Četrtek, 20. 12. 2012, 15.03
8 let, 9 mesecev
3D-televizor: Kaj morate vedeti?
Podpora prikazovanju globinske slike je v svetu televizije prisotna približno od leta 2010, ko so na prodajne police začeli prihajati prvi LCD-, LED- in plazmatski televizorji s tovrstno funkcionalnostjo. Za prikaz 3D-vsebin sta sicer potrebna še dva pripomočka – namenska očala in vir v pravem formatu.
Vsi 3D-televizorji so sicer prvotno še vedno namenjeni prikazu dvodimenzionalne slike tako v standardni kot visoki ločljivosti – dodatna zmogljivost 2D-prikaza ne ovira na nikakršen način, kot zmotno mislijo nekateri. 3D je namreč tako kot dostop do spleta ali zmožnost poganjanja preprostih iger le ena od uporabnih lastnosti in ne narekuje načina delovanja naprave.
S 3D-očali je zadeva drugačna – zahvaljujoč fenomenu vidnega zaznavanja, imenovanemu stereopsis (ki je v grobem bistvu drugo ime za sposobnost zaznavanja globine), se dve sliki zlijeta v eno samo tridimenzionalno. Seveda to pomeni, da smo pretentali možgane – še vedno gre namreč le za sliko in ne "pravi" 3D, ki ga vidimo v resničnem življenju (dober primer so tudi hologrami).
Pionir proizvodnje TV-jev, ob katerih gledalec za razločno gledanje 3D-videa ne potrebuje očal, japonski Fujitsu, namreč priznava, da je serijska izdelava tovrstnih hudo naprednih naprav, ki bi bile vrh vsega še poceni, oddaljena še najmanj pol desetletja.
V grobem je mogoče oba načina prikazovanja videa razložiti takole. Aktivni 3D za delovanje potrebuje baterijsko napajana namenska očala, ki počnejo natančno to, kar nakazuje že ime – leče z izredno hitrostjo preklapljajo med polno in nično transparentnostjo. Tako desno oko od zaslona nikdar ne prejme informacij, ki so namenjene levemu, in obratno. Za gladko gledanje vsebin je tako potrebno le še dovolj hitro osveževanje zaslona, da vsako oko v sekundi vidi vsaj 60 sličic. Dobro vemo, da moderni TV-ji to zmorejo že nekaj časa.
Za gledanje videa v pasivnem načinu so dovolj že poceni polarizirana očala, ki si jih najpogosteje nadenemo v kinodvoranah. TV-sprejemnik s posebnim filtrom polarizira posamezne vrste pikslov – vse navpične so tako vidne le levemu očesu, vodoravne pa desnemu. Brez uporabe očal vidimo običajno 2D-sliko, a le z dovolj velike razdalje – od blizu je Discovery Channel namreč videti, kot da ga sestavlja na tisoče mikrokrižank.
Ob gledanju pasivne slike je ločljivost, ki jo vidi vsako od očes, omejena na 1920 x 540 pikslov, saj polarizirane leče blokirajo polovico črt na zaslonu. Kakovost videa peša s približevanjem zaslonu, a je slika svetlejša. Očala so praviloma precej cenejša od aktivnih, pa tudi lažja in s tem bolj udobna, kar gre na roko predvsem osebam, ki so že obsojene na korekcijska očala.
Dejstvo je, da sta oba načina prikazovanja 3D-slike trenutno še daleč od popolnosti – če ogled tridimenzionalnih vsebin ni prioriteta, se veliko bolj kot v 3D-zaslon, ki ne štrli iz povprečja, izplača denar vložiti v zelo kakovosten običajen sprejemnik brez dodatne tovrstne funkcionalnosti.