Nedelja, 28. 9. 2025, 4.00
6 ur, 26 minut
Branko Soban: Satiriki so kanarčki v rudnikih avtoritarizma
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,00
Kolumnist Branko Soban
Donald Trump je na svoji inavguraciji januarja letos posebej poudaril, da bo ena njegovih glavnih nalog "ponovna vzpostavitev svobode govora v državi in konec cenzure". A zgodilo se je ravno nasprotno.
V najžlahtnejši maniri diktatorskih režimov je novinarje že kmalu zatem (znova) začel razglašati za "sejalce lažnih novic" in za "sovražnike naroda", kot so to nekoč počeli v Sovjetski zvezi in drugih totalitarnih sistemih. Posvaril je tudi, da bodo ob licence vse televizijske postaje in tudi drugi mediji, ki so proti njemu ...
Po atentatu na karizmatičnega Charlieja Kirka, skrajnega desničarja in nekakšnega ideološkega voditelja ameriškega "hitlerjugenda", ki je s svojo agresivno retoriko do drugače mislečih pomembno prispeval k Trumpovi volilni zmagi, so se stvari še dodatno zaostrile. Na Kirkovem pogrebu, kjer se je zbralo več kot sto tisoč ljudi, je ameriški predsednik namreč dal jasno vedeti, da ne bo odpuščal. "Sovražim vse svoje nasprotnike in ne želim jim nič dobrega!" je posvaril.
Charlie Kirk
Trump nima smisla za humor
Med prvimi je to "sovraštvo" že takoj po atentatu na Kirka občutil satirik Jimmy Kimmel. Ker je v svojem izjemno gledanem satiričnem šovu o Kirku govoril stvari, ki Donaldu Trumpu niso bile všeč. Televizijska hiša ABC je morala ukiniti njegovo oddajo. Zdaj je šov sicer že spet na programu, toda vprašanje je, kako dolgo bo še na ogled. Trump je namreč zaradi vrnitve Kimmlovega šova še bolj besen. Tudi zato, ker ima oddaja zaradi njegovih kritik zdaj še nekaj milijonov več gledalcev, kot jih je imela prej …
Toda ne glede na končni razplet te zgodbe je ameriški predsednik jasno dokazal, da – podobno kot vsi diktatorji sveta – nima pravega smisla za humor. Razen v primerih, ko se sam norčuje iz drugih.
Satira kot tarča cenzure
Satiričnega šova Jimmyja Kimmela seveda ni ukinil sam Donald Trump. To je v njegovem imenu kajpak storil regulator – Komisija za zvezne komunikacije (FCC), ki jo vodi Brendan Carr. Ta namreč razmišlja natanko tako, kot mu narekuje Donald Trump. Oportunist brez primere in šolski zgled političnega obračanja po vetru.
Ameriški novinarji so namreč brž izbrskali, kako je o svobodi tiska v državi razmišljal še nedolgo nazaj. Leta 2022 je Carr denimo govoril takole: "Predsednik Biden ima prav. Politična satira je ena najstarejših in najpomembnejših oblik svobode govora. Izziva tiste na oblasti in s pomočjo humorja vabi ljudi k političnim debatam. Zato je bila satira vedno tarča cenzure …"
In nato še izjava iz leta 2023: "Svoboda govora je nekakšen instrument nadzora nad vladajočo elito. Zato je cenzura večni predmet poželenja v sanjah vseh avtoritarcev sveta …"
Alarm pred nevarnostjo
Zatem pa prav neverjeten preobrat. Zdaj je Brendan Carr namreč sam postal cenzor. Kapituliral je – podobno kot mnogi mediji v državi – iz strahu pred maščevalnim predsednikom. Ki ne grozi samo novinarjem, ampak vsem, za katere meni, da niso dovolj zvesti njegovi ideologiji. Zdaj se je namreč spravil tudi na nekdanjega šefa FBI Jamesa Comeya.
Jimmy Kimmel seveda še zdaleč ni edina tarča napadov Trumpove administracije. Pred tem je podobno usodo doživel tudi televizijski šov Stephena Colberta. Diktatorji se bojijo satire. Satiriki so namreč nekakšni kanarčki v rudnikih avtoritarcev. Nekakšen alarm pred nevarnostjo, ki (premalo kritični) javnosti nenehno grozi s strani samopašne in samovšečne politične elite. Zato poteze Donalda Trumpa v resnici v mnogočem spominjajo na boj proti satiri, ki ga najbolj strastno bijejo prav v najbolj okrutnih diktaturah sveta.
Kukle in politična prostitucija
Vzporednic je v resnici mnogo. Podobno usodo je namreč po prihodu Vladimirja Putina na oblast doživela satirična oddaja Kukli (Lutke), ena najbolj priljubljenih oddaj v Rusiji, ki se je (ne)prikrito norčevala iz nove ruske oblasti, rojene po razpadu Sovjetske zveze. Tudi iz Borisa Jelcina in njegovih težav z alkoholom.
Tuji dopisniki v Moskvi takrat preprosto nis(m)o mogli brez Kukel, saj so avtorji oddaje med vrsticami povedali marsikaj koristnega tudi o zakulisnih dogajanjih v najvišjih ešalonih oblasti, česar v uradnih krogih seveda ni bilo mogoče zvedeti.
Lutka ruskega predsednika Vladimirja Putina v oddaji Kukle.
Oddaja Kukli je bila prvič na sporedu že leta 1994 na neodvisni televizijski postaji NTV in je v hipu osvojila rusko občinstvo. Postala je ena najbolj gledanih šovov sploh. Njen glavni pisec, znani satirik in pisatelj Viktor Šenderovič, ki je zdaj na varnem v tujini, pravi, da je navdih zanjo po svoje dobil pri Leninu, ki je mnoge politike že v svojem času razglasil za "politične prostitute". Zlasti tiste seveda, ki so nenehno spreminjali barve in bili pripravljeni storiti vse, da bi se prikupili vladajoči nomenklaturi.
Ta praksa je močno uveljavljena tudi danes. Ne le v Rusiji ali v ZDA. Tudi Slovenija tu že dolgo ni nobena izjema …
Zlobni, momljajoči škrat
Položaj satire v novi Rusiji se je močno spremenil po letu 2000, ko se je na oblast z žametnim prevratom povzpel Vladimir Putin. Ustvarjalci Kukel so se seveda ponorčevali tudi iz njega. Prikazali so ga kot zlobnega, momljajočega škrata, kar novemu gospodarju Kremlja razumljivo ni bilo posebej po volji.
Aprila 2000, štiri mesece po prihodu Putina na oblast, so avtorji Kukel naredili po svoje preroško, a hkrati tudi preveč optimistično oddajo. Pisalo se je leto 2020. V oddaji kajpak. Putin je bil še vedno na oblasti. Ukazal je zavzetje televizijske hiše NTV in po tem dogodku – odstopil. Šov je bil preroški zato, ker je Putin s svojimi možmi v črnih maskah aprila 2001 v resnici zavzel edino neodvisno televizijsko hišo v Rusiji. Kritičnega poročanja je bilo čez noč konec. In izginile so seveda tudi Kukle. A Putin žal ni odstopil. Še vedno je trdno na oblasti, Kukel pa že skoraj četrt stoletja ni več na sporedu.
Politična veličina kot iluzija
Satiriki so nevarni oblastnikom, kot sta denimo Vladimir Putin ali Donald Trump, zato, ker jih javno razgaljajo in s tem dokazujejo, da so njihove namišljene predstave o lastni veličini zgolj nekakšna iluzija, ki nima nič skupnega z realnostjo. Zato je ena prvih potez samopašnežev, ko se povzpnejo na oblast, vselej prav podreditev medijev. Že spet v skladu z znano Leninovo tezo, da je treba v vsaki revoluciji najprej zavzeti pošto in telegraf … Zato tako ostra cenzura kritičnih novinarjev in humoristov.
Stand-up komikom v Indiji, ki kritizirajo premiera Narendro Modija, pogosto grozijo s smrtjo. Napadajo jih Modijevi lojalisti in policija. V Turčiji so sprejeli zakon, po katerem je za žalitev predsednika Recepa Tayyipa Erdogana mogoče dobiti celo štiri leta zapora. To velja tudi za mladoletnike.
Več kot 900 turških otrok, starih med 12 in 17 let se je znašlo na zatožni klopi zaradi domnevnih žalitev prvega moža Turčije. Neodvisni in kritični turški novinarji pa so tako in tako ali v zaporih ali pa v tujini. Bo po tej poti zdaj krenil tudi Donald Trump? Bo za kritične neodvisne televizijske hiše in druge medije uvedel državni nadzor? Bodo satiriki in novinarji tudi v ZDA končali v zaporu, v izgnanstvu ali pa v grobu, kot v Rusiji, Belorusiji, Severni Koreji, na Kitajskem …
Ursula poje v sovjetski tovarni
Istega dne, ko so na ameriški ABC ukinili šov Jimmyja Kimmla (ki je zdaj znova na programu), je rusko obrambno ministrstvo na svojem televizijskem kanalu Zvezda začelo predvajati novo satirično oddajo Politukladčik, po naše Politični nakladalnik. V njej francoski predsednik Emmanuel Macron in Donald Trump razpravljata o zlatih (straniščnih) školjkah, predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen pa kot tovarniška delavka v proizvodni hali prepeva znan komad iz sovjetskih časov.
V oddaji seveda ni Vladimirja Putina. Zato ta Politični nakladalnik zagotovo kar lep čas ne bo ukinjen.
