3D-televizor: Kaj morate vedeti?

Podpora prikazovanju globinske slike je v svetu televizije prisotna približno od leta 2010, ko so na prodajne police začeli prihajati prvi LCD-, LED- in plazmatski televizorji s tovrstno funkcionalnostjo. Za prikaz 3D-vsebin sta sicer potrebna še dva pripomočka – namenska očala in vir v pravem formatu.

Vsi 3D-televizorji so sicer prvotno še vedno namenjeni prikazu dvodimenzionalne slike tako v standardni kot visoki ločljivosti – dodatna zmogljivost 2D-prikaza ne ovira na nikakršen način, kot zmotno mislijo nekateri. 3D je namreč tako kot dostop do spleta ali zmožnost poganjanja preprostih iger le ena od uporabnih lastnosti in ne narekuje načina delovanja naprave.

Poglobitev v globino samo Zaslon, na katerem teče 3D-video, hkrati prikazuje dva ista prizora ene scene – eno za desno in drugo za levo gledalčevo oko. Če takšno sliko pogledamo brez očal, se nam bo zdela zamegljena in preveč mehka – v nobenem primeru ni primerna za dolgotrajno gledanje.

S 3D-očali je zadeva drugačna – zahvaljujoč fenomenu vidnega zaznavanja, imenovanemu stereopsis (ki je v grobem bistvu drugo ime za sposobnost zaznavanja globine), se dve sliki zlijeta v eno samo tridimenzionalno. Seveda to pomeni, da smo pretentali možgane – še vedno gre namreč le za sliko in ne "pravi" 3D, ki ga vidimo v resničnem življenju (dober primer so tudi hologrami).

3D brez očal? Kljub visokoletečim napovedim bomo z gledanjem 3D-vsebin brez naočnikov še malo počakali. Teh sicer ne potrebuje nekaj naprav, ki so na trgu zabavne elektronike že lep čas (ročna igralna konzola Nintendo 3DS, mobilni telefon HTC Evo 3D), a gre skoraj izključno za žepne pripomočke.

Pionir proizvodnje TV-jev, ob katerih gledalec za razločno gledanje 3D-videa ne potrebuje očal, japonski Fujitsu, namreč priznava, da je serijska izdelava tovrstnih hudo naprednih naprav, ki bi bile vrh vsega še poceni, oddaljena še najmanj pol desetletja.

Pasivno gledanje aktivnih ljudi Nevednežem, ki so v procesu nakupa novega televizorja, lahko izbiro oteži delitev tehnologije na pasivni in aktivni 3D.

V grobem je mogoče oba načina prikazovanja videa razložiti takole. Aktivni 3D za delovanje potrebuje baterijsko napajana namenska očala, ki počnejo natančno to, kar nakazuje že ime – leče z izredno hitrostjo preklapljajo med polno in nično transparentnostjo. Tako desno oko od zaslona nikdar ne prejme informacij, ki so namenjene levemu, in obratno. Za gladko gledanje vsebin je tako potrebno le še dovolj hitro osveževanje zaslona, da vsako oko v sekundi vidi vsaj 60 sličic. Dobro vemo, da moderni TV-ji to zmorejo že nekaj časa.

Za gledanje videa v pasivnem načinu so dovolj že poceni polarizirana očala, ki si jih najpogosteje nadenemo v kinodvoranah. TV-sprejemnik s posebnim filtrom polarizira posamezne vrste pikslov – vse navpične so tako vidne le levemu očesu, vodoravne pa desnemu. Brez uporabe očal vidimo običajno 2D-sliko, a le z dovolj velike razdalje – od blizu je Discovery Channel namreč videti, kot da ga sestavlja na tisoče mikrokrižank.

Zmagovalca določite sami S pregledom prednosti in slabosti, seveda! Začnimo z aktivnim 3D-jem, saj je veliko bolj razširjen – v svojih LED-, LCD- in plazmatskih izdelkih ga namreč uporablja večji del proizvajalcev TV-sprejemnikov, najdemo pa ga tudi v projektorjih za domačo rabo. Torej – ob gledanju filma v ločljivosti Full HD oziroma 1080 pikslov je vsako oko deležno polne resolucije, saj ni omejevanja pogleda na določene dele slike. Zaradi nenehnega utripanja aktivnih očal je mogoče, da se zdi slika temnejša, kot v resnici je, a je težava prisotna predvsem pri plazmatskih zaslonih in projektorjih. Očala so morda malo pretežka, a to ne moti tako kot dejstvo, da so cenjena neverjetno visoko – v povprečju za kos precej več kot 50 evrov.

Ob gledanju pasivne slike je ločljivost, ki jo vidi vsako od očes, omejena na 1920 x 540 pikslov, saj polarizirane leče blokirajo polovico črt na zaslonu. Kakovost videa peša s približevanjem zaslonu, a je slika svetlejša. Očala so praviloma precej cenejša od aktivnih, pa tudi lažja in s tem bolj udobna, kar gre na roko predvsem osebam, ki so že obsojene na korekcijska očala.

Dejstvo je, da sta oba načina prikazovanja 3D-slike trenutno še daleč od popolnosti – če ogled tridimenzionalnih vsebin ni prioriteta, se veliko bolj kot v 3D-zaslon, ki ne štrli iz povprečja, izplača denar vložiti v zelo kakovosten običajen sprejemnik brez dodatne tovrstne funkcionalnosti.