Kaj dela Slovenija, ko jo Hrvaška premika po šahovnici

Eden od ribičev je pozneje medijem razlagal, da "je bil eden od hrvaških čolnov precej velik". V vrhu vlade Mira Cerarja so zaokrožile informacije, da naj bi šlo v resnici za plovilo hrvaške obalne straže. To bi dogodek postavilo v povsem drugačno luč. Obalna straža je namreč enota hrvaške vojske, a s policijskimi pooblastili. Teh informacij na slovenski policiji niso potrdili.

Takšni dogodki so v zadnjem desetletju in pol že dobili svoje ime: incidenti. Od propada sporazuma Drnovšek-Račan iz leta 2001, ki je prvič določil mejo na morju med Slovenijo in Hrvaško, so bili najbolj vidno znamenje nerešenih odnosov med državama. 

Policija: Hrvaški čolni vedno pogosteje v zalivu

Najpogostejši so bili pred volitvami. Ugibanja, da pri tem ne gre za naključje, je okrepil Anton Rop, tisti predsednik slovenske vlade, ki se je v predvolilni kampanji leta 2004 po seriji incidentov z ribiško ladjo vozil po Piranskem zalivu.

Janez Janša zanika, da bi se z Ivom Sanaderjem leta 2004 dogovarjala o incidentih v Piranskem zalivu. Foto: STA , "Janez Janša in Ivo Sanader sta se dogovarjala o incidentih. O tem obstajajo prisluhi," so bile Ropove besede, ki jih je novinar Vladimir Vodušek brez njegove privolitve leta 2007 objavil na nacionalni televiziji. Osem let pozneje je bil Rop pravnomočno obsojen zaradi izdaje tajnih podatkov. Letos se je v zadevi začelo ponovno sojenje. Ko sta tedanji slovenski premier Borut Pahor in hrvaška predsednica vlade Jadranka Kosor novembra 2009 podpisala sporazum o arbitraži, je bilo incidentov v Piranskem zalivu manj. Sporazum namreč izrecno omenja, da se jih morata obe strani izogibati. Tako je bilo z nekaj izjemami do letos. 

Na policiji so za Siol.net potrdili, da v zadnjih mesecih spet opažajo večje število vplutij hrvaških policijskih plovil v območje morja, ki je predmet nadzora slovenske policije. Gre za vode južneje od sredinske črte, ki jo Hrvaška še vedno dojema kot mejo v zalivu.

Preberite še:

Pot slovenskih gradbincev od raja do pekla – in nazaj 

Kako je Janša speljal Cerarja na slepi tir

Hrvaški brifing: Pripravite se na nove incidente

To zagotovo ni naključje. V ozadju pa sta dva razloga. 

Prvi je dejstvo, da je Hrvaška že leta 2015 odstopila od arbitražnega sporazuma o meji in napovedala, da odločitve arbitražnega sodišča ne namerava spoštovati. 

Na obeh straneh že nekaj časa odštevajo mesece do razglasitve odločitve. Hrvaški časnik Jutarnji list, ki je tradicionalno na liniji z Banskimi dvori, je konec aprila "razkril", da bi se to lahko zgodilo "že v prihajajočih dneh". Ni bilo tako, arbitražno sodišče pa je takrat sporočilo, da bo odločitev znana v prihodnjih mesecih. 

Zdaj je v diplomatskih krogih mogoče slišati, da se slovensko ministrstvo za zunanje zadeve pripravlja na razglasitev na zadnji dan junija. Teh informacij uradno ni mogoče preveriti. 

Razglasitev sodbe arbitražnega sodišča je največja tempirana mina, ki leži na politični poti Karla Erjavca. Foto: STA , V vsakem primeru je Hrvaška že pripravila medijski in druge vrste teren za razglasitev sodbe. Že na dan, ko je sodišče obvestilo obe strani, da bo sodba izdana pred poletjem, je hrvaško zunanje ministrstvo več novinarjev pozvalo na neformalni "briefing". Kot nam je zaupal eden od prisotnih, naj bi jih tam seznanili, da je mogoče v Piranskem zalivu pričakovati incidente, ki jih bo sprožala Slovenija. Z njimi naj bi svetovno javnost opozarjala na nerešeno mejno vprašanje. 

Drugi razlog je, da se je v hrvaški politiki v zadnjih dveh letih spremenilo veliko. V Zagrebu so se zamenjale tri vlade. Takratni premier Zoran Milanović je danes na smetišču politične zgodovine, enako tudi Tihomir Orešković, kanadski Hrvat, ki je vlado vodil le nekaj mesecev, in tedanji šef vladajoče HDZ Tomislav Karamarko, ki so ga odnesle poslovne povezave njegove žene z lobisti Madžarov v naftni družbi Ina.

Tudi aktualna vlada, ki jo vodi Andrej Plenković, je vedno bolj šibka, saj zadnji mesec dni ni imela večine v Saboru. Po tem, ko je Plenković iz koalicije v začetku maja spodil stranko MOST, so ves čas v zraku nove predčasne volitve, že druge v letu dni. Teh za zdaj še ne bo, saj je Plenković v koalicijo pripustil Hrvaško narodno stranko (HNS), do včeraj zaveznico levosredinskih Socialnih demokratov (SDP), s katero sta šli skupaj tudi na zadnje volitve.

HDZ bo preživel tudi Agrokor

Na prvi pogled je Plenkovićevo politično matematiko težko razumeti. Trenutno je na čelu stranke, ki se zdi vse močnejša. Na zadnjih lokalnih volitvah je na primer znova osvojila županska položaja v Splitu in Dubrovniku. 

Čeprav bi nove predčasne volitve skoraj zagotovo dobila HDZ, si jih Andrej Plenković ne želi. Foto: STA , Napovedi, da bo finančni zlom Agrokorja pomenil začetek "čiščenja" hrvaške tranzicije, s tem pa tudi konec stranke, ki jo je najbolj zaznamovala, se še niso uresničile. Ne glede na to, da je imel Ivica Todorić več kot dve desetletji tesne povezave zlasti s HDZ. Njegov prehrambno-trgovski imperij je še v obdobju vojne pomagal ustvariti pokojni hrvaški predsednik Franjo Tuđman. Nato so ga z različnimi ukrepi "hranile" in branile vse vlade HDZ. Iz Agrokorja pa je v vlado prišel tudi aktualni minister za finance Zdravko Marić. 

Dogaja se ravno nasprotno. HDZ, ki je skupaj na oblasti preživela že skoraj dve desetletji, je kljub številnim aferam, korupcijskim škandalom, sojenjem proti Sanaderju in zdaj še sesutju Agrokorja ohranila široko in zvesto, pogosto celo fanatično volilno bazo. 

Tudi zato je HDZ v primerjavi s podobnimi strankami v državah nekdanje vzhodne Evrope politični fenomen, ki ga ni mogoče razumeti z vatli običajne parlamentarne demokracije, ampak le skozi prizmo specifičnosti hrvaške družbene in politične realnosti, vojne in njenih posledic na družbo. 

Zakaj Plenković ne želi volitev?

Če bi bile volitve danes, bi bila HDZ prvi in absolutni favorit za zmago, saj je SDP notranje razklana, preostale stranke pa prešibke za večje domete. A Plenković se volitev na vse pretege brani. Zakaj? Ključ do odgovora na to vprašanje se skriva v treh zgodbah, ki bodo v prihodnjih mesecih določale dinamiko političnega dogajanja na Hrvaškem. To so:

• finančni zlom Agrokorja, največjega poslovnega sistema na Hrvaškem,
• ohranjanje tečaja kune, ki gre na roko Agrokorju na domačem trgu, uvoznikom in turistični industriji, ki je lani ustvarila devet milijard evrov prihodkov.
• arbitraža.

Vse tri so tako ali drugače povezane s Slovenijo – in ravno zato je politična nestabilnost, ki že nekaj časa vlada v Zagrebu, slaba novica tudi za odnose med državama.

Zgodba številka ena: Agrokor 

Za zdaj je Agrokor za silo rešen. V četrtek so iz koncerna, ki ga že od sredine aprila vodi vladni izbranec Ante Ramljak, sporočili, da so se z lastniki obveznic, med katerimi prevladujejo ameriški skladi tveganega kapitala, dogovorili o najetju novega, 400 milijonov evrov vrednega posojila. Še 80 milijonov evrov bodo prispevale hrvaške banke, dodatnih 50 milijonov evrov pa naj bi v blagu zagotovili dobavitelji. 

Skupaj bo torej Agrokor dobil 530 milijonov evrov svežih sredstev. Na tej točki pridemo do prvega razloga, zakaj Plenković (še) ne želi volitev. Za reševanje Agrokorja bo namreč morala hrvaška država spremeniti posebni zakon, namenjen reševanju koncerna, bolj znan pod imenom Lex Agrokor. 

Foto: STA , Za to potrebuje večino v Saboru, četudi bo ta šibka. O njej se je s Plenkovićem dogovoril s HNS. Čeprav so včerajšnjo razpravo v Saboru zaznamovali očitki o prevari volivcev in politični prostituciji, jih bo Plenković hitro preslišal – v imenu višjih ciljev. 

Nov denar so namreč upniki koncernu pripravljeni posoditi le pod enim pogojem: da bodo v enakem znesku, ki ga bodo posodili na novo, status prednostne terjatve ob stečaju Agrokorja dobila tudi posojila, odobrena pred veljavnostjo Lex Agrokorja.

To bo mogoče le s spremembami zakona, saj ta tega za zdaj ne dovoljuje.

Ko jih bo nova koalicija v Saboru sprejela, bodo nekaj časa zadovoljni vsi. Najbolj tisti novi/stari financerji Agrokorja, ki si bodo s tem v primeru stečaja kupili sedež v prvi vrsti ob koritu Agrokorjevega premoženja.

Ne gre se slepiti, da je Agrokor denar dobil ali na lepe oči ali zato, ker bi njegovi upniki verjeli v sanacijski program, ki ga Ramljak sploh še ni predstavil. Resnica je, da upniki z novimi 530 milijoni evrov ne rešujejo Agrokorja, ampak sebe, v novem finančnem aranžmaju pa vidijo tudi priložnost za velikanske dobičke. Samo v letu dni naj bi novi posojilodajalci zaslužili 300 milijonov evrov

Največji zmagovalec bo ameriški "predator", sklad tveganega kapitala Knighthead Capital Management, ki je Agrokorjeve obveznice v zadnjih mesecih od paničnih imetnikov odkupoval po tretjini cene, ponujene ob izdaji. Zdaj si bo na račun ruske Sberbank, ki v Agrokorju ostaja z 1,1 milijarde evrov po novem nezavarovanih terjatev, in nekaterih drugih bank zelo verjetno zagotovil polno poplačilo večine terjatev skupaj z obrestmi. 
 

Sporočilo: Mercator bo Agrokorjev talec

Zadovoljen bo tudi Ramljak, saj si je Agrokor kupil več mesecev časa. To namreč pomeni, da bo koncern preživel tudi prihajajočo turistično sezono, ki mu bo zagotavljala prilive za preživetje do jeseni. Še bolj zadovoljen bo Plenković, saj je še za nekaj časa preložil nenadzorovani razpad koncerna, ki po prevzemu Mercatorja skupaj zaposluje več kot 60 tisoč ljudi v štirih državah nekdanje Jugoslavije. 

Sporočilo, ki ga v zvezi z Agrokorjem vedno znova daje hrvaški predsednik vlade, je jasno: o usodi koncerna se ne bo odločalo v Moskvi, Londonu ali Washingtonu, ampak v Zagrebu. Pa četudi s pravnimi unikumi, s katerimi Hrvaška zelo verjetno že hodi onkraj pravil Evropske unije o državnih pomočeh in lastne insolvenčne zakonodaje, ki je usklajena z evropsko.

To dokončno potrjuje, da bo reševanju Agrokorja podrejeno vse – tudi Mercator, ki bo verjetno do zadnjega ostal njegov talec. 

Izčrpavanje najboljšega soseda?

Čeprav pogodbe z bankami in zaveze, ki jih je Agrokor dal ob prevzemu pred tremi leti, Mercator uradno varujejo pred izčrpavanjem, vse več podatkov nakazuje, da največji slovenski trgovec že nekaj časa plačuje ceno za Agrokorjeve težave. 

Na mizi je že načrt, da bi Mercator v upravljanje prevzel Konzumove trgovine v Bosni in Hercegovini. Na prvi pogled všečna ideja, ki Mercatorju vrača prisotnost na enem od regionalnih trgov, je v resnici past. Mercator bi namreč v roke dobil trgovine, ki se v zadnjih letih spopadajo s strmim upadom prihodkov, saj se je Todorićeva odločitev, da jih prevzame hrvaški trgovec, zaradi etničnih napetosti v obeh entitetah BiH vrnila kot bumerang. Skupaj s trgovinami bi Mercator prevzel tudi vse obveznosti in zaloge Konzuma v tej državi. 

Kaj bo izredni član uprave Mercatorja Gregor Planteu ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku napisal v prvem poročilu? Foto: STA , "To je predlog, ki potrebuje še vrsto formalnih potrditev. Vsaka odločitev bo podkrepljena z natančnimi analizami, ki jih v tem trenutku v družbi še opravljajo. Seveda bom ravnal v skladu s pooblastili in odgovornostmi, ki me zavezujejo. Projekt je še vedno v fazi scenarija in odločitve še niso sprejete," je na vprašanje, ali bo podprl Mercatorjevo vrnitev v BiH (ki mu lahko tudi poslovno škodi), odgovoril izredni član uprave Gregor Planteu, ki ga je na položaj imenovalo sodišče na predlog vlade. 

Posebni zakon, tako imenovani Lex Mercator, sicer slovenskemu trgovcu izrecno prepoveduje, da bi prevzel Agrokorjev dolg ali namesto Agrokorja izvedel kakršno koli plačilo. 

Iz Hrvaške uvažamo vedno več hrane

Toda najnovejši podatki statističnega urada krepijo sume, da Mercator podjetjem iz poslovnega sistema Agrokor, ki so s posojili in jamstvi financirala matično družbo, pomaga drugače – prek višjih nabavnih cen in količin za njihove prehrambne proizvode.

Poglejmo nekatere podatke. Uvozne cene svežega ohlajenega in zamrznjenega mesa so bile aprila letos v primerjavi z lanskim aprilom višje za 20 odstotkov, cene konzerviranega mesa in mesnih izdelkov za dobrih 12 odstotkov, mlečnih in sirnih izdelkov za skoraj 11 odstotkov, sadnih in zelenjavnih sokov pa za šest odstotkov. 

Dobaviteljska avtocesta iz Zagreba

Posamezni Mercatorjevi domači dobavitelji že zdaj opozarjajo, da njihovi izdelki izginjajo s polic. Pričakovati je mogoče, da se bo pritisk nanje povečal po septembru, ko se iztečejo prevzemne zaveze. Te določajo, da morajo slovenski dobavitelji zadržati položaj na policah oziroma ohraniti pošten delež polic glede na njihov tržni delež. 

Po tem, ko je Pivovarna Laško leta 2014 prodala svoj delež v Mercatorju, izvoz slovenskega piva na Hrvaško strmo upada. Foto: STA , Jeseni bi se lahko tako med Agrokorjem in Mercatorja dokončno odprla dobaviteljska avtocesta. To je po eni strani logično. Jamnica, Ledo, PIK Vrbovec in druge Agrokorjeve družbe, na katere je Todorić prenesel zajetna finančna bremena, bodo za njihovo servisiranje nujno potrebovale dodatne prihodke. 

Toda po drugi strani bo šlo za neposredno subvencijo Mercatorja hrvaškim dobaviteljem. Slovenski trgovec je namreč v zadnjih letih ogromna sredstva vlagal v promocijo ponudbe in konkurenčnost cen. To je lahko počel, ker je rezal stroške in izkoriščal druge sinergije. Ob ohranjanju maloprodajnih cen na isti ravni in dvigu nabavnih cen bo razliko, ki jo bodo pobrali hrvaški dobavitelji, v celoti plačal Mercator.

Je to nevarnost že zaznal Planteu? "Mercator kot delniška družba, ki že vrsto let kotira na Ljubljanski borzi, ima zelo pregledno upravljanje. Poleg zakonskih zavez, ki veljajo za gospodarske družbe, pa je Mercator še dodatno zavezan, k izpolnjevanju zavez iz pogodbe o finančnem prestrukturiranju iz leta 2014," je odgovoril na vprašanje, kakšne so njegove prve ugotovitve po prihodu v Mercator. 

Kaj več bo verjetno znanega v poročilu, ki ga bo moral Planteu po prvih treh mesecih dela poslati ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku. 

Zgodba številka dve: arbitraža

Plenkoviću pa preživetje njegove vlade ni pomembno le zaradi Agrokorja in reševanja turistične sezone, ampak tudi zaradi arbitraže. Razglasitev odločitve sodišča bi namreč v nasprotnem primeru padla v čas predvolilne kampanje. 

Je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek seznanjen z najnovejšimi podatki statističnega urada o povečanem uvozu hrane s Hrvaške? Foto: Ana Kovač V diplomatskih krogih se že nekaj časa govori, da naj bi bila razglasitev sodbe predvidena za čas ob začetku turistične sezone. Med dopusti naj bi lažje izzvenela v javnosti na obeh straneh meje, vroče politične glave pa bi se do jeseni ohladile. Razpad hrvaške vlade bi ta načrt pokvaril. Če bi razglasitev sodbe zaradi hrvaških volitev premaknili na poznejši datum, bi spet padla v predvolilni boj: v Sloveniji, ki jo novembra čakajo predsedniške volitve, nekaj mesecev zatem, če ne že prej, pa še državnozborske. 

Jasno je, da arbitraža kot ena od glavnih predvolilnih tem zaradi negotovega izida ne ustreza nikomur na obeh straneh. Ne HDZ, ki je leta 2009 vodila hrvaško vlado, ne aktualnemu predsedniku republike Borutu Pahorju, ki je v imenu Slovenije podpisal sporazum, in še najmanj ministru za zunanje zadeve Karlu Erjavcu. Temu številni očitajo, da je z javnimi izjavami o razpletu arbitraže vodo pomagal speljati na mlin Hrvaške, ki je ob poznejši prisluškovalni aferi izkoristila nespretnost na slovenski strani in odstopila od sporazuma.

Iz prisluhov pogovorov med Jernejem Sekolcem, slovenskim članom arbitražnega sodišča, in Simono Drenik, slovensko agentko na tem sodišču, je sicer razvidno, da se je sodišče že leta 2015 nagibalo k odločitvi, da bi dve tretjini Piranskega zaliva skupaj s koridorjem do odprtega morja dobila Slovenija, Trdinov vrh pa bi pripadel Hrvaški. Če bi Slovenija iztržila manj od tega, bi to veljalo za njen popoln poraz.

Plenković še vedno stoji in pade na Agrokorju

Poteze hrvaške vlade po razglasitvi sodbe je mogoče že vnaprej predvideti. Sledil bo val verbalnih napadov in kazanje s prstom proti Sloveniji. Že odstop od sporazuma je bila dobro načrtovana akcija z enim ciljem – obmejno vprašanje spet vrniti na točko nič, torej v stanje neurejenosti. To Hrvaški omogoča, da si potek meje razlaga po svoje in – še pomembneje – da lahko takšno politiko v nedogled izvaja tudi v razmerju do drugih sosednjih držav. 

Podobno taktiko bo Hrvaška očitno ubrala še pri enem odprtem vprašanju s Slovenijo: zahtevah hrvaških bank glede prenesenih deviznih vlog varčevalcev Ljubljanske banke. Pred vstopom v EU leta 2013 naj bi ga državi rešili s podpisom memoranduma v Mokricah. Zdaj Hrvaška stopnjuje pritisk, govori o slovenskem ignoriranju zahtev in napoveduje arbitražo. 

A vprašanje je, ali se bodo Plenkoviću načrti izšli. Ne toliko na področju arbitraže, saj v mednarodnem pravu ne obstaja mehanizem, ki lahko Hrvaško prisili, da mora odločitev arbitražnega sodišča sprejeti kot zavezujočo. Tudi preostale "mehke" posledice bodo verjetno zanemarljive. Mednarodna skupnost bo tako zelo verjetno preživela tudi zamrtje procesa Brdo-Brijoni, skupne slovensko-hrvaške pomoči državam jugovzhodne Evrope pri vstopanju v evropske integracije, ki ga je v primeru hrvaškega neupoštevanja izida arbitraže posredno napovedal Pahor. 

Iz objemov med predsednikom vlade Borutom Pahorjem in njegovo kolegico Jadranko Kosor se je leta 2009 rodil arbitražni sporazum. Foto: STA , Plenkovićeva vlada namreč še vedno stoji in pade na Agrokorju. Njegova sanacija bo za Hrvaško boleč proces, ki bo povzročil odpuščanja, stečaje in blokade posameznih dobaviteljev in nazadnje celo prenos dela Agrokorjevih obveznosti v javni dolg. Ker bo moral Agrokor prodati večino podjetij iz poslovnega sistema, se bo na Hrvaškem začel nov val privatizacije, precej obsežnejši od tistega, ki ga je nekoč napovedoval nekdanji premier Orešković. 

Zakaj moramo biti zaskrbljeni?

Čeprav na Hrvaškem poskušajo umiriti položaj, je jasno, da njeno gospodarstvo ni pripravljeno na Agrokorjevo sesutje. Pomenljivo je, da se je januarja, ko se je začelo šušljati o težavah Agrokorja, v državi v primerjavi z istim mesecem lani za sedem odstotkov znižala industrijska proizvodnja, kar je skoraj največ v EU. 

Kakšni bodo rušilni učinki Agrokorja za Hrvaško, v resnici trenutno ne ve nihče. Pričakovati je mogoče, da se bodo v tem procesu nadaljevali pritiski upnikov, ki bodo posledično slabili mednarodnopolitični položaj Hrvaške in neposredno vplivali na njene odnose s sosedami. 

Andrej Plenković je v enem tednu za nekaj časa podaljšal življenje Agrokorju in sklenil novo vladno koalicijo. V Sloveniji, kjer vlado vodi Miro Cerar, si je to nemogoče predstavljati. Foto: STA , Pravi politični in družbeni pretresi v državi, s katero nas povezuje najdaljša meja, se v resnici šele začenjajo. Pred odnosi med Slovenijo in Hrvaško je težko obdobje. Razmislek o tem, ali in kako jih je sploh mogoče reševati na novo, bo v Sloveniji padel v čas pred novimi volitvami. 

Plenković je v zadnjih dneh dokazal, da ima za sabo dolgoletne politične izkušnje, pridobljene na mednarodnem parketu. V istem tednu je rešil vprašanje financiranja Agrokorja in sklenil novo koalicijo. To je dosežek, ki si ga je v Sloveniji domala nemogoče predstavljati. 

Tako nas lahko skrbi, ker ima na drugi strani državo, kjer si kljuke na vratih vladnih soban podajajo novi obrazi brez kakršnih koli političnih izkušenj. In ki se bo spet čudila, ko bo v dvostranskih odnosih obveljala pregovorna hrvaška politična prebrisanost.