Dobra povezljivost družbi in vsem prebivalcem prinaša številne koristi

Novi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je v svojem političnem programu med prednostne naloge Evropske unije v prihodnjem petletnem obdobju uvrstil tudi Digitalno agendo. Ta predvideva, da bodo vsi državljani Evropske unije do leta 2020 imeli širokopasovni dostop s hitrostjo najmanj 30 megabitov v sekundi, polovica pa najmanj 100 megabitov v sekundi. Uporabniki niso samo v velikih mestih Kar je preprosteje uresničljivo v mestih, je na podeželju veliko zahtevnejša naloga, ki narekuje sodelovanje telekomunikacijskih operaterjev in lokalnih skupnosti. Operaterji, zlasti novi in manjši, so večinoma zainteresirani le za pokrivanje velikih mest, kjer je z razmeroma manjšimi naložbami mogoče doseči večje število uporabnikov, na redkeje poseljenih območjih pa je zaradi bistveno manj ugodnega razmerja med potencialnimi prihodki in stroški naložb manj oziroma jih ni.

Ali bodo obljube Digitalne agende dosegle vse državljane Evropske unije, kje je Slovenija na tej poti ter kako ta pot in njena uresničitev vplivata na družbo v celoti – o tem je za Planet Siol.net spregovoril dr. Andrej Kos iz Laboratorija za telekomunikacije ljubljanske Fakultete za elektrotehniko. Smer je prava, ritem pa še ne dohaja pričakovanj Kos je prepričan, da je Slovenija v preteklosti dosegla zelo dober izhodiščni položaj. "Imeli smo dobro razvito telekomunikacijsko infrastrukturo, zlasti če upoštevamo dejstvo, da več kot 90 odstotkov Slovenije spada med primestna in ruralna območja in le približno polovica prebivalstva živi v mestih," pove Kos ter doda, da raziskave telekomunikacijskega trga potrjujejo porast dosega tako fiksnih kot širokopasovnih priključkov in opazno povečanje števila uporabnikov mobilnega širokopasovnega dostopa do interneta.

"Toda glede na evropske razmere ter izjemno pomembnost informacijske in komunikacijske tehnologije nasploh je ta slovenska rast vendarle prepočasna in prenizka," opozarja naš sogovornik. "Med letoma 2007 in 2010 je bil zaradi konkurenčnega boja med dvema največjima investitorjema razvoj izjemo hiter, tako da je bila Slovenija po razpoložljivosti optičnih priključkov leta 2011 na 4. mestu v Evropi. Leta 2012 smo bili na 8. mestu, konec leta 2013 pa smo zdrsnili že na 10. mesto. Trend zaostajanja razvoja širokopasovne infrastrukture in storitev v Sloveniji v primerjavi z EU je v zadnjih letih izrazit in se povečuje, še posebej na podeželskih območjih."

Kje so največje ovire?

Težavna so zlasti primestna in ruralna območja – na več kot 50 odstotkov belih lis je gostota poseljenosti 30 prebivalcev na kvadratni meter, gospodinjstev, ki nimajo pravega širokopasovnega dostopa, pa je v Sloveniji trenutno še vedno okoli 240 tisoč. Odhajajoča komisarka za digitalno agendo Neelie Kroes priznava, da je največja ovira na poti doseganja vizije Digitalne agende denar, Slovenija pa ni nobena izjema.

Kolikšen je pravzaprav vložek, potreben za načrtovanje in gradnjo širokopasovne infrastrukture v Sloveniji? Kje naj bi dobili ta sredstva?

Vrednost investicij je ocenjena na od 500 do 800 milijonov evrov, ta sredstva pa se morajo zagotoviti tako iz javnih kot tudi iz zasebnih virov. Na območjih belih lis komercialni operaterji nimajo ekonomskih interesov za naložbe, zato je toliko pomembneje, da se z javnimi sredstvi spodbuja tudi izboljšanje poslovnih modelov za nadaljnje investicije – na primer gradnjo odprtih širokopasovnih omrežij. Prav na uporabi javnih sredstev za gradnjo širokopasovnosti na območjih, kjer to za telekomunikacijske operaterje ni ekonomsko smiselno, temelji večina uspešnih strategij za doseganje ciljev Digitalne agende. Uporaba javnih sredstev za gradnjo širokopasovne infrastrukture in storitev na podeželskih območjih (belih lisah) je tako nujna za enakomeren razvoj.

Kakšne so dozdajšnje slovenske izkušnje pri tem modelu?

Država in Evropska unija sta gradnjo odprtih širokopasovnih omrežij na območjih belih lis do zdaj sofinancirali v okviru dveh razpisov, zagotovljenih je bilo 82 milijonov evrov finančnih sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Z dodatnim zasebnim vložkom 39,2 milijona evrov so zgradili širokopasovna omrežja na belih lisah v 43 občinah. S temi sredstvi je bilo omogočenih 30 tisoč širokopasovnih priključkov, večinoma s tehnologijo optičnih vlaken. Model javno-zasebnega partnerstva se bo predvidoma nadaljeval tudi v okviru naslednjega razpisa, ki je že v pripravi.

Vlaganje v širokopasovno omrežje je ključnega pomena tudi za gospodarski razvoj – ali je to merljivo?

Raziskava, ki so jo opravili v 33 državah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), je pokazala neposredno povezavo med višanjem hitrosti širokopasovnih povezav in povečanjem državnega BDP – dvakratno zvišanje hitrosti pomeni 0,3-odstotno rast BDP, za vsakih deset odstotkov povečanja dosega širokopasovnih povezav se BDP poviša za en odstotek. Kot so že pred kratkim poudarili, bi z novimi vlaganji vzpostavili 1,2 milijona delovnih mest v Evropski uniji zgolj za gradnjo potrebne infrastrukture, v celotnem gospodarstvu pa kar 3,8 milijona novih zaposlitev. Ceste in železnice so za gospodarstvo pomenile pravi preboj in razmah, v še večjih razsežnostih pa ju bodo v tem stoletju nedvomno prinesle širokopasovne komunikacije.

Kako širokopasovni dostop spreminja naš vsakdanjik?

Ne le z gospodarskimi prednostmi, temveč tudi z družbenimi: lažje povezovanje uporabnikov, podjetij in vlad, veliko lažje družbene interakcije. Krepijo se ekonomske aktivnosti, lajša se opravljanje javnih storitev, kot so elektronsko bančništvo, zdravstvo, elektronsko glasovanje, izboljšujejo se demografski trendi … Odpira nove možnosti za izobraževanje na daljavo, lajša poslovanje podjetij, povečuje število tehnološko in informacijsko pismenih uporabnikov in s tem povečuje njihovo zaposljivost in še bi lahko naštevali. Ravno zato sem prepričan, da bi prizadevanja za večanje širokopasovnosti morali usmeriti predvsem v območja države z najnižjimi gospodarskimi kazalniki.

Toda širokopasovnega dostopa marsikje na slovenskem podeželju še ni …

Podeželje brez širokopasovnega dostopa je s tega stališča res zapostavljeno, zato so smernice Digitalne agende zanj izjemno pomembne. Širokopasovni dostop bo pospešil gospodarski napredek tudi na podeželju, obenem odpravil digitalno ločnico med urbanim in ruralnim okoljem ter povečal e-vključenost vseh posameznikov.

Kako zagotoviti širokopasovni dostop v ruralnem okolju? S fiksno ali mobilno infrastrukturo?

Dolgoročno je najbolj smiselna gradnja fiksnega optičnega omrežja, a je ta tudi najdražja. Kratkoročno ugodno razmerje učinkov in stroškov lahko zagotavljajo tudi kombinacije fiksnih tehnologij z modernimi mobilnimi brezžičnimi omrežji. Prav mobilna in brezžična tehnologija ponujata hitro in začasno zagotovitev osnovnih širokopasovnih povezav na območjih, kjer gradnja fiksnega omrežja še ni načrtovana ali ekonomsko upravičena.

Kaj pravzaprav razumemo pod pojmom širokopasovnost?

Širokopasovnost je zaradi svojih številnih blagodejnih vplivov veliko več kot zgolj hiter dostop do interneta. Uporabniku to predstavlja storitev, ki mu je na voljo tako doma, na delovnem mestu kot na poti, zato morata fiksno in mobilno širokopasovno omrežje sočasno pokrivati celotno območje Slovenije in biti zasnovani na način, ki bo omogočal razširljivost ter dolgoročno podpiral vedno višje prenosne hitrosti in vse storitve.

Potrebujemo torej tako fiksno kot tudi mobilno infrastrukturo?

Mobilne in fiksne komunikacijske storitve so komplementarne, uporabniki potrebujejo tako prve kot druge. Fiksni priključki ne morejo nadomestiti mobilnih. Prav tako mobilni priključki zaradi deljenega medija, omejene kapacitete in sporadičnosti uporabnikov niti na ruralnih območjih ne morejo nadomestiti fiksnih priključkov. A pomembno je, da prav zaradi vseh dobrih obetov in pomembnosti za družbo breme teh naložb ne pade izključno na telekomunikacijske operaterje, saj so spremembe, ki jih širokopasovnost prinaša, v interesu države in vseh njenih državljanov. Neke vrste temeljna človekova pravica.

Kako univerza prispeva k odpravi širokopasovne vrzeli v ruralnem okolju?

Eden izmed pomembnejših projektov, pri katerem sodelujemo v Laboratoriju za telekomunikacije Fakultete za elektrotehniko, je mednarodni projekt Engage, ki je osredotočen prav na to vprašanje. Glavni cilj projekta je opredeliti najboljše prakse gradnje in uporabe širokopasovne infrastrukture na manj poseljenih območjih ter pomagati podeželskim področjem v Evropi bolje razumeti in reševati vprašanja stroškovno učinkovite gradnje širokopasovnih omrežij visokih hitrosti.

Kakšen je bil vaš prispevek k temu projektu?

Izdelali smo prototip programskega orodja, ki je pomoč pri tehnično-ekonomski optimizaciji gradnje širokopasovnih dostopovnih omrežij, in zelo dejavno sodelovali pri izmenjavi dobrih praks gradnje širokopasovnih omrežij v evropskih regijah. Maja lani smo organizirali najbolje ocenjeno izmenjavo dobrih praks v Sloveniji, saj ima tudi Slovenija na tem področju veliko pokazati. Dobro projektno delo bomo nadgradili z zaključno konferenco, ki prav zaradi veliko vključenih slovenskih strokovnjakov in za projektne partnerje zanimivih dobrih praks pripada Sloveniji. Zaključna konferenca Interreg projekta Engage bo potekala 24. septembra na Brdu pri Kranju, organiziramo jo v sodelovanju z ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport.

Kaj lahko pričakujemo na tej konferenci?

Svoje poglede na izziv zmanjšanja digitalnega razkoraka na podeželju bodo predstavili partnerji iz desetih evropskih držav, politični predstavniki regij, župani ter ugledni domači in tuji strokovnjaki. Vse, ki jih ta tematika zanima, seveda vabimo, da se udeležijo, zaradi omejenega števila mest prosimo za predhodno prijavo.

Ali župani podeželskih občin prepoznavajo pomen in priložnosti krepitve širokopasovnosti v svojem okolju?

Menim, da v Sloveniji ni župana podeželske občine, ki ne pozna ciljev Digitalne agende. Podeželske občine so se uspešno vključevale v projekte in razpise javno-zasebnega partnerstva gradnje odprtih širokopasovnih omrežij že od leta 2007. Veliko občin ima že izdelane načrte razvoja širokopasovnih omrežij in spodbujajo skupno gradnjo v sklopu gradnje preostale infrastrukture, kot sta vodovod in kanalizacija, ter dajejo služnosti in soglasja za gradnjo širokopasovnega omrežja. Zaradi zavedanja pomena in priložnosti širokopasovnosti za razvoj kraja, obstanka prebivalstva na podeželju ter razvoj turizma, obrti in podjetništva nastopajo tudi kot pobudniki za gradnjo omrežja. Na drugi strani pa so nekatere občine sprejele odloke, po katerih se za služnost na zemljišču v lasti občine plačuje nadomestilo za gradnjo kabelskega omrežja, pri čemer so cene na tekoči meter lahko zelo visoke. S takšnimi ukrepi bodo te občine težje dosegale cilje Digitalne agende, saj zaradi zahtevanega nadomestila za služnost dvignejo ceno gradnje kabelskega omrežja, kar odvrača investitorje.

Ali bodo uporabniki na slovenskem podeželju pripravljeni na nove priložnosti? Na nekaterih redko poseljenih hrvaških otokih imajo osnovnošolci pouk prek videopovezave, ali lahko kaj takega pričakujemo tudi pri nas?

Mlajši uporabniki, ki so rasli v dobi informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), so že pripravljeni na nove priložnosti, potrebujejo le malo spodbude in lokalne primere dobrih praks. Za starejše uporabnike bomo kot družba, prav tako na primeru dobrih praks, morali zagotoviti izobraževanje ter jim pokazati in jih naučiti, kako tehnologije in storitve IKT lahko vplivajo na poenostavitev in povišanje kakovosti življenja. Na našem zadnjem obisku na Finskem, na primer, smo obravnavali in si ogledali primere dobrih praks uporabe, kot so obiski zdravnikov na daljavo, avtomatizirane oddaljene kmetije, delovanje občinskih svetov na daljavo, avtomatsko vodenje proizvodnje predelovalnice krompirja in mnoge druge. Priložnosti je res veliko, le stopiti moramo skupaj in jih izkoristiti.