Petek, 24. 2. 2023, 22.08
1 leto, 1 mesec
Branko Soban: Strici so se samo šalili
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,21
40
Ali otroke na sodiščih mučijo? Da. V Rusiji zanesljivo. Takšne sodne zlorabe pa se gotovo dogajajo tudi v drugih "podobno civiliziranih" državah sveta. Ali za to obstajajo dokazi? Obstajajo. In to zelo trdni. Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu je namreč ta mesec rusko državo obsodilo nečloveškega in ponižujočega ravnanja z mladoletno deklico, doma iz Kazana na Volgi.
Deklica je bila žrtev spolnega nasilja, preiskovalci in sodniki pa so jo, ko je stvar prišla pred sodišče, kar 23-krat zasliševali, ure in ure poniževalno vrtali vanjo in ji s tem naravnost sadistično povzročali nove bolečine in travme. Sodišče v Strasbourgu je v sodbi − gre za primer B. proti Rusiji − opozorilo, da si sodišče takšnega ravnanja, s katerim je povzročilo retravmatizacijo deklice, preprosto ne bi smelo dovoliti.
Zgodba deklice B., rojene leta 2007, je tragična, da bolj ne more biti. Živela je sama z mamo. Pri sorodnikih. Ko je bila stara enajst let, je mamo na cesti v Kazanu, glavnem mestu republike Tatarstan, zbil avtomobil. Umrla je na kraju nesreče.
Oče, ki je živel ločeno od njiju, je ni hotel vzeti k sebi. Zato so jo dali v sirotišnico. Tam je psihologu, potem pa še vzgojiteljici že po nekaj dneh povedala o spolnem nasilju v otroških letih. Odpeljali so jo h ginekologu. Ker ta ni opazil nobenih telesnih poškodb, je direktor sirotišnice sklenil, da zadeve ne bo prijavil.
Njeno izjavo so uničili, deklici pa je svetoval, naj "vse skupaj preprosto pozabi, saj se ni zgodilo nič strašnega, tisti stric pa, da se je z njo samo malo pošalili …"
Slika je simbolična.
"Ubil ti bom mamo!"
Čez nekaj mesecev je skrbništvo nad njo prevzela njena razredničarka. Deklico so noč za nočjo mučile strašne more. Prebujala se je vsa prepotena. Zato jo je skrbnica odpeljala k psihologu. Ta jo je pozorno poslušal. Izkazalo se je, da so jo v starosti od šestih do enajst let zlorabljali štirje odrasli moški. Prihajali so na obiske k sorodnici, kjer sta stanovali z mamo. Tam so pogosto tudi prenočili in se ponoči znašali nad prestrašeno in nemočno B. Eden od nasilnežev ji je zagrozil, "da bo ubil mamo, če bo komu govorila o tem, kaj počne z njo".
Psiholog je seveda takoj reagiral. Za njen primer se je začela zanimati tudi nevladna organizacija Pravna iniciativa. In leta 2019 se je le začela preiskava ter kasneje tudi proces proti štirim moškim, osumljenim spolnega nasilja nad mladoletno osebo, pravzaprav še otrokom.
Toda to, kar je potem doživljala, je bilo v bistvu novo nasilje nad njo. Preiskovalcem, advokatom obtoženih, samim obtožencem, ki so bili še posebej predrzni in nesramni, ekspertom in sodnikom je morala kar 23-krat ponavljati svojo zgodbo. Zgodilo se je celo, da ko je na začetku preiskave morala prepoznati storilce, je eden od njih nepričakovano vstopil v sobo, od koder jih je opazovala. To se brez dovoljenja policije nikakor ni moglo zgoditi …
Med tistimi, ki so jo zasliševali, je bila ena sama ženska, pa še ta ji ni bila prav nič naklonjena. Vse je bilo v moških rokah. In vsi so hoteli od nje slišati samo to, zakaj ni takrat kričala in zakaj ni odraslim takoj povedala, kaj se ji je zgodilo.
Psihologi so opozarjali, da nenehno spraševanje o nasilju, ki se ji je dogajalo, in s tem nenehno oživljanje njenih mor lahko povzroči vnovične psihološke travme. Toda na sodišču jih niso poslušali. Leta 2020 so zdravniki deklici postavili diagnozo, ki se ji uradno reče prolongirana depresivna reakcija, in sodišču predlagali, naj je ne sili več k preiskovalcem in na sodna zasedanja. Toda kljub priporočilu strokovnjakov so jo preiskovalci zaslišali še trikrat, na sodišče pa je morala še dvakrat. Njeno zdravstveno stanje se je zaradi tega znova poslabšalo. Psihologi so opozorili na tveganje samomora.
Slika je simbolična.
Ukradeni otroci
Kakšno bo življenje deklice B., ki bo letos dopolnila šestnajst let, ne ve nihče. Sodniki, ki so v Strasbourgu obravnavali njen primer, so Rusijo soglasno obsodili grobega, nečloveškega teptanja njenega dostojanstva in kršitve tretjega člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Rusija ji mora izplačati nekaj več kot 40 tisoč evrov odškodnine (skupaj s sodnimi stroški), toda tudi ta denar ji uničenega otroštva in mladosti seveda ne bo vrnil. Edina prava rešitev bi bila odhod iz Rusije in začetek novega življenja nekje v Evropi. Toda brez pomoči nevladnih organizacij, psihologov in socialnih služb v morebitni novi domovini seveda ne bo šlo.
Ta zgodba je še en dokaz, kako malo je vredno človeško življenje v Putinovi Rusiji. Tudi ko gre za življenje in travme otrok. Državne institucije praviloma nikoli niso na strani žrtev (dva obtoženca, ki sta se znašala nad deklico B., sta sicer bila obsojena na zaporno kazen), ampak skorajda vedno na strani prestopnikov. Še zlasti, ko gre za "naše ljudi".
Ruska vojska je iz okupiranih območij Ukrajine nasilno odpeljala – beri: ugrabila – več tisoč ukrajinskih otrok. Natančnega števila ne ve nihče. Odpeljali so jih čez mejo, da bi jih v ruskih taboriščih, sirotišnicah in drugih podobnih institucijah prevzgojili v "dobre Ruse". In da bi iz njih izbili "ukrajinski nacizem". Zagotovo tudi z mučenji in metodami, ki jih je leta in leta morala preživljati njihova otroška vrstnica B. Mednarodne institucije, še zlasti Rdeči križ, pa ob vsem tem samo molčijo. Tako ukradene ukrajinske otroke za zdaj obupano iščejo samo njihovi starši. Če so sploh še živi …
Slika je simbolična.
40