Mojca Prelesnik: Moje imenovanje so do skrajnosti spolitizirali

Mojca Prelesnik je po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti in nekaj letih delovanja v odvetniških pisarnah med letoma 2005 in 2008 opravljala delo namestnice informacijskega pooblaščenca. Tja se po šestih letih v državnem zboru, kjer je bila v dveh različnih vladah generalna sekretarka državnega zbora, znova vrača. Tokrat na čelo informacijskega urada.

Ne da bi se prijavila na razpis, jo je na mesto informacijske pooblaščenke predlagal predsednik države Borut Pahor, a v parlamentu imenovanje ni minilo brez zapletov. Poslanci SDS, SLS in NSI se glasovanja o njenem imenovanju niso udeležili, potrdili so ga šele v četrtem poskusu. "Moje imenovanje so do skrajnosti spolitizirali," v intervjuju pojasnjuje Mojca Prelesnik in dodaja, da se je tudi v državnem zboru zavzemala za enakost pred zakonom, zaradi česar je bila kot generalna sekretarka tudi pri nekaterih poslancih precej nepriljubljena.

V intervjuju preberite še, kaj bo bistvo dela informacijske pooblaščenke v novem mandatu, ki traja pet let, zakaj so preiskovalni organi ogorčeni nad nekaterimi dosežki informacijskega pooblaščenca in ali lahko pričakujemo spremembo zakona o Sovi, ki je po mnenju informacijskega pooblaščenca neustaven.

Pri predsedniku države Borutu Pahorju očitno uživate velik ugled, če vas je na mesto informacijske pooblaščenke predlagal, ne da bi se vi prijavili na razpis. S čim ste si ga prislužili?

Prepričana sem, da je bilo odločilno moje dosedanje delo. Intenzivno sem sodelovala pri pripravi ZDIJZ (Zakona o dostopu do informacij javnega značaja), sem soavtorica komentarja zakona o varstvu osebnih podatkov, veliko sem predavala, pisala ... V zadnjih šestih letih sem pridobila tudi več vodstvenih izkušenj, saj sem vodila službe z več kot 350 zaposlenimi v organu, ki je izpostavljen izjemnim političnim pritiskom. Trdno sem prepričana, da sem v vsem tem obdobju delala korektno, in to do vseh političnih strank.

Na drugi strani se v medijih pojavljajo informacije, da si vas v uradu pooblaščenca, kjer ste že bili na mestu namestnice, ne želijo. Da ste zdraharska, tako pravijo. Poleg tega je bilo tudi v državnem zboru vaše imenovanje uspešno šele v četrtem poskusu. Poslanskih skupin SDS, SLS in NSI ni bilo . Kako bi to komentirali? Obžalujem, da je opozicija obstruirala glasovanje. Seveda so tudi moje imenovanje, tako kot vse stvari pred volitvami, do skrajnosti spolitizirali. Govorilo se je o marsičem, celo o prisluhih v Piranskem zalivu. Še najmanj pa o moji strokovnosti, ki mi je nikakor ne morejo oporekati. Vedno sem se zavzemala za to, da smo pred zakoni vsi enaki, da jih spoštujemo in v skladu z njimi delamo in živimo.

Verjetno sem zaradi tega tudi kot generalna sekretarka državnega zbora pri nekaterih poslancih nepriljubljena, saj sem se oba svoja mandata trudila, da smo na marsikaterem področju delovanja uredili zadeve bolje in pregledneje, kot so bile. Tako pri službenih stanovanjih, službenih poteh, avtomobilih, knjigah iz knjižnice, sredstvih za strokovno pomoč poslanskim skupinam, izobraževanjih, svetovanjih …

Tudi očitki o podpori zaposlenih v uradu informacijske pooblaščenke niso resnični. Že med postopkom izbire sem od sodelavcev dobila veliko klicev in SMS-sporočil podpore. Jih pa skoraj polovico ne poznam, saj so prišli po tem, ko sem leta 2008 odšla. Tisti starejši pa so sodelovali v anketi, ki smo jo takrat opravili pri informacijskem pooblaščencu, pokazala je, da so me sodelavci pri svojem ocenjevanju strokovnosti in odnosa do sodelavcev ocenili najbolje. Mislim, da dodaten komentar ni potreben.

Nataša Pirc Musar je ob vaši izvolitvi sprva zapisala, da je "spet izbran nekdo, ki je izvoljiv, a ne najboljši po znanju". Pozneje, po srečanju z vami, je svoje besede spremenila, dejala je, da ne dvomi o vaših sposobnostih. Kaj se je zgodilo na srečanju, o čem sta govorili, da je spremenila mnenje o vas?

Kot mi je zatrdila, so jo narobe razumeli, saj je bil v medijih izpostavljen le njen zadnji tvit iz serije tvitov, v katerih je poudarila, da ni bil izbran njen kandidat, ki ima seveda strokovno kontinuiteto, to sem jaz delno prekinila z odhodom v parlament. Sicer pa si tudi težko predstavljam, da bi Nataša Pirc Musar za svojo namestnico izbrala nestrokovno in nekompetentno osebo.

Kako bi lahko vaše izkušnje na mestu generalne sekretarke državnega zbora, kjer ste bili kar dva mandata, pripomogle še k boljšemu delu informacijske pooblaščenke? Svoja znanja in izkušnje sem v skoraj šestih letih kot generalna sekretarka državnega zbora nadgradila tudi z izkušnjo z druge strani, ko sem vodila organ, ki je zavezanec za ZDIJZ. Naj ob tem poudarim, da smo pod mojim vodstvom v državnem zboru odobrili skoraj vse zahteve po dostopu do informacij (morda smo letno zavrnili le eno zahtevo ali kakšno le delno).

Prav tako smo uredili tudi interne akte glede varovanja občutljivih osebnih podatkov. Tudi naše delo z novinarji, ki nimajo pripomb glede dostopa do informacij o državnem zboru ali hitrosti odgovarjanja na njihova vprašanja, kaže, da se zavedam pomena odprtosti in preglednosti delovanja inštitucij.

Kot je povedala zdaj že nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar, vam je najbolj spoštovano ustanovo v državi zapustila v dobri kondiciji. Vi pravite, da se boste najprej lotili zaostankov, ki so nastali zaradi povečanega obsega pristojnosti IP. Lahko še enkrat pojasnimo, kaj konkretno pomeni, da so od aprila na področju dostopa do javnih informacij zavezanci tudi vsa podjetja, ki spadajo pod vpliv države, občine ali javnih zavodov? Novela ZDIJZ-C (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dostopu do informacij javnega značaja) širi krog zavezancev za posredovanje informacij javnega značaja na poslovne subjekte pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava (to so na primer tudi vse gospodarske družbe v večinski lasti države, občin ali drugih pravnih oseb javnega prava).

Prosilci lahko od 17. aprila tudi od teh subjektov zahtevajo informacije javnega značaja, v primeru njihovega neodziva ali zavrnitve pa se lahko pritožijo informacijskemu pooblaščencu. Ta ima seveda zato več dela, še posebej zato, ker se praksa na tem področju šele vzpostavlja. Register zavezancev pri AJPES še ni vzpostavljen (zakonski rok za to je do sredine oktobra), zato se moramo trenutno v vsakem posameznem primeru ukvarjati z vprašanjem, ali je subjekt sploh zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja. Zato moramo vsakič posebej iz uradnih evidenc (na primer od KDD) s pozivom pridobivati podatke, kar otežuje reševanje pritožb in podaljšuje pritožbene postopke.

Prvi primeri iz prakse kažejo tudi, da novi zavezanci novelo ZDIJZ-C izvajajo bistveno manj "prostovoljno", kot je bilo pričakovano. Posledično se morajo prosilci večkrat pritožiti informacijskemu pooblaščencu, rezultat pa je povečan obseg dela.

Ko govorimo o zaostankih, pa je treba dodati še, da je ta pojem po našem mnenju nujno povezan z zakonskim rokom za rešitev pritožbe, ta je po ZUP dva meseca. Pri informacijskem pooblaščencu imamo glede tega visok standard – če prosilec informacije ne dobi v zakonskem roku, je kršena njegova pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

Prepričani smo, da je pri dostopu do informacij čas pomemben element, zato želimo nadaljevati dosedanjo prakso, da smo v postopkih hitri in učinkoviti. Glede na trenuten pripad novih zadev pa ugotavljamo, da se čas reševanja pritožb podaljšuje, zato pa nastajajo zaostanki.

IP si je krepko prizadeval, da bi omejil pristojnosti organov pregona, ko gre za pridobivanje podatkov o komunikacijskem prometu in lokaciji ter z njimi povezane podatke. Ustavni sodniki so v začetku meseca pritrdili IP, da je hramba podatkov o komunikacijah nesorazmeren ukrep. To presojo Pirc Musarjeva šteje kot svoj največji uspeh, medtem ko so tožilci in policisti ogorčeni, češ da imajo zdaj pri preiskovanju kaznivih dejanj zvezane roke. Kako odgovarjate? Težko sprejmem izjave o ogorčenosti, saj gre za odločitve Sodišča EU in našega ustavnega sodišča, ki jih je treba spoštovati. V njih je bila neselektivna hramba prometnih podatkov na zalogo prepoznana kot nesorazmeren ukrep, po drugi strani pa imajo organi pregona še vedno zakonska pooblastila, da z odredbo sodišča dostopajo do podatkov, ki jih za svoje potrebe vendarle imajo operaterji.

Poudarila bi tudi rada, da je nova pooblastila organov pregona treba uvajati skrajno preudarno, s potrebnimi predhodnimi analizami vplivov na temeljne človekove pravice ter po opravljenih testih nujnosti, primernosti in sorazmernosti. Pooblaščenec je zato pripravil tudi smernice, s katerimi se lahko izvedejo tovrstne analize. Tako jih lahko pričakujemo tudi od predlagateljev.

Pred vami je velik izziv na področju varstva osebnih podatkov v okviru delovanja varnostno-obveščevalnih služb. Pirc Musarjeva namreč opozarja, da je zakon o Sovi še vedno tak kot pred šestimi leti, ko je IP začel opozarjati na neustavnost. Sporen je namreč del, da lahko prisluškovanje na mednarodnih zvezah odobri direktor Sove, medtem ko ima to pristojnost po ustavi le sodišče. Ena od prvih stvari, o katerih bom obvestila novega predsednika vlade, bo, da je zakon treba spremeniti. Prepričana sem, da zakon ni v skladu z ustavo v delu, ki dopušča posege v zasebnost, torej prisluškovanje na podlagi odobritve direktorja Sove, ne sodne odredbe, ko gre za mednarodno komunikacijo.

Kako bi ocenili delo predhodnice Nataše Pirc Musar? Del javnosti in medijev ji je očital pristranskost, ona pa je rekla, da "trpi za barvno slepoto", torej da so zanjo vsi enaki. Nedvomno je organ dobro pozicionirala in se res veliko ukvarjala z njegovo prepoznavnostjo. Ta barvna slepota, o kateri je govorila, je bila njeno vodilo – tako je urad informacijskega pooblaščenca ves čas deloval, tako bo tudi v prihodnje.

Bi morda v nekaterih primerih, če se navežemo na delo Nataše Pirc Musar, sami ravnali drugače? V katerih primerih? Ne zdi se mi primerno komentirati njenih konkretnih odločitev, v splošnem pa lahko rečem, da se z njenimi pogledi strinjam.

Nataša Pirc Musar je za komunikacijski kanal z javnostjo veliko uporabljala Twitter in druga družbena omrežja. Po drugi strani je nekdanji predsednik KPK Goran Klemenčič ob neki priložnosti, ko je bil še na položaju, dejal, da prek družbenih omrežij njegov organ ne namerava komunicirati. Kakšen je vaš odnos do tovrstnega komuniciranja z javnostjo? Lahko tudi od vas pričakujemo, da boste aktivni na Twitterju, Facebooku? Strinjam se z gospodom Klemenčičem, da tovrstna orodja niso najbolj primerna za komuniciranje državnega organa, saj je nemogoče ločiti med uradno in neuradno komunikacijo. Ljudje in mediji nas vedno dojemajo kot predstavnika institucije. Na srečo imamo še veliko drugih komunikacijskih orodij. Vsekakor bom z javnostmi komunicirala proaktivno in odprto, kot se za urad Informacijskega pooblaščenca spodobi.

Na uradu IP ste pred leti že delali, področje poznate kot strokovnjakinja. Se je v kulturi razkrivanja informacij javnega značaja, ki jih ima javnost pravico poznati, do danes v zadnjih letih kaj bistveno spremenilo? So subjekti iz javne sfere bolj ozaveščeni, da morajo podatke posredovati, kot so bili pred časom? Kako se to kaže? Na področju dostopa do informacij javnega značaja smo v preteklih letih naredili velik korak naprej. Zavezanci, ki so del ožjega javnega sektorja, zakon dobro poznajo in ga tudi v praksi dobro izvajajo. Na tem področju je Slovenija dosegla veliko, ne nazadnje je bil naš sistem dostopa do informacij javnega značaja v okviru mednarodne raziskave nevladnih organizacij Access Info Europe in Center for Law and Democracy uvrščen na tretje mesto v svetovnem merilu. V prihodnje pa nas seveda čakajo novi izzivi, glavni bo implementacija novele ZDIJZ-C v prakso.