"Naš velik potencial je posebne vrste samozavest, ki se napaja z jamranjem"

Ob prihajajoči 25-letnici slovenske države smo z zgodovinarjem, prevajalcem, publicistom in političnim analitikom Alešem Mavrom pogledali na zadnjega četrt stoletja slovenskega političnega parketa.

Filozof Milan Komar pravi, da je država v nas samih. Smo Slovenci svojo že ponotranjili?
Po mojem mnenju tega, da bi bila država v nas samih, Slovenke in Slovenci nismo ponotranjili. Večinski odnos do nje se, ne brez zveze z odnosom do prejšnjih državnih tvorb na tem prostoru, giblje v ne preveč zdravem trikotniku med klečeplaznostjo v konkretnih stikih s predstavniki državne oblasti, globokim prezirom do nje doma in pričakovanjem, da bo ta isti neosebni mastodont poskrbel za vsako malenkost. V tej zadnji vlogi smo ji pripravljeni tudi marsikaj žrtvovati.

Kako bi na kratko povzeli prvih 25 let Slovenije? Kaj je ta leta zaznamovalo?
Mogoče bi omenil tri mejnike na političnem področju. Prvi je relativno hitra vrnitev za krmilo tistih političnih sil, ki so slovenski prostor obvladovale celotno obdobje po drugi svetovni vojni. Zgodila se je namreč že spomladi leta 1992, ob pomoči liberalnega krila tedaj že razpadlega Demosa, s čimer se je že končala vsakršna možnost globlje preobrazbe Slovenije po osamosvojitvi in demokratizaciji.

Foto: Matej Povše

 

Drugi mejnik je vstop v Evropsko unijo in Nato leta 2004. Čeprav sta obe izbiri danes predmet intenzivnih kritik in se glede obstoja Evropske unije pojavljajo velikokrat upravičeni dvomi, mislim, da je bil s tem začrtan neki okvir, ki se bo dolgoročno obrestoval in nas obvaroval pred najhujšimi lastnimi demoni. Tretji mejnik so zame volitve jeseni 2011, na katerih so volivci v paničnem strahu pred spremembami zavrnili do takrat že precej napredujočo normalizacijo družbe. Trenutno živimo v ozračju posledic njihove odločitve.

Življenje države se razvija drugače kot človeško, pa vendarle: je Slovenija še vedno v politični puberteti? Kako gledate na njeno politično dozorevanje?
Dejal bi, da sem bil vse do prej omenjenih prelomnih volitev glede političnega dozorevanja optimist. Vse je kazalo na to, da se bo politični prostor stabiliziral ter bomo v njem deležni običajnega tekmovanja zamisli, osebnosti in programov, tudi s stalno možnostjo zamenjave oblasti.

Vse to se je po volitvah 2011 sesulo, kar je kombinacija izbire volivcev, dejstva, da je volilni poraženec sestavil vlado brez jasnega mandata volivcev, in hude gospodarske krize, ki bi zahtevala reševanje težav s konsenzom. Posledica je, da se proces političnega dozorevanja ni samo zaustavil, marveč je bilo izgubljeno tudi precej že doseženega. Trenutno tako ne vem, ali smo sploh že v puberteti. Foto: Matej Leskovšek

Levica je na evropski ravni v zadnjem času precej izgubila, v Sloveniji pa tega trenda ni bilo zaznati. Kako si to razlagate?
Tu bi bilo seveda treba najprej ugotoviti, koliko imata levica, ki je zlasti v Zahodni Evropi res v strukturni krizi, in naša domača levica sploh skupnega, da bi ju lahko prizadeli isti trendi. Tukaj zadostuje, če povem, da razlik med levico in desnico pri nas ne narekujejo toliko preference na gospodarskem ali vrednostnem področju, temveč odnos do zgodovinskih mejnikov oziroma mejnika. Če bi bilo to odločilno v Nemčiji, stranke CDU sploh ne bi bilo.

V takšnem okviru pripada slovenski levici v očeh večine slovenskega volilnega telesa položaj varuhinje najbolj živih zgodovinskih izročil, kar jo obenem dela izrazito konservativno, usmerjeno v ohranjanje obstoječega. Tako smo pred paradoksom, ko isti volivci, ki so odločilno prispevali k zavrnitvi družinskega zakonika, ohranjajo slovensko različico levice na oblasti, celo če na gospodarskem področju povsem odpove, kot je bilo pred volitvami 2011. Foto: Matej Povše

Kakšna je vaša analiza dogajanja na slovenski levici in desnici, kje ima vsaka od njiju težave na poti do (evropske ravni) demokratičnosti?
Že iz prejšnjega odgovora je razvidno, da je izhodišče obeh blokov povsem različno. Tisto, čemur pravimo v Sloveniji levica, se je lahko opiralo in se še opira na "posestno stanje" (kar je lep izraz iz slovenske zgodovine dolgega 19. stoletja) iz preteklih desetletij. Omenjeno je s seboj prineslo veliko kapitalsko premoč in premoč na trgu idej, ki jo je še podčrtala nenaklonjenost večine Slovenk in Slovencev vsakršnemu korenitejšemu rezu. Sam strah pred spremembami vidim že kot rdečo nit Kučanove zmage nad Pučnikom leta 1990.

Levici je tudi koristila izjemno hitra vrnitev za krmilo po osamosvojitvi. Njena težava je, da skupaj z večino svojih volivcev ne ve ravno, kaj bi počela s strankarsko demokracijo. Posamezne stranke zato nimajo lastne teže, ima jo le politični blok v celoti. Posledica tega je bil popoln propad celo vodilnih vladnih strank. Po drugi strani je to prednost, saj jo lahko formula "novi obrazi, stare vsebine", ki jo je izpilila leta 2011, trajno ohranja na oblasti. Volivec svojo spremembam nenaklonjeno vest, ki se zaveda neuspešnosti vladajoče garniture, namreč lahko vedno pomiri z glasovanjem za "nov obraz". Foto: Matej Povše

Tisto, kar imenujemo desnica, je bilo od vsega začetka v hudem strukturnem zaostanku, ki ga sama seveda ne zmore nadoknaditi. Levici tudi ni uspešno iztrgala primata kot varuhinji zgodovinskih izročil, o čemer sem govoril prej. Desnici zato na nobenih volitvah ni uspelo doseči parlamentarne večine, najbliže temu je bila 2004. Vendar je kazalo, da se bo stanje na desni stabiliziralo, in dejansko so njene tri stranke razmeroma stabilne vsaj že petnajst let.  

Potem ko so se volivci odrekli SKD in SLS kot vodilnima strankama, ki se v vlogi manjšega koalicijskega partnerja nista dovolj profilirali, je SDS kot vodilna sila na desni dolgo ohranjala razmeroma stalno podporo. Ta se je začela krušiti po oblikovanju vlade brez jasnega mandata volivcev leta 2012. Takrat je kombinacija že prej naštetih dejavnikov zavrla napredujočo normalizacijo političnega prostora, ustvarila ogromno neracionalnega sovraštva in desnico pravzaprav poslala v politični pekel, kjer je še zdaj. Vsaj bližnja prihodnost tako verjetno pripada "starim novim obrazom", za ponovno konkurenčnost desnice pa bosta verjetno nujna širša preureditev in nagovarjanje novih plasti volivcev, ki so ji trenutno nedosegljivi.  

Foto: Vid Ponikvar

S katerimi narodi v zgodovini bi se slovenski narod lahko primerjal? Če teh narodov ni več, zakaj so propadli? Če pa še vedno obstajajo, kaj jih drži pri življenju?
Mislim, da smo v celoti najbližji Slovakom, ne le po jeziku in imenu. Oblikovanje njihove državnosti je zelo podobno, podobno tanka je plast skupnega zgodovinskega spomina, podobne so aktualne politične težave, prevlada zelo specifične levice in hude težave politične desnice. Po drugi strani se Slovaki niso zgrizli med seboj kot Slovenci med drugo svetovno vojno, v Sloveniji pa položaj domačih manjšin ni pomembna tema. Ravno tako je imela Slovaška daljše obdobje vladavine desnosredinskih sil, kar se pozna.

Blizu so nam tudi Ukrajinci in Belorusi, eni kot vsaj relativna zgodba o uspehu, drugi kot zgled zgodbe o neuspehu, ki je bila Slovencem v tej obliki prihranjena. Zato se zelo čudim temu, da se večina Slovencev laže poistoveti z ruskim velikanom kot s tema narodoma. Pot slovenščine do uveljavitve ni bila manj trnova kot uveljavitev ukrajinščine, medtem ko je bila uveljavitev beloruščine v kali zatrta.

Na čem naj slovenska družba gradi v prihodnje? Kje so njeni potenciali?
Naš velik potencial je posebne vrste samozavest, ki se stalno napaja z jamranjem. Običajno ne jamraš, če si samozavesten, Slovenci pa smo samozavestni, čeprav veliko jamramo. Mislim, da je ta samozavest vulkan, ki bi ga lahko bolje izkoristili. 

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25. leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.