Najbolj onesnaženi kraji v Sloveniji

Nedavno smo poročali, da je po podatkih Eurostata Slovenija v Evropi na tretjem mestu po onesnaženosti z ozonom in na desetem po onesnaženosti s trdimi delci PM10. Glavni vzrok za onesnaženosti zraka prestavljajo promet, industrija, kmetijstvo in gospodinjstva. Vsi ti dejavniki pa vplivajo tudi na onesnaženost tal in stanje površinskih in podzemnih voda. Različne raziskave so sicer stare že nekaj let, vendar ob tem velja poudariti, da se na primer težke kovine nalagajo (akumulirajo) v zemljini, ne razpadajo in se počasi raztapljajo, zato se nekateri podatki do danes niso bistveno spremenili.

Kraji, onesnaženi zaradi rudarske in metalurške dejavnosti Idrija Glavno težavo v Idriji in njeni okolici predstavlja živo srebro (Hg), ki so ga v Idriji pridobivali od leta 1490 pa vse do leta 1995. V tem času je bilo pridobljeno 145 tisoč ton živega srebra, od tega pa se ga je okoli 37.500 ton izgubilo pri predelavi in onesnažilo porečje Idrijce, Soče in tudi Tržaški zaliv. Samo v povodju Idrijce je akumuliranih (razpršenih v sedimentih) okoli 2029 ton živega srebra.

Slovensko povprečje živega srebra v zemlji je 0,065 miligramov na kilogram (celokupne vrednosti), v Idriji in njeni okolici pa je od 1,4 do 8600 miligramov na kilogram živega srebra.

Manjši rudnik in topilnica živega srebra sta bila tudi pri Sv. Ani pri Podljubelju. Tam je bila na območju nekdanje predelovalnice rude izmerjena najvišja vsebnost živega srebra okoli 700 miligramov na kilogram , je zapisala Tamara Teršič s sodelavci v reviji Geologija.

Jesenice Na Jesenicah je prisotna predvsem železarska dejavnost, zaradi česar so onesnažena tako tla, kot zrak. Zaradi odlaganja jalovine ob Savi je na primer onesnaženo celo porečje Save. Na določenih območjih so povišane predvsem koncentracije cinka in svinca, iz značilno povečanih koncentracij kroma, niklja in bakra ter precej visokihvrednosti molibdena in barija na tem merilnem mestu lahko s precejšnjo verjetnostjoocenimo, da na onesnaženje tal na tem merilnem mestu pomembno vpliva odlagališče odpadkov PTO, ki je v lasti družbe ACRONI, so pokazale izmerjene vrednosti iz leta 2006.

Litija V Litiji je zaradi rudnika Sitarjevec in topilnice onesnažena predvsem zemlja. V njej so v primerjavi s slovenskim povprečjem do petkrat višje vrednosti cinka, do 12-krat višje vrednosti svinca in do stokrat višje vrednosti živega srebra.

Mežiška dolina Mežiška dolina je onesnažena zaradi rudarske, metalurške (topilnica v Žerjavu) in železarske dejavnost na Ravnah. V Mežiški dolini so kot posledica rudarske in topilniške dejavnosti vsebnosti svinca do tisočkrat in vsebnosti cinka do stokrat višje od slovenskega povprečja.

Prvi dokument, ki omenja svinčeno rudo na območju Zgornje Mežiške doline, je zapis v knjigah Ernesta Železnega iz leta 1424. Za uradni začetek rudarjenja na tem območju pa velja leto 1665, ko je Hans Sigmund Ottenfels dobil dovoljenje za odprtje rudnika v bližini Črne, so v prispevku zapisali na Zavodu za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem.

Povišane vsebnosti mangana, molibdena, kroma in železa v prašnih delcih so posledica dolgoletne železarske dejavnosti na območju Raven.

Kraji, onesnaženi zaradi kemične in druge težke industrije Koper V Kopru so povišane vsebnosti nekaterih težkih kovin v primerjavi s slovenskim povprečjem zaradi emisij prašnih delcev iz območja Koprskega pristanišča. V površinskem sedimentu in v prašnih delcih so bile med drugim odkrite povišane vsebnosti bakra, kositra, cinka in živega srebra.

Celje Metalurška in kemična industrija sta v Celju že dolgo prisotni. Leta 1873 je bil na območju Stare cinkarne postavljen prvi obrat za predelavo cinkove rude, ki je bil kmalu razširjen še na proizvodnjo cinkovih in svinčevih oksidov, žveplove kisline in barijevih soli. Po letu 1990 se je industrijska dejavnost na področju Stare cinkarne končala.

Najbolj degradirano območje Stare cinkarne je v središču mesta, kritične vsebnosti svinca, cinka in kadmija pa so prisotne še v radiju približno dveh kilometrov od tega območja, je ugotovljeno v programu varstva okolja za mesto občino Celje (2009–2013).

Vendar pa to ni edino kritično območje v celjski kotlini. Velja omeniti še, da so problemi onesnaženja v Celju še vedno aktualni zaradi prisotnosti kemične in metalurške industrije: Cinkarna Celje in železarna Štore ter zaradi neučinkovite sanacije starih bremen.

Porečje Krupe (Bela Krajina) Poliklorirani bifenili (PCB) so že zadnjih 30 let eden največjih okoljskih problemov razvitega sveta. Gre za eno najbolj toksičnih snovi, kar jih je ustvaril človek, tekočino rumenkaste barve z zelo karakterističnim in neugodnim vonjem. V Slovenji je najbolj razvpit primer onesnaženje reke Krupe v Beli krajini vse od leta 1985. PCB-ji so prišli v reko prek odpadnih vod semiške tovarne kondenzatorjev Iskra in škartiranih izdelkov. Proizvodnja PCB je trajala do 1983, ko so preusmerili proizvodnjo. Leta 1985 so območje sanirali ter naredili raziskave zemlje, zraka, živil in ljudi. Zadnje raziskave na tem področju so pokazale, da so PCB v posameznih izdelkih (jajcih, kravjem mleku, orehih …) še vedno prisotni, kontaminacije zraka s PCB v Semiču ni več, Krupa pa ostaja najbolj onesnažena reka s PCB na svetu.

PCB so zelo toksične snovi in se zelo počasi razkrajajo, poleg tega so sposobne bioakumulacije v živih organizmih. V človeški organizem vstopajo skozi prebavila, dihala in kožo. Dokazano je, da zaradi bioakumulativnosti PCB v maščobnem tkivu in krvni plazmi človeka prihaja do pojavov klorovih aken, prebavnih motenj, poslabšanja vida, spremembe pigmenta na koži ter poškodb sluznice nosa, grla in oči.

Kraji s povečano onesnaženostjo zraka Trbovlje in Šoštanj Dva slovenska kraja, kjer največjo skrb med drugim predstavlja onesnaženost zraka s trdimi delci in žveplovim dioksidom.

V Trbovljah sta glavni vir onesnaženja zraka termoelektrarna Trbovlje in cementarna Lafarge Cement. Zadnji je marca letos Agencija za okolje zavrnila zahtevek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave za proizvodnjo cementa. Takrat so namreč ugotovili, da je presežena mejna dnevna koncentracija prašnih delcev na merilnem mestu Trbovlje, hkrati pa je dodatna obremenitev na območju vrednotenja zaradi emisije celotnega prahu presegala tri odstotke predpisane mejne letne koncentracije.

S podobnimi težavami se spopadajo tudi v Šoštanju in Velenju zaradi Termoelektrarne Šoštanj. Z izgradnjo šestega bloka TEŠ 6 pa naj bi bile emisije mnogo manjše. Vir dodatnega onesnaženja površinskih voda in tal lahko tu predstavlja tudi deponija pepela na območju Šoštanjskega jezera.

Tudi nedavno poročilo Eurostata je pokazalo, da je onesnaženost zraka v Sloveniji v evropskem merilu problematična zlasti zaradi trdih delcev, kjer so najbolj izpostavljena večja mesta in Zasavje, predvsem na Primorskem pa je poleti problematična tudi koncentracija ozona.