Težave, ki so jih imeli gradbinci, so bile povsem drugačne kot danes. Še v začetku leta 2008 so na območnih obrtnih zbornicah opozarjali, da so manjši gradbinci že prisiljeni sprejemati naročila, ki presegajo njihove zmogljivosti. Zaradi intenzivnosti gradnje so zamujali roke za dokončanje del, primanjkovalo pa jim je tudi kadra. 

Slovenijo je takrat zajela gradbena mrzlica. Leta 2006 je v panogi delala skoraj desetina vseh delovno aktivnih ljudi v Sloveniji. Dela ni zmanjkalo. V istem letu so vsi zaposleni v gradbeništvu skupaj opravili za skoraj dva milijona nadur. 

Zlata doba gradbeništva

To je bil začetek zlate dobe domačega gradbeništva, ki je raslo na pogon poceni bančnih posojil, odločitve prve vlade Janeza Janše, da velike infrastrukturne projekte gradi z zadolževanjem, in investicijske mrzlice, zaradi kateri je stanovanjske komplekse gradil vsak obrtnik, ki je imel odprt račun pri banki, popoldne pa "nekaj minut časa".

Ivan Zidar, SCT Foto: STA , Danes 39-letni Igor (ime hranimo v uredništvu) je inženir gradbeništva, zaposlen v eni od domačih finančnih institucij. Pred desetimi leti je bil lastnik podjetja za posredovanje delovne sile. "Dela nikoli ni zmanjkalo. Težav s plačili ni bilo, saj so vsi potrebovali delavce. Ko sem šel na banko, pa so me dobesedno prosili, naj vzamem še kakšno posojilo," razlaga sogovornik. 

Gradbinci so kipeli od samozavesti. Zdelo se je, da upravičeno. "Stvar, ki jo vodim jaz, ne propade," je govoril Ivan Zidar, absolutni vladar domačega gradbeništva, ki je za polno mizo dvorca v Zemonu odrejal, katero od domačih podjetij si bo odrezalo kakšen kos ali drobtinico avtocestne pogače. Še leta 2008 je SCT, ki je zaposloval 3.500 ljudi, na ravni krovne družbe ustvaril rekordnih 534 milijonov evrov prihodkov. Zidar, ki je leto dni pred tem postal tudi največji lastnik SCT, je bil na lestvici najbogatejših Slovencev uvrščen na 19. mesto. 

Živelo se je, kot da bo veselica ob zvokih frajtonarc in pevskih zborov, ki so ob bogatih pojedinah spremljali odprtja velikih projektov, trajala večno. A ni.

Preberite še:

Kako je Janša speljal Cerarja na slepi tir

Varuh tranzicijskega svetega grala, ki je izgubil spomin 

Prvomajski labodji spev vladarja sindikatov

Ko balon poči

Že v zlati dobi so nekateri ekonomisti opozarjali, da se slovensko gospodarstvo pregreva in da se bo rast, ki je temeljila "na zidovih", prej ali slej ustavila. Prva Janševa vlada ni potegnila ročne zavore. Ravno nasprotno, domače povpraševanje je celo sama pomagala "kuriti", najbolj s pospešitvijo dokončanja avtocestnega križa.

Jasno je bilo, da bo v gradbeništvu ob pristanku na trdna tla silovito treščilo. Največjim gradbincem v dobrih časih ni uspelo ustvariti zaloge. Krizo, ki je izbruhnila konec leta 2008, so pričakali nepripravljeni, kapitalsko šibki, preveliki in prezadolženi, nekateri celo finančno izčrpani, ker so jih njihovi direktorji v istem obdobju še privatizirali. V veliki večini so bili povsem odvisni od domačega trga.

Slovensko gradbeništvo je za pot od raja do pekla potrebovalo le tri leta. 

Že konec leta 2008 banke niso želele več financirati gradbincev. Ker jim niso odobravale jamstev, se niso mogli potegovati za nove posle. To je sprožilo odziv po vsej verigi. Svežega denarja ni bilo več. Začel se je boj za presihajočo likvidnost in - preživetje. Vseh proti vsem. Plačilna nedisciplina je premil izraz za takratno dogajanje. Ob koncu leta 2009 je bil povprečni dnevni znesek zapadlih neporavnanih obveznosti v gradbeništvu kar trikrat večji kot leto prej.

Izbris ljudi, ki so gradili Slovenijo

Spirala propada je najprej potegnila vase najšibkejše – tuje delavce, ki so ostali brez plačila, lačne pa so jih začeli metati še iz samskih domov. 

Julija 2008 so slavnostno odprli ljubljanski predor Šentvid. Foto: STA , Najbolj na udaru so bili starejši; ljudje, ki so v zadnjih desetletjih dobesedno gradili državo, v kateri so videli zgled za območje nekdanje Jugoslavije. Ta ista država jih je zavrgla kot ostanke odpadlega ometa iz šentviškega predora in izbrisala – v dobesednem pomenu besede. Ugled Slovenije v Bosni in Hercegovini ter drugih državah je utrpel nov velik udarec. 

Že kmalu so se v izgubljenem položaju znašli manjši podizvajalci, ki niso dobivali plačil. Pri bankah so imeli zaprta vrata, za vratom pa upnike. Nemalo zgodb je imelo žalosten, celo tragičen konec. Zdravstvenih, psiholoških in drugih narodno-gospodarskih "stroškov" zloma vse panoge, ki bi ovrednotili, kako je takratno dogajanje vplivalo na tisoče ljudi in njihove družine, v Sloveniji po desetih letih nimamo. 

Katarze v resnici nikoli ni bilo. Ravno nasprotno, nekateri direktorji so hitro našli novo delo v panogi. Lidija Žagar, nekdanja direktorica celjskega Gradisa, katerega delavci so se za izplačilo plač borili s stavko, je postala ena od zastopnic slovenske podružnice Strabaga. 

"Vsak delavec me je stal približno tisoč evrov bruto. Imel sem le dve izbiri: ali delajo pri projektu, za katere sem vedel, da ne bodo dobili plačila, ali pa sedijo doma. Stiske so bile ogromne. Spraševali so me, kaj naj rečejo svojim družinam. Podjetje je končalo v stečaju. Sam sem ostal brez vsega, ker jim nisem želel ostati dolžan, in moral sem začeti na novo," se danes spominja Igor. 

Izginilo 14 tisoč delovnih mest

Ni bil edini. Leta 2006 je v gradbeništvu delovalo okrog 16.500 podjetij, leta 2010 pa le še 6.800. Prvemu valu, ki je odnesel podizvajalce (ti so že do leta 2011 v insolvenčnih postopkih nabrali več kot 600 milijonov evrov dolgov), je ob krepitvi gospodarske krize, ki je ohladila nepremičninski trg in zavrla načrtovane projekte, sledil drugi, še hujši val. Tokrat so bili na udaru največji. 

Država se je v procesu propada gradbeništva izkazala kot gospodarsko povsem nekompetentna in neodgovorna, danes meni Jože Renar, GZS. Foto: Bor Slana Do leta 2011 so v stečaju končali SCT, ki se je nekoč zdel "prevelik, da bi padel", Vegrad, kjer je prišla na plano vsa brutalnost izkoriščanja delavcev, Cestno podjetje Maribor (CPM), Gradbeno podjetje Grosuplje (GPG), Konstruktor, MTB, SGP Zasavje, GIP Gradbinec, Gradis Celje in Gramiz Kočevje. Kmalu zatem so se na tem seznamu znašli še Primorje, Kraški Zidar, Kograd Igem, Energoplan, CM Celje, Gradis Skupina G in Cestno podjetje Ljubljana (CPL). 

Gradbeništvo se je znašlo na kolenih. Če so leta 2008 vsa gradbena podjetja skupaj opravila za več kot 3,5 milijarde evrov del, se je ta številka do leta 2011 prepolovila. Leta 2013 je bilo v gradbeništvu zaposlenih 33 tisoč ljudi, pol manj kot leta 2010. 

Tradicionalno velik multiplikativen učinek panoge se je obrnil v drugo smer. Dela ni zmanjkalo le za graditelje stanovanj, ampak tudi za dobavitelje oken in vrat, monterje, električarje, tesarje, slikopleskarje, strojnike, železokrivce, prodajalce pohištva in gradbenega materiala. 

Kriza je rojevala krizo. V mrku je izginilo za več kot tri milijarde evrov letnih poslov in več kot 14 tisoč služb. Ob tem je brez dela verjetno ostalo tudi na desettisoče ljudi, ki so delali začasno in za majhen denar. 

Gasilske akcije Pahorjeve vlade

Je bilo ta scenarij mogoče vsaj omiliti, če že ne preprečiti?

"Država se je v tem procesu izkazala kot gospodarsko povsem nekompetentna in neodgovorna," danes meni Jože Renar, predsednik zbornice za gradbeništvo in industrijo gradbenega materiala pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). "Izgubili smo številna podjetja z referencami, ki so dajala kakovostna delovna mesta in bi danes morala delati na mednarodnih trgih, tako kot delajo španska in portugalska podjetja, v teh državah so prav tako doživeli izjemen upad v gradbeništvu na domačih trgih," poudarja. 

Borut Pahor leta 2010 na obisku pri libijskem samodržcu, ki je slovenskim podjetjem obljubil milijardne posle. Foto: STA , Če se ozremo nazaj, je odgovornost za počasno (ne)ukrepanje mogoče najti na treh naslovih: pri državi, bankah in nekdanjih gradbenih mogotcih.

Vlada Boruta Pahorja je gradbince reševala z gasilskimi akcijami: jamstveno shemo, pomočjo pri iskanju poslov v Bosni in Hercegovini, Libiji in drugih državah, napovedano ustanovitvijo posebnega direktorata za gradbeništvo in celo s priporočili, naj se gradbinci povezujejo v konzorcije. Hkrati jih je pomagala potapljati, saj je skoraj v celoti oklestila državne naložbe.

Ta dvoumnost je izhajala iz dejstva, da političnega konsenza o tem, ali je gradbeništvo treba reševati, ni bilo. Panoga je bila "umazana" s številnimi aferami, od avtocestnih aneksov in kartelnega dogovarjanja do kriminalističnih preiskav in "tajkunskega" lastninjenja. Država jo je raje prepustila "trgu", ki je takrat v resnici razpadel. 

"Iz SCT bom odšel le z nogami naprej"

Za nameček so vsake, še tako medle poskuse sanacije zavirali direktorji največjih gradbincev, ki so se do zadnjega oklepali položajev. "Iz SCT bom odšel le z nogami naprej," je poudarjal Zidar. Čas so si kupovali s čudežnimi rešitelji, med katerimi so bili tako ruski trgovci z jedrskimi odpadki, lastniki restavracij iz ZDA ali srbski poslovneži praznih žepov. V vmesnem času so iz stečajne mase pred upniki reševali zdrava jedra. 

SCT, ustanovljen davnega leta 1974, je skupaj z referencami, ki jih je zbral na treh celinah, leta 2011 končal v stečaju. Na zavodu za zaposlovanje so odprli posebni terminal za njegove delavce. Teden dni pred tem je Zidar postal edini lastnik SCT Holdinga, prek katerega je privatiziral SCT. 

Hilda Tovšak, Vegrad Foto: STA , Podobno je bilo s Hildo Tovšak, nekoč prvo damo Vegrada, ki podjetja ni želela zapustiti do bridkega konca. Oba sta bila osrednja "junaka" afere Čista lopata. Izbruhnila je februarja 2008, ko so kriminalisti, ki so sledili Ivanu Zidarju (pred tem je bil že nekaj časa v Janševi nemilosti), v prisluhe ujeli tudi Tovšakovo in njene dogovore o razpisu za gradnji letališkega stolpa na Brniku. 

V propadajoče gradbince so z zamudo prišli kriminalisti. Materiala jim ni zmanjkalo. Ugotovili so, da je bil Vegrad pomemben člen mednarodne afere Hypo. Trenutno se nadaljuje sojenje proti nekdanji upravi Hypa v Sloveniji. V spornih poslih z Vegradom, ki je od slamnatih podjetij v Liechtensteinu drago odkupoval zemljišča, naj bi banko oškodovala za 22 milijonov evrov, denar pa skrivala v davčnih oazah po vsem svetu. Zaradi gradbenih poslov, obnove dvorca Betnava, je šel v zapor tudi prvi duhovnik – Mirko Kraševec, nekdanji ekonom mariborske nadškofije. 

"SCT je bil nekdaj velik ponos Slovenije, ki so ga izčrpavali. Zaradi takšnih ravnanj je Slovenija trenutno tam, kjer je. Sodišče naj ima ničelno toleranco do takih ravnanj in naj jih ostro sankcionira. Družbi je treba pokazati, da so takšna dejanja nesprejemljiva," je v eni od zadev sodišče pozvala okrožna državna tožilka Mateja Gončin. 

Več o sodnih, kriminalističnih in drugih postopkih proti nekdanjim vodilnim gradbincem pišemo v okvirju. 

"Vsi so vedeli, da v Stožicah ne bo plačila"

"Možnosti za rešitev panoge je bilo veliko. Država je s spremembami zakona o gospodarskih družbah želela omogočiti razlastitve, toda pri tem bi morala prevzeti aktivno vlogo. Namesto tega je čakala, da bodo prišli zasebni vlagatelji, ki jih v takšni krizi ne moreš pričakovati, in pri tem načrtno umikala denar iz naložb," meni Renar. 

V posameznih primerih so država in lokalne skupnosti celo pomagale potapljati gradbince. Številni so nasedli in šli v stečaj zaradi neplačanih del pri njihovih projektih: gradnji športnega parka Stožice in stanovanjske soseske Dunajski kristali na severu Ljubljane. 

"Vsi so vedeli, da v Stožicah ne bo plačila, a drugega posla takrat ni bilo," se spominja Igor. Zaradi Dunajskih kristalov, v katere je minister za zdravje Borut Miklavčič iz nikoli pojasnjenih razlogov želel preseliti Inštitut za varovanje zdravja, je šlo v stečaj več podjetij. Projekt je financirala tedaj še državna Nova KBM. 

Foto: STA , Prav banke nosijo ogromno odgovornost za kaos. Taktiko bankirjev iz tistega časa je težko razumeti. 

V financiranje gradbeništva so bile globoko vpete. Od leta 2003 je povprečna letna rast posojil gradbeništvu znašala kar 28 odstotkov. Šlo je večinoma za kratkoročna posojila, odobrila po obrestnih merah od štiri do pet odstotkov. Dobivali so jih vsi: od največjih do podjetij, ustanovljenih z minimalnim kapitalom, ki so zemljišča kupovala izključno s posojili.

Visok del terjatev do gradbenih podjetij je bil nezavarovan: pri domačih bankah okrog tretjina, pri bankah v tuji lasti pa celo do 60 odstotkov. Najbolj izpostavljene so bile manjše domače banke.

Reševanje bilanc se je vrnilo kot bumerang

Ko je nastopila kriza, so dale banke glavo v pesek. "Slovenske državne banke pri nas niso bile pripravljene zagotavljati niti bančnih garancij za pripravo ponudb na tujih trgih. Takrat se je recimo intenzivno odpirala Poljska," opozarja Renar. Financiranje so ustavile, s čimer so gradbincem zvezale roke. 

A ob tem niso storile ničesar. V gradbenih in projektnih podjetjih niso prevzemale vzvodov upravljanja. Prav tako se niso poskušale vsaj deloma poplačati s cenejšo prodajo stanovanj. Podjetja so raje serijsko pošiljale v stečaj, s čimer so začasno vsaj deloma rešile svoje bilance in umetno ohranjale visoke cene nepremičnin. 

Predsednik upravnega odbora SCT Ivan Zidar, strokovna direktorica UKC Aleksandra Markovič -Predan, minister za zdravje Andrej Bručan, direktorica Vegrada Hilda Tovšak, generalna direktorica UKC Darinka Miklavčič in direktor GPG Boris Dolamič ob položitvi temeljnega kamna za novo urgenco. Foto: STA , Toda bilance so se začele podirati na drugi strani; z množičnimi stečaji podizvajalcev in dobaviteljev gradbincev, ki so povečevali obseg slabih posojil. Teh se je v bruto znesku v gradbeno-nepremičninski dejavnosti samo pri treh največjih domačih bankah do leta 2013 nabralo za 1,3 milijarde evrov. Toliko so jih NLB, Nova KBM in Abanka prenesle na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB). 

Sklep je jasen: če bi banke tedaj ravnale drugače, bolj proaktivno, bi bila tudi zloglasna bančna luknja manjša.

Nevihta, ki bo nekoč že minila

Nihče ne more reči, da tega ni bilo mogoče pričakovati. Že poročilo Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz leta 2009 je pri gradbeništvu polno rdečih alarmov. Panoga je že izstopala pri naraščanju zamud pri plačilih. Vsako četrto podjetje iz dejavnosti je med negativnimi dejavniki navajalo omejitev financiranja. 

A šlo je za splet več okoliščin. NLB, ki jo je takrat vodil Božo Jašovič, se je držala doktrine čakanja, da bo nevihta nekoč že minila, trg pa opravil svoje. Bila je popolnoma nepripravljena na dogajanje. V svojih vrstah dolgo časa ni imela usposobljenih ekip za dokončanje največjih projektov. Dobesedno izpred oči so ji uhajali preostanki premoženja. 

Pri analizi vzrokov za takratno dogajanje ne gre zanemariti tudi osebnih vezi med posameznimi gradbinci in uslužbenci NLB. A na koncu je šlo za sistemsko odločitev. Tudi v sanaciji bank je bilo namreč gradbeništvo določeno kot ena od panog, ki je državne banke ne smejo več financirati. 

Novo rojstvo z novimi igralci

Četudi je bilo gradbeništvo v Sloveniji obsojeno na smrt, je preživelo. Med letoma 2012 in 2015 ga je rešilo intenzivno črpanje evropskega denarja. Država je gradila železnice, obvoznice in urgentne centre, občine pa komunalno infrastrukturo. Energetska obnova stavb je postala pomemben posel. 

A panoga je danes povsem drugačna kot pred leti. Na Banki Slovenije ugotavljajo, da se je pomen gradbeništva v strukturi dodane vrednosti močno zmanjšal. Slovenske banke ga precej manj financirajo. Če je leta 2009 njihova izpostavljenost do gradbenih podjetij znašala 3,2 milijarde evrov, je septembra lani še komaj presegala milijardo evrov, od tega "le" še približno petino te vsote do podjetij v stečaju. 

Pri obnovi železniškega omrežja, v katero je Slovenija tudi v obdobju krize vložila več sto milijonov evrov, je največ poslov dobil Gradbeni holding (GH) Blaža Miklavčiča. Foto: Bojan Puhek Trg so prevzeli novi igralci, razporejeni po regijah, ki so kupovali ali druge gradbince ali asfaltne baze, betonarne in druge proizvodne zmogljivosti, ki so ostale v stečajnih masah velikih gradbincev.

Na Štajerskem in v Pomurju kraljuje SGP Pomgrad, ki je v lasti Stanka Polaniča, na območju Celja družba Vzdrževanje in obnova cest (VOC), ki jo je iz stečajne mase CM Celje odkupil Roman Moškotevc, na Dolenjskem Cestno-gradbeno podjetje (CGP), ki ga obvladuje Dari Južna, na severozahodu države Gorenjska gradbena družba (GGD) Branka Žiberne, na jugozahodu pa Kolektor Koling, ki je iz stečajne mase Primorja odkupil Cestno podjetje Gorica (CPG). 

V Ljubljani je pri življenju ostal KPL, ki ga je prevzel bosanski tajkun Mladen Milanović Kaja, svoj mini imperij pa je v prestolnici zgradil Andrej Poglajen, lastnik Trgograda.

Pri obnovi železniškega omrežja, v katerega je Slovenijo tudi v času krize vložila več sto milijonov evrov, sta največ poslov dobila Gradbeni holding (GH) Blaža Miklavčiča in SŽ-ŽGP, ki je v lasti Slovenskih železnic. Pri gradnji hidroelektrarn na spodnji Savi je pomemben igralec še Riko Janeza Škrabca, ki pa ni klasično gradbeno, ampak inženirsko podjetje. 

Reference propadle, kam je odšlo znanje?

Vsi ti skupaj s Kolektorjem Kolingom čakajo na začetek gradnje drugega tira Divača–Koper, ki bi bil daleč največji infrastrukturni projekt v prihodnjih letih. Toda v konzorcije bodo morali povabiti tuje partnerje. Sama namreč nimajo referenc za gradnjo predorov. 

Gradbišče hidroelektrarne Brežice. Foto: STA , Prav to je ob izgubi znanja, nakopičenega v nekdanjih velikih sistemih, verjetno največja narodno-gospodarska škoda sesutja panoge. Inženirski in drug tehnični kader je srečo poiskal drugje. Nekateri so delo našli v državnih podjetjih (Dars, DRI, energetika), drugi pri novih igralcih na trgih, tretji v manjših podjetjih, ki so jih ustanovili skupaj s sodelavci, četrti so šli v tujino, številni pa so se upokojili. 

"Imamo manjša podjetja z zaposlenimi, ki so se izkazali v zelo zahtevnih projektih, toda teh referenc danes zaradi izjemno formaliziranih postopkov v javnem naročanju v novih podjetjih ne morejo uveljavljati," opozarja Renar. Službo je precej težje najti, manj je tudi vlaganja v razvoj kadra.

Blaž Miklavčič, eden od ključnih igralcev v domačem gradbeništvu, meni, da "je panoga v Sloveniji strokovno na zelo visoki ravni". "Megalomanije ni več. Vsi so previdnejši pri kupovanju mehanizacije. Žal se domačim gradbincem ni uspelo specializirati, kar pripisujem pomanjkanju posla. Še vedno je veliko tistih, ki ne plačujejo podizvajalcev, s čimer uničujejo dobra podjetja in delavce," poudarja Miklavčič.

Varljiva stabilnost

Kakšne so trenutne razmere na trgu? "Gradbeništvo je trenutno v precejšnjem porastu. Pripravljajo se nekateri infrastrukturni projekti, v vzponu je stanovanjska gradnja ter gradnja za zasebne naročnike. Tuje gradbene konkurence na obstoječih projektih ne vidimo kot posebno težavo," odgovarja direktor Kolektor Kolinga Tine Vadnal. 

Napovedi za letošnje leto so precej boljše kot za lansko. Čeprav so kazalniki zaupanja še vedno na nizki ravni, se izboljšujejo zaradi povečanja obsega gradbenih del in pozitivnih obetov na stanovanjskem trgu. Povečujeta se tudi vrednost novih pogodb za stavbe in število izdanih gradbenih dovoljenj. Več podjetij je napovedalo gradnjo novih tovarn (Yaskawa, Magna) ali trgovskih centrov (Spar in Ikea v Ljubljani).

Leta 2015 so odprli predor Markovec na hitri cesti Koper–Izola. Foto: Ministrstvo za infrastrukturo "To kaže na znake oživljanja gradbenih aktivnosti, a za zdaj še ni mogoče zaznati začetka novega stanovanjskega ciklusa. Številni so zaradi finančne krize in v pričakovanju nadaljnjega upadanja cen odložili nakup stanovanja. Ob večji posojilni sposobnosti zaradi ugodnih razmer na trgu dela se to lahko v prihodnje spremeni," ugotavljajo na Banki Slovenije. Nekateri celo govorijo o novem pregrevanju nepremičninskega trga zaradi pomanjkanja stanovanj. 

A trenutni stabilni položaj jedra domačih gradbincev je močno varljiv. 

Na eni strani so podjetja še vedno močno odvisna od domačega trga, kjer je stanovanjska gradnja zamrla, državne naložbe pa močno nihajo. Čeprav je obseg gradbenih del v Sloveniji lani zrasel za šest odstotkov, kar je celo največ v EU, je bilo lansko leto za gradbince spet zelo slabo. Črpanje evropskih sredstev se je namreč ustavilo. 

Že leta 2015 so vse narodnogospodarske naložbe k rasti bruto domačega proizvoda (BDP) prispevale le 0,6 odstotne točke. Tudi vrednost nepremičninskih poslov se je lani v primerjavi z letom 2015 skrčila za več kot tretjino, saj večjih projektov, predvsem s področja poslovnih zgradb, ni. Plačilne nediscipline je spet vse več. Dobra tretjina terjatev, ki so jih banke prestrukturirale, je znova v zamudi nad 90 dni. 

Državne naložbe so kot jojo

Prav močna nihanja trga gradbincem močno otežujejo položaj. Ali kot pravi Renar: "Ne potrebujemo gradbeništva, ki bo izpolnjevalo nepredvidljive in pogosto nerealne obljube, vezane na časovne mandate politike. Pričakujemo, da bo država končno stabilizirala trg gradbeništva. Tedaj si bodo podjetja upala zastavljati tudi bolj smele dolgoročnejše razvojne načrte." 

Kako se je boriti za posel v takšnih razmerah? "Poskušamo stabilizirati poslovanje s prevzemanjem določenega obsega del na tujih trgih, povečati obseg del pri zasebnih vlagateljih, biti racionalni pri zaposlovanju in najemanju delovne sile," dodaja Vadnal. 

Župan občine Krško Miran Stanko in direktor idrijskega podjetja Kolektor Koling Tine Vadnal ob podpisu pogodbe o energetski sanaciji OŠ Jurija Dalmatina Krško Foto: STA ,

Na drugi strani imajo slovenska podjetja težave pri pridobivanju poslov v tujini. "Tam smo lahko konkurenčni le pri specifičnih naročilih in z znanjem. Smo premajhni za največje posle, prav tako nimamo finančne moči, da bi lahko naročnikom ponudili ugodna posojila," meni Miklavčič. 

Čeprav bo GH Holding na Hrvaškem letos ustvaril približno polovico prihodkov, je kruh v tujini trd. Najbolj v Avstriji, ki svoja podjetja ščiti s pogostimi obiski inšpektorjev in ostrimi pogoji za vstop na trg. 

Nazoren je naslednji primer. Pred prijavo na razpis v tej državi morajo na primer gradbinci izpolniti zajeten vprašalnik, v katerem morajo med drugim razkriti tudi, kakšna je energetska učinkovitost zgradbe, v kateri je sedež podjetja. "Ne vem, kaj ima takšna zahteva opraviti s kakovostjo ponudbe, ki jo pošljemo. Vem pa, zakaj to počnejo," nam je dejal direktor enega od gradbincev. 

V Sloveniji ni tako. Na razpisih se že nekaj let bije cenovna vojna, ki jo izkorišča tuja konkurenca: avstrijski Strabag, bosanski Euro-Asfalt, hrvaški GP Krk in Werkos … Tujim podjetjem pri projektih v Sloveniji ni treba spoštovati kolektivnih pogodb, ki delavcem omogočajo višje socialne standarde, kar jim daje prednost pri ceni dela.

Od konca do novega začetka

Že zdaj je jasno, da gradbeništvo po obsegu poslov morda nikoli več ne bo doseglo predkrizne ravni. Da "pomen panoge ne bi smel biti več tako velik kot v letih gospodarskega pregrevanja pred krizo", menijo tudi na Banki Slovenije. Po Renarjevem mnenju realen obseg gradbeništva v Sloveniji znaša okrog 6,5 odstotka BDP, kar je približno pol manj kot pred krizo. 

Na zadnji strateški konferenci so gradbinci na državo naslovili več zahtev: od smernic za javno naročanja do oblikovanja paritetnega sklada, s čimer bi se slovenska podjetja, ki opravljajo dela v tujini, izogibala dvojnemu plačevanju prispevkov. Najbolj ključna je prva zahteva – da bi država naložbe načrtovala in izvajala tako, da bi bil trg za gradbince stabilnejši. 

Nič ne kaže na to, da bi se kmalu uresničila. Nihče si ne upa napovedati, kdaj se bo začela gradnja drugega tira, tretje razvojne osi do Koroške ali hidroelektrarn na srednji Savi. Nov zastoj pri črpanju evropskega denarja pa daje slutiti, da bomo nekje med letoma 2019 in 2021 spet priča paničnemu lovljenju rokov in novemu balonu naložb, ki bo potem spet počil. 

In domače gradbeništvo bo – kot vsakič znova – spet na začetku.