Če imaš prihodke in obveznosti v isti valuti, lahko mirno spiš

Aleš Ipavec je direktor zakladništva in upravljanja z bilanco banke Hypo Alpe-Adria-Bank iz Ljubljane. Z učinkovitim obvladanjem obrestnega tveganja se je ukvarjal tudi pri svojem magistrskem delu. Z njim smo se pogovarjali o nedavnih dogajanjih v zvezi s švicarskim frankom in o tem, kakšen je njihov vpliv – predvsem na tiste, ki so pred leti najemali posojila v tej valuti.

"Odločitev švicarske centralne banke je bila povsem nepričakovana, še nekaj dni pred tem je njen viceguverner odločno zatrjeval, da je vzdrževanje tečaja na 1,2 franka za en evro eden od dveh temeljnih stebrov monetarne politike v Švici," je pogovor začel Aleš Ipavec, direktor zakladništva pri banki Hypo Alpe Adria Bank, eni od dveh slovenskih bank, ki je pred slabim desetletjem pri nas odobrila največ posojil – tudi dolgoročnih stanovanjskih – v švicarskih frankih.

Zakaj menite, da so se v Zürichu odločili za ta nepričakovan korak?

Jasnega odgovora ni, odločitev je rahlo zavita v tančico, lahko le ugibamo. To je bilo presenečenje za prav vse akterje na finančnih trgih. V ozadju je verjetno to, da se je švicarska centralna banka morala odzvati, ker ni bila več sposobna ščititi svoje valute. Pred tremi leti je Švica določila tečaj 1,2 franka za evro, nato je kupila 400 milijard evrov in natisnila 500 milijard frankov, da bi svojo valuto slabila in tečaj vzdrževala na tej ravni.

Vrednost franka je v zadnjih letih bolj kot ne samo rasla …

Oktobra 2007, ko je bilo tudi pri nas najetih veliko posojil v švicarskih frankih, je bil en evro vreden 1,67 franka in se je od takrat frank samo še krepil. Od nekdaj sta Švica, ki ni bila v vojni že 400 let, in njena valuta bili varno pribežališče za naložbenike, kamor so se zatekali ob vsakem pretresu. Frank se je krepil, švicarsko gospodarstvo pa je trpelo, ker je močan frank močno manjšal konkurenčnost švicarskega gospodarstva, ki je močno izvozno naravnano. Švicarska podjetja, zlasti velika, so ogorčena, njihove delnice se cenijo …

Komu je potem v interesu sprostitev menjalnega razmerja, ki je pripeljala do rasti vrednosti švicarskega franka?

Ne gre za interes – oni si razlagajo, da so to morali narediti. Tečaja niso mogli več vzdrževati, devizne rezerve so v zadnjih letih postale ogromne za eno majhno Švico. Ocenili so, da se bližajo neki točki, ko se miš, kot so oni, ne more kosati s sloni, kot sta evro in dolar.

Kaj bi se lahko zgodilo, če tega ne bi naredili?

Lahko bi prišlo do nekega kolapsa. Če v nekem trenutku dejansko ne bi bila več sposobna vzdrževati tečaja švicarskega franka, bi, ko bi to objavila, posledice lahko bile še hujše. Lahko ugibamo, da so morda želeli prehiteti odločitev Evropske centralne banke o ukrepih za izhod iz krize evroobmočja, ki ga pesti deflacija, in tako preprečiti morebitne slabe učinke teh ukrepov zanje. Mogoče je, da so Švicarji pač želeli ukrepati prvi.

In kje smo mi v tej zgodbi?

Dejansko smo vsi ujeti v nekem začaranem krogu. S tem, ko investitorji derejo v Švico in kupujejo franke, jim krepijo njihovo valuto in to isto Švico ogrožajo, ji dražijo izdelke, otežujejo izvoz in gospodarstvo. Ravno to, da sta Švica in njen frank varno pribežališče, je v neki skrajnosti lahko razlog za nek kolaps.

Valutna tveganja so realnost, vidimo, kaj lahko ustvarijo. Zakaj so banke v nekaterih državah, tudi pri nas, sploh ponujale posojila v švicarskih frankih, torej v tuji valuti?

Banke so se takrat zanje odločale verjetno predvsem zato, ker jim je bil švicarski frank dosegljiv kot razmeroma poceni vir. Z obrestnega vidika so ga lahko poceni ponujale svojim strankam. Valutno tveganje se je pri tem v celoti zanemarjalo …

Kdo ga je zanemarjal?

Verjetno vsi skupaj. Banke same pri sebi ne, ker smo bile pri tem zaščitene, ključno vprašanje je, kako so banke to komunicirale posojilojemalcem, ali so jih ustrezno seznanjale o valutnih tveganjih. To je zame ključno vprašanje, na katerega nimam odgovora, ker takrat nisem bil eden od akterjev te zgodbe.

Kdo pa ima odgovore na to vprašanje?

Mislim, da vsaka stranka in vsak komercialist, ki je takrat delal na teh trgih, zase ve, ali je bil o tem ustrezno obveščen. Pravno in formalno pa je zadeva popolnoma jasna in čista – stranke so podpisale, bilo je črno na belem. Vedelo se je, da valutno tveganje obstaja, vprašanje pa ostaja, ali so se ga stranke zavedale. Banke so se ga zagotovo zavedale, zato banke, ki delujemo v Sloveniji, nismo utrpele škode, ker so bili viri financiranja in posojila v isti valuti. Pridobili smo franke in smo franke plasirali naprej. Banka si vedno prizadeva, da bi imela obveznosti in sredstva v isti valuti.

Mnogi posojilojemalci še vedno očitajo bankam, da jih niso dovolj jasno in odločno opozorile na tveganja …

Banke se pred valutnim in obrestnim tveganjem ščitimo, saj poznamo področje svojega dela. Tudi osebno sem proti vsakemu tveganju, ki ga ne moreš obvladovati. Ko pa nekdo utrpi škodo, se običajno krivci iščejo povsod drugod, samo pri sebi ne. Svojim strankam nudimo možnosti ščitenja pred tveganji – predvsem podjetjem, ker se nekatera ščitenja lahko izvedejo le pri velikih zneskih. Naša naloga je, da jih korektno seznanimo z vsem, kar morajo vedeti, a je na koncu odločitev vedno pri stranki. Kljub zavedanju o valutnem tveganju se nekateri še vedno zavestno ne odločijo za valutno in obrestno ščitenje.

… ker je ceneje.

Ker je ceneje, seveda. Ali ker jih ovira pri možnostih zaslužka. Zaščita pač stane. Morda ne poznajo dovolj stvari kljub temu, da jim poskušamo razložiti. Razlogi so različni. V zadnjih nekaj letih se vedno več naših strank odloča za ščitenje. Naloga podjetij je, da sprejemajo tveganja na svojem osnovnem področju delovanja, ker so tam strokovnjaki, ker to obvladajo. Vsa druga tveganja v podjetjih po mojem pojmovanju nimajo v podjetjih kaj iskati.

Ali so to vedeli tudi posamezniki, ali jim je bilo dovolj nazorno in jasno razloženo?

Tu je bilo verjetno vsega po malem. Nekatere stranke so bile zanesljivo dobro obveščene in ustrezno izobražene, a so se vendarle zavestno odločile za švicarske franke. Videli so samo nizek LIBOR in so nazadnje kar nekaj let imeli obrestno razliko sebi v prid. Ko so se trgi obrnili, se je obrnilo tudi njihovo razpoloženje. Nekatere stranke morda res niso razumele teh tveganj. Najbrž je bilo tudi nekaj takih, ki ustreznih informacij in svaril niso prejele.

Kdo je potem odpovedal?

Vsi akterji bi morali narediti več, da do takšnih tveganj ne bi prišlo. Takrat nihče ni razmišljal o valutnih tveganjih. Švicar je pred sedmimi leti izgubljal, tako kot zdaj obroki rastejo, so takrat padali, nihče ni videl ali želel videti tveganj v nasprotno smer. Ko so obroki padali, ni bilo razburjanj, ni bilo medijskih poročanj. Nihče ni mogel napovedati in tudi zdaj ne more napovedati, kam bo šel frank ali katerakoli druga valuta.

Kaj je pravzaprav poglavitno primamilo posojilojemalce na zadolževanje v švicarskih frankih?

Ta storitev je bila takrat zanimiva, ker je marsikomu omogočila dostop do stanovanja, ki ga zaradi višjih obresti na evrska posojila takrat najbrž drugače ne bi imeli. Povpraševanje je bilo veliko, a danes so razmere drugačne, zato že od leta 2008 posojil v švicarskih frankih ne ponujamo več. Naloga banke je bila in je, da stranke korektno seznani z vsemi pomembnimi dejstvi, a se banka ne more odločati v imenu strank – ne za posojila, ne za nakupe delnic ali za karkoli, kar zajema tveganja. Tudi med zaposlenimi v banki so tako tisti, ki so najeli stanovanjska posojila v evrih, kot tisti, ki so jih najeli v švicarskih frankih. Banke so imele svoj interes, stranke so imele svoj interes.

Ali vemo, kolikšna je vrednost slovenskih posojil v švicarskih frankih?

Ocenjuje se, da danes znaša okrog 800 milijonov frankov za posameznike in še sto milijonov za podjetja. Še nedolgo nazaj je bilo kar milijardo in pol, a so se nekatera posojila medtem že iztekla, nekatera so pretvorili v evrska ali jih predčasno odplačali.

Ne glede na to, kdo je kriv, so novi, bistveno višji obroki za mnoge hudo breme …

Ogromno ljudi je takrat najemalo stanovanjska posojila, to so veliki zneski in dolge ročnosti. Že takrat so mnogi jemali posojila na mejah svojih zmožnosti, danes pa, ko so z ravni 1,5 franka za evro prišli na 1,0, so zneski obrokov postali ogromni. Marsikoga so pahnili v eksistencialne težave – mnogi bi plačali in odplačali, pa niti ne mislijo, da se jim godi krivica, a preprosto tega ne zmorejo.

Preprosto vprašanje: kaj zdaj?

Mi smo bili pripravljeni na tovrstne razmere, a takih razsežnosti nismo pričakovali niti v najbolj groznih sanjah. Če imaš prihodke in obveznosti v isti valuti, lahko mirno spiš, ni pomembno, kaj se s to valuto dogaja. Banka je zavarovana za valutna in obrestna tveganja, ker si preprosto ne more privoščiti, da ne bi bila. Prav zato banke opuščamo špekulativne posle, naša naloga je, da posredujemo med tistimi, ki imajo presežke denarja, in tistimi, ki ga potrebujejo.

Kaj pa posojilojemalci? Ali bi jim kdo vendarle moral pomagati?

Absolutno. Iskanje krivca je nesmiselno, moramo iskati pomoč. Zdaj moramo vsi stopiti skupaj in si pomagati. Mislim, da banke imajo instrumente za pomoč, naša banka je takoj ponudila brezplačno konverzijo v evrska posojila. V marsikaterem primeru bo treba narediti do naših strank mimo običajnih okvirjev – razna reprogramiranja, daljše ročnosti … Če imajo stranke kakršnokoli vprašanje ali strahove, naj se obrnejo na banke, to so naše stranke, mi želimo živeti z njimi.

Posojilojemalci se bojijo, da lahko ostanejo brez svojih domov …

Bank ne zanimajo stanovanja, to ni naš cilj, nas zanimajo stranke, ki odplačujejo svoje obveznosti. Mi ne želimo kopice gospodinjstev, ki bi ostala brez svojih domov, naš cilj je, da tam ostanejo in da so istočasno sposobni svoje obveznosti skladno s pogodbo odplačati. Zarubljeno premoženje je za nas prav tako glavobol. Mi želimo zadovoljne stranke, vsaka je zgodba zase. Iščemo sistemske rešitve, a za najbolj kritične iščemo dodatne rešitve za razmere, v katerih so se znašli ne po svoji krivdi, ne po krivdi bank.

Na Madžarskem in Hrvaškem so sprejeli zakone, s katerimi so posojilojemalcem zamrznili obračunski tečaj franka za izračun obrokov na vrednosti pred odločitvijo švicarske centralne banke. Kako ocenjujete to potezo?

Mislim, da je to nek ukrep, ki ni dober. Za nekoga je mogoče na prvi pogled dober, a kdo bo na koncu dobil račun za ta ukrep? Vsak takšen ukrep nekaj stane, ali ni to morda zgolj prestavljanje iz enega v drugi žep, prestavljanje računa z danes na jutri? V Sloveniji je sreča v nesreči, da so se v prejšnjih letih mnoga posojila v švicarskih frankih zaprla, tudi zato, ker smo v zadnjih letih stranke intenzivno obveščali o valutnih tveganjih. Nekateri so tudi to prezrli, a se je odziv večal, ko je frank odločneje naraščal.

Konverzija v evrsko posojilo?

Težko je reči. Morda bo v neki bližnji prihodnosti tečaj spet na ravneh iz časov, ko so pri nas najemali posojila v švicarskih frankih, takrat bodo seveda nezadovoljni tisti, ki so svoja posojila pretvorili v evrska po zdajšnjem menjalnem razmerju. Nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost, a kamorkoli se obrne, bo nekdo vedno nezadovoljen.