu Hušnjakovo začel paleontološka izkopavanja in čez deset dni odkril ostanke kosti, ki so bili podobni fosilnim ostankom ljudi, številne artefakte in ostanke davno izumrlih živali, se je tok zgodovine za Krapino usodno spremenil. Drugega septembra 1899 je namreč znanstveno dokazal, da je na tem mestu veliko nahajališče ostankov neandertalskega človeka.

Originalna zbirka krapinskega pračloveka je pozneje našla mesto v Hrvaškem naravoslovnem muzeju v Zagrebu, v Krapini pa je nastal Muzej evolucije, ki je pritegnil številne obiskovalce s Hrvaške in tujine. Vendar pa so v Krapini že precej časa razmišljali, da bi se iz te uspešne muzejske zgodbe lahko razvilo še kaj več. Tako so pred slabima dvema letoma povsem blizu nahajališča krapinskih neandertalcev zgradili enega najsodobnejših, najinovativnejših in najatraktivnejših muzejev v Evropi in na svetu, ki je nominiran za naziv najboljši evropski muzej leta 2012.

Da je odprtje Muzeja krapinskih neandertalcev bilo zelo pričakovano in na koncu tudi zadetek v polno, pričajo številke: "V dvajsetih mesecih od odprtja (ob koncu februarja preteklega leta) je muzej obiskalo 250 tisoč ljudi, dnevno pa ga obišče od 500 do tisoč ljudi, kar ga uvršča med najbolj obiskane muzeje na Hrvaškem in širše," je povedala muzejska svetnica Vlasta Krklec. Pri tem je še dodala, da je tudi stari Muzej evolucije v svojih boljših časih letno obiskalo okrog 40 tisoč ljudi.

Avtorja muzeja, ki so ga ustvarjali več kot deset let, sta paleontolog Jakov Radovčić in arhitekt Željko Kovačić, ki sta si muzej zamislila kot zgodbo o predzgodovinskem svetu in nastanku življenja s posebnim poudarkom na spoznanjih o življenju krapinskih neandertalcev. Novi muzej je premišljena simbioza arhitekture in inovativne postavitve z uporabo najsodobnejših informacijskih tehnologij, interaktivnih pristopov in številnih inštalacij, o čemer nazorno priča tudi podatek, da je v muzeju speljanih kar za okrog 30 kilometrov kablov.

Vrednost investicije je znašala okrog 8,5 milijona evrov, v glavnem pa jo je financiralo hrvaško ministrstvo za kulturo, nekaj pa je prispevalo tudi mesto Krapina. "Začetek gradnje sega v leto 1999, ob stoto obletnico odkritja ostankov krapinskega pračloveka. Vendar se je gradnja muzeja že ob koncu istega leta povsem ustavila. Muzej je takrat še bil v pristojnosti mesta, ki pa samo takšne investicije ni zmoglo. Ko pa je delovanje muzeja čez nekaj let prešlo v upravljanje države, se je gradnja intenzivno nadaljevala," pojasnjuje Vlasta Krklec, ki ob tem poudarja, da se je vloženi denar z dobrim obiskom že začel vračati.

Muzej neandertalcev je s površino 1200 kvadratnih metrov umeščen ob rob zelene cone v Krapini, med hriba Hušnjakovo in Josipovac, na mesto nekdanje livade. Arhitektonsko deluje kot moderna votlina, v celoti izdelana iz betona in prekrita z rumenim peščenjakom, ki sestavlja hrib Hušnjakovo.

Ko izza ogromne steklene stene vstopimo v notranjost muzeja, se znajdemo v prostranstvu na dveh nadstropjih. Muzej s svojo notranjo obliko asociira na embrio, možgane in evolucijo. Začneta se skrivnostna zgodba in učna ura o predzgodovinskem svetu, nastanku vesolja, Zemlje, razvoju živih bitij, jasno, s posebnim poudarkom na življenju krapinskih neandertalcev, ki zaposluje vsa naša čutila.

Obiskovalci si najprej ogledajo 16-minutni film, ki ga prikažejo na drugi strani steklene stene, ta deluje kot gigantski ekran, in v katerem z nadvse naturalističnim prikazom postanemo udeleženci surovega vsakdana krapinskih neandertalcev. V filmu tudi padejo predstave o tem, da so bili neandertalci brutalni divjaki, izvemo pa, da so bili bitja, ki so imela sposobnost in čut za bližnje.

Prva postavitev v muzeju je posvečena odkritelju Dragutinu Gorjanoviću Krambergerju, njegovim znanstvenim dosežkom in življenju v Krapini v tistem času ter različnim teorijam o razvoju sveta in civilizacije, simbolično časovno ujetih med dva ključna datuma, ki smo jih omenili na začetku. Sledi ogled videoinštalacije o Velikem poku (Big Bang) pred 13,7 milijarde let, začetku materialnega sveta, kozmične evolucije in nastanku Zemlje pred 4,5 milijarde let.

Potem pa vstopimo v pravi časovni stroj, ki ga na tleh grafično prikazujejo geološka obdobja s ključnimi časovnimi mejniki iz zgodovine razvoja materialnega sveta in živih bitij, v simboličnem smislu je ta razvoj strnjen v čas 24 ur. Postavitve si sprva ogledujemo v nasprotni smeri urinih kazalcev, s prikazom prvih procesov evolucije, nato pa pridemo do gigantske žične inštalacije DNK v obliki verige, ki prikazuje kompleksnost obstoja živih bitij in naznanja razvoj vse bolj zapletenih organizmov.

S tem s simboličnim mejnikom se ogled muzeja nadaljuje v smeri urinega kazalca, s prehodom iz paleozoika v mezozoik pa smo priča vse bolj kompleksnim oblikam življenja. Po izumrtju dinozavrov smo že v kenozoiku, v katerem imajo glavno besedo sesalci, ob koncu tega obdobja pa se pojavijo prvi hominidi in začenja se proces učlovečenja. Tako pridemo do osrednje postavitve v muzeju, krapinskih neandertalcev, kar na tleh označuje čas pred 125 tisoč leti, na simbolični uri pa je čas že 23:59:57.

Življenje krapinskih neandertalcev v votlini, njihove lovske sposobnosti, izdelava orožja, način komunikacije, skrb za bližnje, njihovi običaji in rituali so na podlagi ostankov pračloveka iz krapinske zbirke zelo nazorno in prepričljivo, kot da so pred nami živa bitja, predstavljeni z "dioramo" sedemnajstih hiperrealističnih skulptur slovite francoske kiparke Elisabeth Daynès. Ta postavitev v muzeju pritegne največ pozornosti in vprašanj obiskovalcev (zavzema tudi največ prostora v naši fotogaleriji).

S prečkanjem še ene interaktivne inštalacije, ki ponazarja led, spoznavamo življenje neandertalcev v ledeni dobi, njihovo morfologijo, kamenodobno kulturo in prispemo do zadnjega, osemnajstega tematskega sklopa v muzeju, ki govori o življenju po izumrtju neandertalcev in pospešenem kulturnem in tehnološkem razvoju človeške vrste.

Ko zapuščamo muzej, premišljajoč vtise in postavljajoč si še mnoga vprašaja o vsem videnem in doživetem, nas na koncu čaka le še sproščen sprehod po stezah razgibanega hriba Hušnjakovo do nahajališča ostankov pračloveka, kjer se je tudi začela ta slavna zgodba o skrivnostnem toku daljne preteklosti.