Ozon: v višjih slojih atmosfere neprecenljivo pomaga, v nižjih pa nam lahko nagaja

Človek vsak dan porabi okrog 13 tisoč litrov zraka, zato zagotovo ni vseeno, kakšna je njegova kakovost. Onesnaženje zraka oziroma povečana vsebnost snovi, ki običajno niso prisotne v tolikšni meri, ima lahko tako takojšnje neželene učinke na zdravje in počutje, pa tudi dolgoročne učinke na podnebje, kakovost in rodnost tal in kakovost življenja nasploh.

Težave, predvsem tiste s kratkoročnim učinkom, se lahko pojavijo tudi zaradi neustrezne kakovosti zraka v zaprtih prostorih, predvsem na delovnem mestu in drugje, kjer se zadržuje veliko ljudi. Slab pretok zraka, ali v zaprtih prostorih ali na odprtem, težave zaradi slabe sestave zraka le še okrepi.

Onesnaževalci zraka so tudi naravni, a se z njimi lažje spopademo Med snovmi, ki onesnažujejo zrak, niso le tiste, ki jih ustvarja človek s svojo dejavnostjo in prevladujejo predvsem v mestih. Pravzaprav je naravnih onesnaževalcev veliko več, a smo se ljudje in preostali živi organizmi nanje dodobra evolucijsko privadili.

To še ne pomeni, da smo kos vsakokratnim povečanim koncentracijam tistih naravnih onesnaževalcev zraka. Primer so že razne alergije na cvetni prah, ta je nedvomno naravna sestavina, a vendarle vpliva na naše (slabše) počutje.

Ozon: tri atoma kisika v molekuli namesto dveh Med onesnaževalci, ki jih zlasti v teh vročih dneh pogosteje spremljamo, je ozon – sicer naravna snov, ki se kot onesnaževalec pojavlja predvsem zaradi človekove dejavnosti, zlasti prometa in industrije.

Ozon je, poenostavljeno povedano, sestavljen iz posebnih molekul kisika, ki se od veliko pogostejših in predvsem veliko obstojnejših običajnih molekul kisika razlikujejo po tem, da vsaka vsebuje tri povezane atome kisika, ne dveh. Zaradi svoje reaktivnosti je močan oksidant, v primernih koncentracijah pa ima zaželene protibakterijske in fungicidne lastnosti ter zavira razmnoževanje virusov, kar je medicina prepoznala že pred skoraj 100 leti.

V zgornjih slojih atmosfere že pogrešamo več ozona Ponekod se ozon uporablja za prečiščevanje pitne vode, v naravi pa ima med drugim zelo pomembno vlogo, ker njegove plasti v višjih atmosferskih slojih varujejo Zemljo pred škodljivi sevanji – predvsem ultravijoličnimi. Tanjšanje teh plasti, predvsem zloglasne ozonske luknje, je zato zelo resna okoljevarstvena težava. Freoni, ki so bili pred tremi desetletji pogosto v uporabi, od razpršilcev do plinov hladilnih naprav, so danes prepovedani, ker prav njihovi uporabi pripisujejo največjo krivdo za pomanjkanje ozona v zgornjih plasteh atmosfere.

Ozon nastaja tudi med nevihtami, prav njemu je treba pripisati tisti svež vonj prijetnega zraka tik po tem, ko strele nehajo strašiti.

Neželeni površinski ozon nastaja pod vplivom sončne svetlobe Čeprav je v zgornjih plasteh atmosfere težava pomanjkanje ozona, v spodnjih plasteh (sicer drugačne) preglavice povzroča prisotnost ozona. Ta isti ozon je lahko moteč, ko se v spodnjih plasteh atmosfere pojavi zaradi povečanega smoga (smog je skovanka iz angleških besed za dim – smoke in meglo – fog). Običajen smog je sicer posledica izgorevanja (nekakovostnih) goriv, zlasti premoga, sodoben fotokemični smog pa je posledica prometa in industrije ter vpliva sončne svetlobe ob prisotnosti primarnih onesnaževalcev, kot so dušikovi oksidi. Vroči dnevi povzročijo več neželenega ozona Vsebnost fotokemičnega smoga se posledično povečuje ob intenzivno sončnih in vročih dneh, ena od glavnih sestavin pa je prav ozon. Nastaja predvsem v mestih, kjer je promet najintenzivnejši, a ga veter hitro in učinkovito razprši tudi na druga območja, kjer ga sicer ne nastaja toliko. Na zelo visokih nadmorskih višinah, to je nad pet tisoč metrov, je koncentracija ozona primerljiva tisti v zelo onesnaženih mestih, težave na takih višinah pa so lahko še bolj poudarjene zaradi pomanjkanja kisika ob razredčenem zraku.

Temeljni nasvet: izognite se največje vročine Med težavami, ki jih lahko povzroča povečana koncentracija ozona v zraku, so glavobol ter neprijetno draženje očesne sluznice, grla, nosa in dihalnih poti. Pri močno preseženih koncentracijah je lahko tudi usoden, študije pa nakazujejo na povezavo med kroničnimi težavami dihanja in dihalnih poti z dolgotrajnejšo izpostavljenostjo povečanim koncentracijam ozona v zraku. Kako torej ravnati te dni, da bi bilo težav z morebitno presežno koncentracijo čim manj?

Prvi nasveti so enaki kot tisti, ki veljajo za visoke vročine nasploh: predvsem otroci, starejši ljudje, kronični bolniki, nosečnice in vse skupine občutljivih – a pravzaprav tudi vsi preostali – bi se morali izogibati bivanju na odprtem, ko so sončni žarki najmočnejši, to je v grobem med 11. in 17. uro. Prav vročina ter močna in dolgotrajna sončna svetloba sta dejavnika, ki močno pripomoreta k nastanku ozona. V tem obdobju ni priporočljivo niti prezračevanje prostorov z zunanjim zrakom – kakovostne in primerno vzdrževane klimatske naprave ustrezno poskrbijo za odstranjevanje večine onesnaževalcev zraka, ki so na pohodu.

Tudi kajenje pripomore k neželenemu ozonu Kot že omenjeno, k nastanku fotokemičnega smoga, katerega poglavitna sestavina je ozon, pripomore tudi prisotnost klasičnih onesnaževalcev, kot so dim, trdni delci ali organski hlapi. Za zmanjšanje ozona v bivalnem prostoru prav zaradi tega velja nekaj priporočil, na katera najbrž ne bi takoj pomislili:

‒ izogibajte se kajenju v bivalnih prostorih, saj tudi dim pripomore k nastanku neželenega ozona,

‒ za pripravo hrane uporabite električne štedilnike in pečice – plinska kuhala izpuščajo ogljikove okside, tista na trdna goriva pa lahko tudi dušikove okside in trdne delce,

‒ izogibajte se velikim akcijam čiščenja ali hišnim popravilom sredi dneva – hlapi čistil in lepil so prav tako promotor nastanka neželenega ozona v zraku, hišna popravila pa lahko povzročajo prah in drobne trdne delce. Podobno velja tudi za razna nenujna zapraševanja z insekticidi v kmetijstvu ali zaprtih bivalnih prostorih.