Urini kazalci spomladi naprej, jeseni nazaj – a do kdaj?

Vsako zadnjo nedeljo v marcu kazalce ure ob drugi uri zjutraj premaknemo na tretjo uro, saj se takrat začne poletno računanje časa, zadnjo nedeljo oktobra pa se vrnemo na običajno, rečemo mu zimsko računanje časa.

Premiki različno v različnih delih sveta

Vedno več je takšnih, ki v teh premikih ure ne vidijo (več) bistvenih koristi. Dodatno zmedo povzroča dejstvo, da različni deli sveta, tistih približno 70 držav, ki sploh imajo poletno računanje časa, nima enakih pravil, kdaj se začne oziroma konča poletni čas – to lahko povzroča zaplete zlasti v letalskem prometu.

Celo znotraj iste države (npr. ZDA in Kanada) se dogaja, da nekatere zvezne države oziroma province ne izvajajo premikov ure, kar lahko dodatno zagreni življenje predvsem potujočim.

Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, Irska in Portugalska so v zahodnoevropskem časovnem pasu, to je eno uro za nami. Foto: Reuters

(Nekateri) evropski poslanci bi ukinili premikanje ur

Ob vsakem premiku ure se glasneje slišijo tisti, ki menijo, da premiki ur nimajo več smisla in da bi jih bilo treba ukiniti. Med njimi so tudi številni evropski poslanci iz različnih političnih skupin, ki želijo odpraviti te premike v Evropski uniji.

Sklicujejo se na znanstvene raziskave, ki naj bi dokazale, da premik ure vpliva na zdravstvene težave, predvsem na motnje spanja in zbranosti, v nekaterih primerih tudi na depresijo. Prav tako, zatrjujejo, povečuje tveganje za nesreče in zvišuje administrativne stroške, svojega temeljnega poslanstva, to je varčevanje z energijo, pa ne opravlja (več).

Tako je češki evroposlanec Pavel Svoboda te dni v Strasbourgu napovedal spremembo evropske direktive iz leta 2001, ki ureja zdajšnji režim premika ur. Pobudo podpirata tudi slovenska evroposlanca Romana Tomc in Igor Šoltes.

Vsako zadnjo nedeljo v marcu kazalce ure ob drugi uri zjutraj premaknemo na tretjo uro, saj se takrat začne poletno računanje časa, zadnjo nedeljo oktobra pa se vrnemo na običajno, rečemo mu zimsko računanje časa. Foto: Reuters

Glavno vprašanje: kako doživljamo premike ure

Po drugi strani pa imajo zagovorniki premika ure svoje argumente: povečana učinkovitost in varnost pri delu, saj se v poletnem času poveča število delovnih ur pod naravno svetlobo, kar pripomore tudi k prihranku energije.

Ob tem je zelo zanimivo, kako imajo različne študije o energetskih in drugih učinkih premika ure včasih povsem nasprotne sklepe. Tako postanejo še bolj verjetna stališča tistih, ki zagovarjajo, da je ugotavljanje tovrstnih učinkov pravzaprav težko merljivo in izvedljivo in da gre pri zgodbi o premiku ure bolj za osebni odnos in percepcijo kot pa ponovljivo merljive posledice.

Ena dodatna ura dnevne svetlobe v večernem času še kako prav pride. Foto: Reuters

Danes živimo precej drugače kot nekoč

Morda najugodnejši vplivi premikanja ure so povezani prav z bioritmom, ki se je v primerjavi z nekdanjimi časi znatno spremenil. Naši oddaljeni predniki so se nekoč zbujali s sončnim vzhodom, na dnevni počitek pa so se odpravili kmalu po sončnem zahodu.

Danes je drugače in se naš vsakdan zavleče krepko v večerne in nočne ure, zato deluje blagodejno, če čim večji del tako podaljšanega dneva preživimo pod naravno svetlobo.

Pri nas že 35 let

Poletni čas so prvič uvedli med prvo svetovno vojno. Prva je bila Nemčija, ki se je za to odločila zaradi prihranka energije, sledila je Velika Britanija in potem še številne države drugod po Evropi.

Sredi prejšnjega stoletja je ta pobuda zamrla, ideja o varčevanju energije pa je znova postala aktualna sredi sedemdesetih let, ko je vladala naftna kriza.

Slovenija je v okviru nekdanje skupne države prvič prestavljala uro leta 1982, danes pa to počnejo vse evropske države z izjemo Islandije.

Bolj kot merljivi učinki je pri premikanju ure pomembno to, kako jo doživljamo. Foto: Reuters

Ista ura, a 100 minut razlike v svetlobi

A če bi se dogovorili, da urnih kazalcev ne bi več premikali, bi se zagotovo razvnela debata, ali bi ohranili zimski ali poletni čas. Slovenija spada v srednjevropski časovni pas, v katerem je večina držav članic Evropske unije: Bolgarija, Romunija, Grčija in Finska so eno uro pred nami, Portugalska, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irska ter Irska pa eno uro za nami.

Ta srednjeevropski časovni pas zajema zelo široko območje – tako je španska regija Galicija skoraj 25 stopinj zemljepisne dolžine bolj zahodno od Slovenije, kar pomeni, da je Sonce tam v zenitu okrog 100 minut pozneje kot pri nas in da sta – ob primerljivi zemljepisni širini – tam tudi sončni vzhod in zahod okrog ene ure in 40 minut pozneje kot pri nas. Vse to, čeprav imamo uradno isti čas!

To pomeni, da imajo v Galiciji dnevno svetlobo okrog 100 minut dlje kot pri nas – a tudi to, da zjutraj dobijo dnevno svetlobo toliko pozneje.

Če ure ne bi več premikali, ali bi bilo bolje, da obdržimo zimski čas, torej ostanemo v srednjeevropskem časovnem pasu, ali poletni čas, to je premik v vzhodnoevropski časovni pas? Foto: Reuters

V Jugoslaviji so bili drugačni delovni časi

Ko so vse države v zahodni soseščini že premikale uro, se je takratna Jugoslavija še upirala tem ritualu. Z razlogom: večina delovnih mest je bila takrat med šesto in 14. uro ali med sedmo in 15. uro, zato obeti daljše svetlobe zvečer niso imeli takšnega pomena za "delavsko ljudstvo".

Danes je drugače in ob številnih službah, ki so pri nas od jutra do večera, bi dodatna ura večerne svetlobe še kako prav prišla za naše počutje, kar bi lahko rešili s tem, da sprejmemo poletni čas za vse leto oziroma namredimo premik v vzhodnoevropski časovni pas. Toda ali bi zaradi tega tvegali, da imamo drugačen čas kot Italija in Avstrija, ki o tem najbrž ne razmišljata?

Vsem ne bo mogoče ugoditi

Karkoli že se bo zgodilo, bo nekdo zagotovo nezadovoljen in imel svoje razloge za kaj drugega. To nedeljo se vsekakor še lahko veselimo daljšega spanca, zadnjo nedeljo v marcu pa tega, da bodo večeri spet daljši.