Ocenili smo: Soul Calibur V

Serija Soul Calibur je od nekdaj magnet za vsakega pravega ljubitelja pretepaških iger. Ko je davnega leta 1999 izšel prvi del serije za Segin Dreamcast, je s svojim taktično in tehnično globokim bojnim sistemom, 3D-okoljem in prepoznavnimi spopadi z orožjem na novo zasnoval žanr. Tri leta je minilo od izida četrtega dela serije, vsi vešči poznavalci pa se bodo ob igranju petega dela počutili kot doma.

Puščavniška puščoba Štorija se sicer nadaljuje 17 let po koncu zadnjega nadaljevanja, tokrat pa v središču zapleta nastopa nov karakter po imenu Patroklos, ki mora rešiti svojo sestro Pyyrho iz krempljev mogočnega večnega šefa Nightmara. V okviru napredovanja po premisi se tako zvrsti nekaj prek dvajset dvobojev v linearnem spevu, ki jih povezujejo vmesne sekvence v obliki ilustracij. Ilustracij? Da, prav ste prebrali. Namesto posebej animiranih filmčkov ali vsaj takih izdelanih z grafično srčiko, so nam avtorji tokrat postregli s slikami, ki jih spremlja povprečno kakovostno posnet govor nastopajočih. Nasploh je zgodbeni način nedvomno največje razočaranje igre, saj je tudi sam zaplet banalen, glavni protagonist antipatičen, čas igranja pa kratek. Kar je še dobro, saj večinoma tako ali tako preskakujemo sekvence v pričakovanju nove borbe.

In borbe so ostale na nivoju. Tradicionalno dobra bojna mehanika je osnovana na natančnosti, tempiranju udarcev, obvladovanju prostora in predvsem potrpežljivosti. Brezglava zloraba joypada vas ne bo pripeljala daleč. Že tako globok in kompleksen vertikalno-horizontalni boj tokrat še nadgrajuje vpeljava novega merilca energije, imenovanega "Critical edge", ki igralcu omogoča izpeljavo norih superkombinacij v stilu Street Fighterja. Soul Calibur omogoča resničen užitek v bojevanju, ko enkrat zaobjameš njegovo osnovno dinamiko. Žal je za novinca količina informacij lahko prevelik zalogaj, zato obžalujemo dejstvo, da igra ne pospeši krivulje učenja z boljšim tutorialom.

Nekaj za vsak okus Izbor likov je obsežen, nekaj je povsem novih, nekaj so jih zgolj posodobili. Vsak vihti svojevrsten kos orožja, ki v zelo narekuje njegov stil bojevanja. Že v osnovnem izboru nam je na voljo tudi Ezio Auditore, ki ga poznamo iz serije Assassin's Creed, njegove sposobnosti pa se odlično vklopijo v sklop likov, hkrati pa tudi v fiktivno alternativno zgodovino, ki jo plete ta slavna "mečevalnica". Nekateri borci prisegajo na moč, drugi na hitrost, spet tretji imajo boljši doseg, načeloma pa velja, da ni premočnih likov, izbor pa deluje atraktivno in celovito.

Če pa kljub vsemu ne najdete lika, ki bi vam popolnoma ugajal, še vedno ostaja možnost kreacije lastnega junaka ali junakinje. Sam koncept stvaritve lastnega lika poznamo sicer že iz prejšnjega dela serije, tokrat pa je sam modus še dodatno nadgrajen. Igralec izbira vse od modela telesa, oblačila, stila borbe, orožja, glasu in še marsikaj. Z napredovanjem znotraj igre pa sproti odklepamo še dodatne "bonbončke". Sicer šablonsko ustvarjanje raznoraznih bolj ali manj smiselnih kreatur je izredno zabavno početje, ki postane še priročno, ko tako ustvarjene borce uporabimo v boju s kolegi in kolegicami.

Najbolj zabavno s prijatelji Kljub dejstvu, da je umetna inteligenca računalniško vodenih nasprotnikov v igri zadovoljiva, je srž vsake pretepaške igre kakopak v dvobojih z živimi nasprotniki. Ali se tovrstno druženje priredi v udobju fizične ali virtualne sobe je dandanes pravzaprav vseeno. Spletni način je namreč tekoč, poseben sistem razvrščanja, opazovanja drugih borb in pretepaških prijateljstev pa omogoča prava virtualna rivalstva. Je pa res, da morda še vedno manjka tisti posebni čar pristnega druženja s tovariši v majhni kamrici ob pločevinki piva in prijateljskem zbadanju. Igranje po spletu tega vtisa vendarle ne bo zmoglo nikdar v celoti posnemati.

Predstavitev tudi v svoji poslednji izvedenki ne razočara. Animacija je tekoča, sobane barvite in razgibane, glasba pa diskretno skrbi za primerno kuliso. Soul Calibur je celotno sosledje serije skrbel za čutilni posladek, tudi tokrat pa izdelku po tehnični plati ni kaj očitati.

Okopi preteklosti "Pretepačine" so nišni žanr, ostajajo v okvirih svoje zapuščine iz igralnih avtomatov z začetka devetdesetih, njihovi privrženci pa si verjetno prevelike revolucije niti ne želijo. Tudi pomanjkanje zgodbe ne gre jemati resno, saj predstavnice zvrsti vendarle nikdar niso slovele po kakšni bistveni prozni globini. Prav vsaka tovrstna igra je začinjena z klišejskimi napovedmi dvobojev, karikaturnimi liki in praktično identičnimi načini udejstvovanja. In to je za navdušence nad zvrstjo tudi dovolj. Vprašanje pa je, ali to dovolj za one druge, ki bi morda pokukali v žanr, pa jih njegova samosvoja narava ne prepriča povsem.

Ocena: 80

Igrala: xbox 360, playstation 3 Zvrst: Pretepačina Razvijalec: Project Soul Založnik: Namco Bandai Games

Lestvica ocen

1-10 - Se ne dotaknem, tudi če mi igro iz same ljubezni podari punca/žena/mama. 11-20 - Vzamem, če mi igro kdo podari, in plošček uporabim kot podstavek za pivo. 21-30 - Igram, ker sem mazohist. 31-40 - Bi igral, če bi mi tatovi odnesli vse drugo. 41-50 - Igre bi se lotil samo v službenem času. 51-60 - Igra ima nekaj dobrih elementov, ki pa ne odtehtajo slabih strani. 61-70 - Kot privrženec dotične zvrsti bom v igri užival. 71-80 - Zelo solidna igra, do odličnosti ji ne manjka veliko. 81-90 - Odlična igra z elementi klasike. 91-100 - Kupim kar dva izvoda; enega za igranje, drugega za občudovanje v vitrini.

Preberite še: