Ameriško združenje anesteziologov je na nedavni letni konferenci predstavilo injekcijsko iglo, ki pacientu ali krvodajalcu ob vbodu ne povzroči skoraj nič bolečine.
Fobijo pred injekcijskimi iglami ima v povprečju vsak deseti človek, kar ima številne negativne posledice. Ljudje se redkeje odločajo za cepljenje pred nalezljivimi boleznimi, kot je gripa, manjši je tudi bazen potencialnih udeležencev krvodajalskih akcij, je v sporočilu za javnost na spletni strani ameriškega združenja anesteziologov zapisal idejni oče domnevno neboleče igle, kanadski zdravnik in profesor anesteziologije na univerzi v Saskatoonu William McKay.
Teorija vrat bolečine v praksi
Injekcijska igla, ki ne povzroča bolečin, v najhujših primerih celo slabosti in omedlevice? Kako je to mogoče? Znanstveniki so se pri razvoju "orožja" zdravnikov, ki lahko v medicini povzroči pravo revolucijo, oprli na teorijo vrat bolečine. Ta pravi, da bolečina do možganov potuje prek t. i. nevronskih vrat, ki pa jih lahko zaprejo predhodni dražljaji drugega izvora (vibracije, toplota, mraz, pritisk) in bolečini s tem preprečijo, da bi dosegla centralni živčni sistem.
McKay je z ekipo strokovnjakov s plastično iglo, ki ne predre kože, a povzroči enako bolečino kot kovinska, v ramena napikal 21 zdravih posameznikov. Mesta vbodov so bila predhodno stimulirana z različno intenzivnimi vibracijami, spreminjajočim se pritiskom in toploto ter mrazom.
Ugotovili so, da je bolečino ob domnevnem vbodu najbolj zmanjšala oziroma celo izničila kombinacija vibracij in pritiska. Toplota je k blagodejnosti izkušnje prispevala bolj malo, mraz pa ni pokazal skoraj nobenega učinka.
Medicinska revolucija?
Zanimanje za injekcijo iglo, ki ne straši pacientov, so že pokazale številne zdravstvene in dobrodelne ustanove, ki organizirajo krvodajalske akcije. McKay sicer pravi, da je treba tehnologijo najprej dodelati, nato pa preizkusiti še na drugih demografskih skupinah (vzorec 21 posameznikov so namreč predstavljali zdravi odrasli ljudje med 18. in 35. letom starosti), predvsem otrocih in starostnikih, ki bolečino morda doživljajo drugače.