"Pričakujemo, da bo letošnja sezona trajala nekje do prve polovice aprila, višjeležeča smučišča bodo zagotovo obratovala še dlje, medtem ko so jo nižjeležeča smučišča in tista, ki nimajo umetnega zasneževanja, tako rekoč že končala," pove Danilo Brecelj, sekretar Združenja slovenskih žičničarjev – GIZ. Osrednja tema pogovora z našim sogovornikom je sicer ocena iztekajoče se smučarske sezone v naših smučarskih središčih, stanje žičniških naprav in težave, s katerimi se soočajo njihovi upravljavci.
"S sezono smo za zdaj kar zadovoljni, saj nam je zima šla zelo na roko. V primerjavi z lansko sezono smo do konca februarja na smučiščih zabeležili 10 do 15 odstotkov več obratovalnih dni, število smučarjev pa je bilo približno tolikšno kot v pretekli sezoni, kar pomeni okrog 950 tisoč. Pomembno pa je, da se je zaustavilo nadaljnje padanje števila obiskovalcev naših smučišč, kar je bil trend vse od sezone 2008/2009," razkriva številke Danilo Brecelj.
Na naših smučiščih prevladujejo domači smučarji, teh je približno 80 odstotkov, preostalo pa so tuji, med katerimi je največ Hrvatov, prihajajo pa tudi Madžari, Italijani, Avstrijci, Srbi, smučarji iz BiH, pa tudi Angleži, Nizozemci itn.
Težave na Kaninu pravcata katastrofa Zadovoljstvo nad sezono bi najbrž bilo še večje, če ne bi prišlo do znanih težav na Kaninu, kjer zaradi nesreče kabinske gondole slovenski del smučišča že od konca januarja ne obratuje več in zaradi česar ima upravljavec tega smučišča, ATC Kanin, veliko poslovno škodo. "To so katastrofalne posledice za področje Bovca in okolice. V zimskem času je smučišče na Kaninu edini pravi magnet, število obiskovalcev pa bo zaradi zaprtja letos bistveno manjše ne glede na to, da se vozijo smučarski gostje na italijansko stran," je zaskrbljen Brecelj.
Veliko pričakovali od spet razdeljenih zimski počitnic, a jo je zagodlo vreme Upravljavci smučarskih središč so se pred začetkom letošnje sezone še posebej razveselili dejstva, da bodo zimske šolske počitnice zopet razdeljene na dva dela in da si lahko zato obetajo več gostov kot lani, a podatki kažejo drugače, bilo jih je celo nekaj manj. "To drži, po podatkih, ki smo jih dobili iz naših centrov, je bilo gostov za pet odstotkov manj. Vzrok za to pa sta predvsem slabo vreme in obilno sneženje v času zimskih počitnic. Veliko dnevnih obiskovalcev privabi lepo sončno vreme, če tega ni, pa se večina praviloma ne odloča za smučanje," pojasnjuje Brecelj.
Gospodarska kriza redči vrste smučarjev Vzroka pa kajpak ne gre iskati le v vremenu, marveč tudi v gospodarski krizi in posledično visokih cenah smučarskih vozovnic (dnevna vozovnica za večino večjih slovenskih smučišč stane 29 evrov) in dragi smučarski opremi, kar alpsko smučanje vse bolj spreminja v eliten šport, ki si ga lahko privošči vedno manj ljudi. "Kriza seveda močno vpliva na število obiskovalcev naših smučišč in če želimo z družino na smučanje, gre že kar za zajeten kupček denarja," priznava Danilo Brecelj, a ob tem poudarja, da smučarska središča nudijo tudi številne popuste in ugodnosti, s katerimi je mogoče zmanjšati stroške, kot so enotne sezonske smučarske vozovnice AS, bonitetna kartica Active Slovenia, Modra kartica, predprodaja, paketne vozovnice itn.
Visoke cene vozovnic tudi zaradi investicij v žičniške naprave Relativno visoko ceno smučarske vozovnice, ki je za marsikoga smuke željnega ob krizi nedostopna, pa naš sogovornik pojasni tudi takole: "V ceni smučarskih vozovnic so vgrajeni tudi stroški kreditov kot del večjega investicijskega ciklusa v žičniške naprave v obdobju do 2010. Kredite so pri nas v glavnem najemali le upravljavci smučišč, za razliko od bližnjih alpskih sosed, kjer v naprave več investira država, regija ali pa lokalna skupnost. Pri nas pa država in občine praviloma le redko, v glavnem pa z evropskimi sredstvi. V tujini torej za infrastrukturo dejansko prispevajo vsi deležniki, hotelirji in drugi ponudniki storitev, ki imajo potem tudi korist od obiskovalcev, ki jih pritegnejo dobro opremljena in urejena zimskošportna središča."
Štirisedežnica Pungart na Kopah, ki je začela obratovati v lanski smučarski sezoni, je bila zadnja večja investicija v žičniške naprave v Sloveniji. Investicijski ciklus se je končal leta 2009 ali 2010, potem pa beležimo velik padec, še dodaja Brecelj.
A nekaj optimizma in upanja na boljše čase kljub krizi ostaja. "Kot je bilo pred dnevi razumeti Marjana Hribarja, generalnega direktorja direktorata za turizem in internacionalizacijo pri ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, naj bi se po koncu smučarske sezone sestali vsi deležniki, ki so povezani z delovanjem slovenskih smučišč, in poiskali rešitve, ki bi pomagale gorskim centrom pri gradnji, obnovi in obratovanju žičniških naprav," se nadeja boljših časov naš sogovornik.
Brecelj: Slovenske žičniške naprave so varne Ob teh podatkih in ob dejstvu, da se upravljavci smučarskih središč soočajo s pomanjkanjem investicijskega kapitala, pa tudi z likvidnostmi težavami, bi lahko sklepali, da žičniške naprave na slovenskih smučiščih niso v najboljšem stanju. A Brecelj trdi nasprotno: "Razmere res niso preveč rožnate, a v našem združenju trdimo, da so žičniške naprave na naših smučiščih v zelo dobrem stanju. Od leta 2011 je v veljavi nov Pravilnik o tehničnih pregledih žičniških naprav. Poleg običajnih rednih pregledov pravilnik zahteva tudi posebne preglede. Z njimi pa smo dosegli to, da kontroliramo morebitne poškodbe, ki so nastale zaradi starosti, utrujenosti ali obrabe itn. Na ta način bodo vse žičniške naprave v Sloveniji natančno in celovito pregledane, velika večina pa jih je že. Predvidevamo, da bodo v dveh, treh letih starejše naprave ustrezno obnovljene ali pa opuščene, saj se upravljavci zavedajo, da je varnost vedno na prvem mestu."
Velik pomen manjših smučišč Sekretar Združenja slovenskih žičničarjev Danilo Brecelj je ob koncu našega pogovora izpostavil tudi pomen manjših smučišč. "Razveseljivo je, da so nekateri upravljavci ob ugodni zimi v tej sezoni uspeli pripraviti nekaj takšnih smučišč, kot na primer Sviščake, Marelo pri Zagorju itn. Manjša smučišča so zelo dragocena: otroci po vaseh, po manjših krajih, se lahko naučijo smučati doma za sorazmerno nizko ceno vozovnice. To je zelo pomembno, saj si prizadevamo ostati smučarska nacija, istočasno so to potencialni smučarji na večjih smučiščih v poznejšem življenjskem obdobju. Če se kot majhni otroci ne naučimo smučati, je pozneje težko. Majhen odstotek ljudi se namreč začne s smučanjem ukvarjati po 15. ali 20. letu starosti."
Brecelj še pove, da si v združenju žičničarjev prizadevajo, da bi tudi mnoga manjša smučišča, ki obratujejo samo takrat, ko so vremenske razmere res ugodne, ker nimajo umetnega zasneževanja, postala njihovi člani (v združenju ji je zdaj 46, registriranih smučišč v Sloveniji pa je 93).
Nekatera smučišča sicer že zdaj koristijo ugodnosti članstva, čeprav ne plačujejo članarine: pridobivajo informacije, se udeležujejo sestankov. Brecelj se tudi zavzema, da bi manjšim smučiščem v združenju, glede na zmožnosti, pomagali tudi s premostitvenimi krediti v vrednosti do nekaj tisoč evrov, da bi jih tako spodbujali k delovanju, kar je izrednega pomena za slovensko smučanje v celoti.
3
