Zmote in zablode slovenskih neoliberalcev

Naša skupna točka strinjanja o prihodnosti je bila, da bo kriza počistila z anomalijami v slovenski družbi: da bo konec škodljivih privilegijev in negativne selekcije, saj bodo priložnost dobili sposobni. Danes me je te teze skorajda sram priznati. Kriza v Sloveniji vedno bolj odpira razkorak med tistimi, ki imajo vzvode oblasti, in vedno večjim številom neprivilegiranih državljanov davkoplačevalcev. Dovolite mi opisati tri primere svojih izkušenj, na osnovi katerih trdim, da so tisti, ki imajo v Sloveniji vzvode moči, močno odtujeni od realnosti. 1. Odtujena univerza To jesen sem imel priložnost razpravljati z gospodom, ki je zadnjih nekaj let pomembno vplival na slovensko visoko šolstvo. Ko sva si najprej v akademsko nekoliko glasnem diskurzu povedala, kaj si misliva drug o drugem, sva prešla na teme o reševanju sveta in Slovenije. Njegova teza je bila, da je problem slovenske politike ta, da njeni predstavniki nimajo hrbtenice in lastnih idej. Do tu sva se strinjala. Vendar pa je sogovornik to svojo tezo utemeljil s tem, da zaradi pomanjkanja mednarodnih izkušenj naši politiki ne upajo bruseljskim sogovornikom povedati, da Slovenija ne bo vrnila posojil, ker ne nameravamo še naprej financirati standarda nemških državljanov. Ta teza, da posojil ni treba vrniti, me je šokirala že pri ministru Lukšiču, ampak on je pač politik, moj sogovornik pa ugleden profesor. Vseeno sem ga vprašal: "Zakaj pa s to tezo ne pridete v javnost?" Njegov odgovor: "Ne morem si privoščiti izražanja svojih stališč v javnosti, ker lahko užalim koga od zaposlenih. Akademski zbor namreč ni homogen. Okoli 40 odstotkov profesorjev je nazadnjaških, volijo desne stranke, zgolj 60 odstotkov profesorjev je naprednih, volijo leve stranke." Bolj kot takšno razumevanje sobivanja v državi, da nekdo na osnovi političnih preferenc loči napredne in nazadnjaške državljane, me je presenetila samocenzura: treba je biti tiho, da nikogar ne razjeziš, ker potem si lahko ob službo, ampak po tihem pa navijaj za "prave". A če je univerza simbol odprtega mišljenja, kako lahko pričakujemo spremembe v Sloveniji, ko pa eden od univerzitetnih stebrov z enako ideološko zacementiranim pogledom deli svoje zaposlene, kot so se leta 1928 delili člani orlov in sokolov? 2. Odtujena Cerkev Minuli teden smo na Planet Siol.net objavili članek, da je Sveti sedež upokojenemu ljubljanskemu nadškofu prepovedal odhod na Madagaskar. Več predstavnikov cerkvene hierarhije nam je potožilo, v kakšnem mizernem položaju sta letos upokojena nadškofa Anton Stres in Marjan Turnšek. Slednji je namreč v Stični, ne sme predavati niti na teološki fakulteti, nima niti pokojnine niti drugih prihodkov. Za uradna pojasnila smo vprašali Slovensko škofovsko konferenco, jasnih odgovorov nismo dobili. Po objavi članka pa nam je tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Tadej Strehovec poslal prijazen nasvet: "Urad za stike z javnostjo SŠK medije in druga sredstva javnega obveščanja vabi k celovitemu in objektivnemu poročanju ter opuščanju ustvarjanja tendencioznih novic na podlagi anonimnih in nepreverjenih virov." Prejšnji teden so verniki iz nemške škofije Limburg od papeža Frančiška zahtevali, naj na njihovem škofu Franz-Petru Tebartz van Elstu pokaže, koliko v praksi veljajo njegove besede o ponižnosti in skromnosti Katoliške cerkve. Limburški škof si je omislil rezidenco za 40 milijonov evrov, državno tožilstvo pa ga je zaradi zavajanja in laganja o stroških gradnje ovadilo. Zdi se, da se slovenska Cerkev spet ni nič naučila. Dr. Tadej Strehovec se enako kot limburški škof zateka k zavajanju, javnosti pa sporoča: Mi, ki smo cerkvena hierarhija, smo nedotakljivi, nas ne smete vprašati ničesar neprijetnega. A bolj kot dejstvo, da je slovenska Cerkev ponižana in obglavljena, kajti njeni intelektualno najmočnejši škofje so se morali umakniti iz javnosti, je skrb vzbujajoče, da se tisti, ki so ostali v slovenski cerkveni hierarhiji, vernikom kažejo kot nebogljene žrtve zaradi nenaklonjene politike, medijev, ekonomske krize …, obenem pa kot od realnosti odtujeni knezi vzvišeno manifestirajo svojo moč. 3. Odtujena vlada Medtem ko kupna moč državljanov pada in ni obetov, da bi se brezposelnost v prihodnjih nekaj letih lahko zmanjšala, vlada vseeno zvišuje davke in uvaja nove. Državljani lahko pozabimo, da bi se nam v prihodnjih letih življenjski standard izboljšal. Vlada se je z nepremičninskim davkom končno nehala pretvarjati, da je državni aparat servis državljanov. Ravno nasprotno: proračun je treba napolniti zato, da zdajšnji javni sektor ostaja nespremenjen, tako po številu kot kakovosti. Politične elite bodo naredile vse, pristale bodo celo na prodajo državnih podjetij, zgolj in samo zato, da se bodo obdržale na oblasti in ohranile svoje privilegije. Slovenija na poti v fevdalno državo Čeprav bi vse tri institucije morale varovati posameznikovo svobodo kot najvišjo vrednoto, jo vedno bolj ogrožajo. Človekova (ekonomska) svoboda predstavlja grožnjo elitam, ki trenutno vodijo slovensko univerzo, slovensko Cerkev in vlado. In čeprav imajo vsi polna usta obljub o ohranitvi socialne države in glasnih zahtev po spoštovanju človekovega dostojanstva, pa delajo vse tako, kot da je Slovenija fevdalna država, kjer se ve, kdo so grofje in kdo tlačani. Zdi se, da je zaradi krize ta fevdalni prepad še globlji, namesto da bi se zmanjšal, kakor smo optimistično upali z neoliberalnimi sogovorniki iz uvoda še leta 2010.