Izraelski lobi in deblokada neke kritike

Članek nosi pomenljiv naslov Poslednji zaveznik, podnaslov pa pravzaprav pove že vse – "Realisti" se motijo: Amerika potrebuje danes Izrael bolj kot kadarkoli prej. Kot da bi se iz Američanov delal norca. Že priložnostni bralec revije lahko takoj ugane, da je glavna tarča pisanja ugledni profesor za mednarodne zadeve na Harvardu Stephen Walt, ki je tudi eden od rednih in najopaznejših sodelavcev revije. Walt je skupaj z Johnom Mearsheimerjem pred leti objavil prelomno knjigo z naslovom Izraelski lobi. V njej se avtorja pogumno lotita pogubne dogme o "posebnih odnosih" med ZDA in Izraelom, namreč pogubne tako za ZDA kot tudi Izrael. Za Američane sicer velja, da s kritiko načeloma nimajo težav, konec koncev se lahko za svoj vzpon v veliki meri zahvalijo prav njej. A obstajajo določene izjeme in ena od teh so bili še do pred kratkim ameriško-izraelski odnosi. Kadar so bili ti postavljeni pod vprašaj, se je takoj zganila dobro naoljena obrekovalna mašinerija, ki se je raje kot z argumenti ukvarjala z "antisemitskimi avtorji". Vendar zadeva očitno ne deluje več. Dogma je naposled postala predmet kritičnih obravnav.

Tukaj je najbrž treba razčistiti nekaj stvari glede kritike, kajti na podlagi mnogih prijaznih komentarjev je mogoče sklepati, da prihaja v zvezi s tem tudi med slovenskimi bralci do določenih nesporazumov. Zdi se, da imajo s tem pojmom največje težave militantni antikomunisti, ki se očitno težko sprijaznijo z dejstvom, da je komunizem propadel. Značilno zanje je, da imajo na primer velike težave z nerazrešljivim protislovjem Slavoja Žižka, ki v ZDA služi ravno s kritiko države gostiteljice.

Beseda "kritizirati" izhaja iz stare grščine: kríno pomeni ločim, izločujem, izbiram, tudi sodim, razsojam, obsojam, preiskujem in podobno. Ko kritiziraš, potemtakem v bistvu ne počneš nič drugega, kot primerjaš stvari; to pa počneš tako, da izhajaš iz določene norme – iz tega, kakršne naj bi stvari bile –, ki jo uporabljaš kot merilo za stvari, kakršne so. Kritika se zato giblje v nekem vmesnem prostoru med teorijo in prakso; to njeno strateško mesto zagotavlja, da ima delovanje neko orientacijo in smisel.

Nasprotje kritike je dogma, nekakšno kvazileibnizovsko prepričanje, da si Bog ne bi mogel izmisliti boljšega sveta in da so ameriško-izraelski odnosi najboljši možni odnosi. Prej bodo Palestinci to dojeli, bolje bo zanje. No, najboljše orožje proti tovrstnim dogmam je ravno voltairovski posmeh.

Po Orenovem mnenju naj bi temelje zavezništva tvorile skupne demokratične vrednote. Kot so ponovili že ne vem kolikokrat, je Izrael edina demokratična država v regiji. Walt odgovarja: to morda drži, vendar je na tem svetu mnogo demokratičnih držav, ki ne uživajo brezpogojne podpore ZDA. Poleg tega se zelo razlikuje njuno pojmovanje demokracije: v ZDA imajo ljudje različnih veroizpovedi in ras načeloma iste pravice, v Izraelu so Nejudje de jure in de facto drugorazredni državljani. Tudi če se recimo Palestinec poroči z Izraelko, ne dobi izraelskega državljanstva.

Domnevne koristi, ki naj bi jih imele ZDA od Izraela, so v popolnem neskladju s ceno, ki jo ZDA plačujejo. Pri tem je najbolj moteče to, da poskuša Oren na vsak način prikriti dejstvo, da je ugled ZDA v arabskem svetu zaradi brezpogojne podpore Izraela na nevarno nizki ravni. Človek se že kar nesramno spreneveda in izkrivlja stvari.

Orenov članek je tako v bistvu izraz obupa zaradi nezadržnih strukturnih sprememb v ameriški javnosti. Te spremembe imajo dolgoročni značaj in bodo postopoma onemogočile politiki, da bi še naprej služila interesom omenjenega lobija. Kritike že zdaj praktično ni več mogoče zaustaviti. Tudi čedalje več Izraelcev postaja kritičnih do aktualne Netanjahujeve politike, nemalo jih je pred kratkim celo podprlo palestinske napore za razglasitev države. Kot kaže, se je Obama znašel v nemajhni zagati.