Torek, 16. 9. 2025, 4.00
1 mesec, 1 teden
Gorivo prihodnosti – kaj že danes točimo v rezervoarje
Od odpadnih olj do biodizla in vodika: trajnostna goriva so že tudi v Sloveniji
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,28
MOL-ova rafinerija nekaj deset kilometrov južno od Budimpešte je največja v tem delu Evrope, iz nje pa prihaja tudi velik del goriv, ki jih prodajajo na svojih bencinskih servisih v Sloveniji.
Ko na bencinskem servisu natočimo gorivo, le redko pomislimo, kaj vse je v njem in kakšno pot je to gorivo prešlo, preden je prispelo do nas. A časi se nezadržno spreminjajo – tako pričakovanja in vrednote družbe kot okoljski izzivi. Goriva, ki jih uporabljamo danes, niso več tista, ki smo jih poznali pred desetletjem – in tudi ne morejo biti.
Ob naraščajočem podnebnem pritisku in iskanju trajnostnih rešitev na področju mobilnosti postajajo trajnostna goriva ključna sestavina prehoda v čistejšo prihodnost.
Energetski prehod ni (še) stvar enega desetletja
Evropa si je zastavila zelo ambiciozne cilje glede elektrifikacije in razogljičenja prometa, a vse bolj postaja jasno, da ta prehod ni tako preprost, kot se je sprva morda zdelo. Do leta 2050 želimo postati podnebno nevtralna družba, a pot do tja je precej bolj zapletena, kot kažejo načrti na papirju in politični govori.
Že samo dejstvo, da naši elektrodistribucijski sistemi izhajajo iz časa pred desetletji – nekateri celo izpred več kot pol stoletja – pomeni, da preprosto niso zgrajeni za obvladovanje tolikšnega povečanja porabe električne energije. Še več, nadgradnje in širitev teh omrežij ne sledijo dovolj hitro naraščajočemu povpraševanju. Zaradi teh in drugih izzivov ostajajo nafta in njeni derivati še vedno pomemben, čeprav prehodni del naše energetske in prometne realnosti.
Ena izmed kontrolnih sob v Donavski rafineriji nedaleč od madžarske prestolnice.
Rafinerijski mozaik: predelava nafte je veliko več kot samo gorivo
Nafta ni le surovina za motorna goriva, čeprav javnost pogosto izpostavlja promet kot glavnega krivca za poslabšanje okoljskih razmer. Ta dragocena surovina je izjemno vsestranska in predstavlja osnovo za številne izdelke, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Poleg bencina, dizla in kurilnega olja se iz nafte proizvajajo tudi plastike, topila, gnojila, barve, laki, lepila, asfalt, katran, sveče ter surovine za farmacevtske in kozmetične izdelke ter črnila.
Še manj znano je, da je nafta izhodišče tudi za izdelke, ki jih morda ne bi povezali z njo – žvečilni gumiji, rokavice iz lateksa, kondomi, barve za tetovaže, mehke leče, obutev ali celo zobne ščetke so prav tako del te široke palete izdelkov.
Trajnostna prihodnost zahteva manjši ogljični odtis
V rafineriji približno 30 kilometrov južno od Budimpešte zato skrbijo za kakovost goriv, ki jih madžarska naftna družba MOL dobavlja tudi na slovenske črpalke lastne blagovne znamke in na črpalke hrvaške blagovne znamke INA, ki je prav tako del skupine MOL. Poleg tega na slovenske trge v manjši meri prispevajo tudi goriva iz rafinerije INA v Urinju pri Reki ter rafinerije družbe Slovnaft, ravno tako članice skupine MOL, v bližini slovaške prestolnice Bratislave.
Vodja razvoja in raziskav v skupini MOL Attila Veres pozna vsak vogal in vsako podrobnost Donavske rafinerije.
Največja v regiji: osebna izkaznica Donavske rafinerije
Donavska rafinerija se razprostira na 9,5 kvadratnega kilometra, površini, ki je primerljiva s 1.300 nogometnimi igrišči. Zaposluje okrog 1.050 stalno zaposlenih z najrazličnejšimi strokovnimi profili, kar predstavlja približno štiri odstotke vseh zaposlenih v skupini MOL. Njeni začetki segajo v leto 1965, ko je prvi destilacijski obrat predelal okoli tri tisoč ton surove nafte dnevno, najnovejši, tretji obrat pa so zagnali že osem let pozneje.
Lokacija rafinerije je strateško izbrana za učinkovito distribucijo goriv na Madžarskem, Hrvaškem in Slovaškem – državah, kjer ima skupina MOL prevladujoči tržni delež. Poleg tega oskrbujejo še 11 držav srednje in vzhodne Evrope, med njimi tudi Slovenijo, kjer je MOL prisoten z manjšinskim deležem na trgu. Skupno ima MOL v regiji več kot dva tisoč bencinskih servisov, od tega 133 v Sloveniji.
Po prevzemu večine bencinskih servisov družbe OMV v Sloveniji ima madžarski MOL v naši državi 133 bencinskih servisov, v vseh državah, kjer je prisoten, pa nekaj več kot dva tisoč.
Približno dve tretjini proizvodnje Donavske rafinerije je namenjene madžarskemu trgu, preostanek pa predvsem sosednjim državam. Tržno vrednost skupine MOL, ki deluje v 30 državah, ocenjujejo na okoli 5,6 milijarde evrov.
Majhni dodatki, precejšen vpliv
Prvi korak k okolju prijaznejšim gorivom je razvoj posebnih dodatkov (aditivov), ki izboljšujejo izkoristek in varujejo motorje.
Čeprav so recepture in standardi goriv znani že dolgo, se kakovost in sestava dodatkov razlikujeta med proizvajalci in rafinerijami, kar lahko pomembno vpliva na zmanjšanje porabe goriva. V Donavski rafineriji v Százhalombatti so ponosni, da uporabljajo izključno preverjene aditive z dokazano učinkovitostjo.
Dodatki (aditivi) za boljši izkoristek in učinkovitost goriva, boljše delovanje motorja in druge zaželene lastnosti prek predpisanih standardov za goriva.
Kakšno gorivo je lahko trajnostno?
A to je šele začetek poti do resnično trajnostnih goriv. Da lahko neko gorivo nosi oznako trajnostno, mora izpolnjevati stroga merila: izdelano mora biti vsaj deloma iz odpadkov ali obnovljivih virov – kot so uporabljena rastlinska olja, živalske maščobe, rabljena jedilna olja ali celo odpadna hrana.
Poleg tega mora imeti nižje emisije ogljikovega dioksida kot fosilna goriva in biti primerna za uporabo v obstoječih motorjih – brez potrebe po večjih tehničnih prilagoditvah.
Tudi letalski promet stopa na pot podnebne nevtralnosti
V Donavski rafineriji (Dunai Finomíto) že proizvajajo trajnostno letalsko gorivo SAF (Sustainable Aviation Fuel), ki ga pridobivajo prav iz takšnih surovin – od rabljenih jedilnih olj in rastlinskih ostankov do živalskih maščob in hrane, ki bi sicer končala kot odpadek.
SAF že ponujajo na budimpeškem letališču ter na izbranih letališčih na Hrvaškem in Slovaškem. Takšna goriva predstavljajo pomemben korak k zmanjšanju ogljičnega odtisa letalskega prometa in k dolgoročnemu cilju – podnebno nevtralnemu letalstvu.
Po 60 letih delovanja se je Donavska rafinerija razširila na 9,5 kvadratnega kilometra, kjer je 55 proizvodnih enot za različne produkte in veliko skladiščnih zmogljivosti za učinkovito logistiko.
Biodizel brez slabe vesti
Že od leta 2008 madžarska naftna družba MOL v svoji donavski rafineriji, eni od treh v portfelju skupine MOL, proizvaja biodizel, a v zadnjih letih so te formulacije postale bistveno naprednejše. Danes sodobni biodizel izdelujejo izključno iz odpadnih surovin, ne pa iz poljščin, kar pomeni, da njegova proizvodnja ne tekmuje s pridelavo hrane – kar je bila ena glavnih kritik prvih generacij biogoriv. Letna proizvodnja zdaj dosega že 200 tisoč ton.
Velika prednost teh goriv je tudi njihova združljivost z obstoječo infrastrukturo: biodizel je praktično enakovreden klasičnemu dizlu in ga je mogoče neposredno uporabljati v obstoječih dizelskih motorjih brez prilagoditev. Do leta 2030 želi družba desetino svoje proizvodnje nameniti trajnostnim gorivom. Ob tem postopoma tudi zmanjšuje odvisnost od ruske nafte – v zadnjih letih so zato okrepili naložbe v diverzifikacijo oskrbe. Med ključnimi koraki je tudi naložba v višini 170 milijonov evrov v gradnjo Jadranskega naftovoda, ki omogoča zanesljivo dobavo prek pristanišča pri Omišlju na otoku Krk. Poleg tega MOL krepi tudi nabavne poti iz srednje Azije in Savdske Arabije.
Biodizel, ki ga proizvajajo od leta 2008, je v tem času doživel velik tehnološki napredek, ker ga pa ne pridelujejo iz poljščin, pa ne tekmuje več s proizvodnjo hrane.
Zeleni vodik iz obnovljivih virov
Od lani Donavsko rafinerijo dopolnjuje tudi največji obrat za proizvodnjo zelenega vodika v tem delu Evrope. Ta vodik se trenutno uporablja predvsem kot dodatek v procesu razžvepljevanja goriv, kjer ima pomembno vlogo pri zmanjševanju neželenih emisij. A če se obetani razvoj tehnologije nadaljuje, bo vodik v prihodnosti igral ključno vlogo tudi v prometu – zlasti kot gorivo za gorivne celice.
Posebnost obrata je v tem, da pri proizvodnji vodika uporabljajo izključno obnovljive vire energije, kot sta sonce in veter. S tem proizvodnja ne povzroča emisij ogljikovega dioksida, kar pomeni, da gre za resnično zeleni vodik.
Odpadek postaja surovina, rafinerije spreminjajo neželeno v dragoceno
Donavska rafinerija vsako leto predela več kot osem milijonov ton surove nafte. Pri tem pa še vedno velja pravilo, ki ga včasih spregledamo: nafte ni mogoče razcepiti zgolj na eno uporabno snov. Vsaka predelava prinese širok spekter različnih frakcij – od najlažjih do najtežjih, od zaželenih do povsem neuporabnih – in iz njih nastajajo različni končni izdelki.
Na obsežnem industrijskem kompleksu deluje kar 55 proizvodnih enot. Med njimi so obrati za razžvepljevanje (desulfurizacijo), ki odstranjujejo eno najbolj neželenih primesi – žveplo. Tu so tudi naprave za predelavo težjih frakcij v lažje, iz katerih pridobivajo goriva, in enote za proizvodnjo vodika, ki ima že zdaj ključno vlogo, prihodnost pa mu pripisuje velike obete.
Donavska rafinerija vsako leto predela več kot osem milijonov ton surove nafte.
Tudi sicer manj zaželene, težje frakcije se ne zavržejo. Z ustrezno obdelavo jih spremenijo v izdelke z visoko dodano vrednostjo – denimo letalsko gorivo, specialna maziva ali celo osnovne sestavine za proizvodnjo plastike in gume. Vse ima svojo vlogo s primerno tehnologijo in pripadajočim znanjem.
Kako goriva postajajo čistejša in zakaj je to pomembno
Čeprav je ogljikov dioksid pogosto v središču razprav o onesnaževanju, ne smemo pozabiti na druge, prav tako škodljive sestavine goriv. Med njimi so žveplo, rakotvorne aromatske spojine – zlasti benzen – in številni drugi onesnaževalci. Okoljski standardi določajo stroge meje njihove vsebnosti, a napredni proizvajalci ne ostajajo le pri zakonsko določenem minimumu. Priložnost za konkurenčno prednost vidijo v razvoju goriv, ki so še čistejša in prijaznejša do okolja.
Dovoljena vsebnost žvepla v gorivih danes ne sme presegati desetih delcev na milijon (ppm) – kar je izjemno blizu popolni odsotnosti. To je tehnološki preskok, ki bi bil pred šestimi desetletji, ob začetku delovanja Donavske rafinerije, skoraj nepredstavljiv. Takrat se o tem pravzaprav niti ni razmišljalo, ni bilo toliko okoljske zavesti. Zanimivo pa je tudi to: niti žveplo iz postopka razžvepljevanja ne gre v nič. Iz vodikovega sulfida, ki nastane kot stranski produkt, pridobijo tekoče žveplo – dragoceno surovino za številne industrije, pa tudi za vinogradništvo.
Podoben izziv predstavlja benzen: njegova prisotnost v gorivih prispeva k višjemu oktanskemu številu, vendar pa gre za dokazano rakotvorno snov. Zaradi tega so regulacije izredno stroge, in prav je tako.
