Kako upravljati z naložbenim portfeljem?

Upravljanje naložbenih portfeljev zaupajmo finančnim svetovalcem.

Na donos vsakega vrednostnega papirja (delnice) vplivata dva dejavnika.

Prvi izhaja iz ekonomskega okolja in razmer, v katerih se gospodarstvo nahaja. Med te dejavnike štejemo inflacijo, obrestne mere, menjalne tečaje, ceno nafte in gospodarski cikel. Nobenega od teh makroekonomskih dejavnikov ni mogoče napovedati z gotovostjo, vendar vsi tako ali drugače vplivajo na donos posamezne delnice. Temu tveganju je izpostavljeno celotno gospodarstvo, imenujemo ga sistematično tveganje ali tudi tržno tveganje. Ne glede na razpršitev portfelja se temu ni moč izogniti.

Drugi dejavnik, ki vpliva na uspešnost podjetja in s tem na donos delnic, imenujemo nesistematično tveganje. Med te dejavnike štejejo raziskave in razvoj podjetja, stil vodenja in filozofija podjetja, zadolženost ipd. Za to vrsto tveganja je značilno, da ga je mogoče z diverzifikacijo znižati. Z razpršitvijo na naš portfelj namreč vplivajo skupni dejavniki in seštevek specifičnih vplivov posameznih delnic, ki pa so različni. Statistično gledano so ti vplivi (firm-specific influences) neodvisni in nekatere delnice na portfelj delujejo negativno, spet druge pa pozitivno. Rezultat je portfelj, ki je kot celota manj tvegan od posamezne delnice.

Strategija, s katero zmanjšamo skupno tveganje

Z razpršitvijo naložbenega portfelja dosežemo zmanjšanje skupnega tveganja.

Razpršitev je strategija, ki jo investitorji uporabljajo za upravljanje tveganja znotraj portfelja. Temelji na predpostavki, da lahko zmanjšamo skupno tveganje, če portfelj ustrezno razpršimo med različne naložbene tipe. Tako posamezen dogodek ali slaba naložba ne bo povzročila večje škode. Kljub temu se moramo zavedati, da na vse dejavnike, ki vplivajo na donos vrednostnih papirjev, žal ne moremo vplivati.

Zakaj razpršitev?

Namen razpršitve sredstev je torej uravnotežena sestava mešanice različnih vrst naložb z različnimi stopnjami tveganja v razmerju, ki je priporočljiva za vlagatelja. Je način, s katerim sicer ni zagotovljena popolna varnost, je pa bistveno zmanjšana stopnja tveganja.

Primer prilagajanja naložbenega portfelja

S prilagajanjem naložb skrbimo za to, da bomo lažje dosegli svoje cilje.

Zakaj prilagoditve? Primarno je prilagoditev naložb neke vrste varovalka pred izpostavljenostjo previsokemu tveganju. Sekundarno pa s prilagajanjem skrbimo za to, da je razmerje med posameznimi tipi naložb še v okviru, ki smo ga določili na začetku in zasleduje dosego našega cilja.

Predstavljamo primer vlagatelja, ki se je leta 2011 odločil za investicijo v relativno varen portfelj, uravnotežen med delnicami in obveznicami.

Za primerjavo smo za delniški del portfelja upoštevali globalni delniški sklad, za obvezniški pa obvezniški sklad, ki sredstva investira v obveznice z visoko bonitetno oceno, izdane v evrih, in predstavlja primerno naložbo za bolj konservativne vlagatelje.

• Pri takšni razdelitvi je vlagatelj vnaprej določil svojo stopnjo tveganja, usmeril se je na razvite trge, pomemben poudarek je dal tudi na obvezniški del portfelja.
• V 10 letih bi se vrednost portfelja zvišala za dobrih 50 odstotkov. Tisto, kar je bilo na začetku v razmerju 60:40, je danes, če portfelja ni spreminjal, zaradi višje rasti cen delnic v primerjavi z obveznicami v razmerju 74:26.
• V tem primeru bo vlagatelj izpostavljen veliko višjemu tveganju. Glede na to, da že desetletja vlaga, bi moralo biti njegovo tveganje veliko nižje. Tveganja so slabi scenariji, ki imajo v daljšem časovnem obdobju veliko verjetnost realizacije.

Najpomembnejše je, da je portfelj prilagojen posamezniku in njegovim ciljem.

Kako izvajati prilagajanje portfelja?

S prilagajanjem tveganj poskrbimo za najbolj ugoden razplet glede na cilje, ki smo si jih zastavili.

Eden od načinov prilagajanja je vsakoletno prilagajanje ob istem času. To zajema pregled portfelja ob istem času in po potrebi prilagoditev razmerij med posameznimi naložbenimi tipi.

Drugi način, ki je veliko bolj razširjen, je prilagajanje skladno s sestavo portfelja. Na primer, ko delniški del preseže določeno vrednost v primerjavi z obvezniškim, tega na račun slednjega znižamo.

Tretji način pa je odvisen od višine premoženja vlagatelja ter časa, ki ga bo še preživel na delniških trgih. Z večanjem premoženja vlagatelja lahko ta praviloma posega po bolj tveganih naložbah, saj je priporočljiva višina finančne rezerve že dosegla svojo najvišjo raven, sredstev pa vlagatelj ob dosegu cilja ne bo porabil naenkrat. S tem si lahko privošči več tveganja in poveča potencial rasti, kar je tudi treba upoštevati pri sestavi portfelja naložb. Zadnjo strategijo je treba vedno uporabljati sočasno s prvo ali drugo.