Žiga Turk: Kultura izbrisanja

Tisti, ki so hoteli razumeti poanto, so lahko prebrali dolgo kolumno na tem portalu. Tisti, ki je niso hoteli, mi privoščijo nagrado, ki sta jo pred menoj dobila tudi Milan Kučan in Borut Pahor. Pa tudi nista mislila nič slabega.

Novice Žiga Turk se je odzval na osvojitev nelaskavega naziva

Oborožene tolpe

Po družbenih omrežjih postopajo s tipkovnico oborožene tolpe aktivistov in iščejo, nad čim bi se bilo mogoče zgražati. Ne zanima jih, kaj je bilo res rečeno ali mišljeno. Iščejo, kaj bi bilo mogoče popačiti, potvoriti, o čem se zlagati, da bi lahko nad avtorja naščuvali hitro ljudsko sodišče, da ga obsodi za nezaslišanost, ki jo je izrekel.

Dežurni pravičniki niso neki neodvisni nerazumniki, ki se pač zabavajo tako, da iščejo, koga bi lahko na internetu naslednjega opsovali. So koristni idioti širše strategije, katere cilj je nadzor nad družbo. Totalitaren nadzor. Totalitaren v tem, da totalno omeji glasove in diskurze, ki v njihovi podobi sveta niso dovoljeni.

Ni problem, da 19 oseb na Facebooku nekaj izglasuje. Problem je, s kakšnim veseljem so to pograbili uredniki in novinarji, ki sovražijo vlado in vse, ki jo podpirajo. Javni izziv, naj me soočijo s podeljevalci, je sprejela televizija Planet (ne pa tudi podeljevalci). POP TV je, korektno, posnel izjavo. Nacionalna RTV, ki naj bi bila zgled profesionalnosti in neodvisnosti, pa nič.

Mnenja Žiga Turk: Nazadnjaško je OK

In seveda je zadeva nekaj veselja naredila nekaterim "razumnikom", ki jim zadnjih deset, 15 let rušim trhle temelje, na katere so postavljene težke statue njihovih svetih telet. In bilo jih je nekaj, za katere po vsem tem vem, da niso sovražniki, ampak nasprotniki. "Fair play" le še ni čisto mrtev.  

Kultura izbrisanja

Taktični cilj takih pogromov je izbris posameznika, likvidacija osebe iz javnega prostora. Angleški izraz je "cancel culture", kultura izbrisanja. Levi kulturni bojevniki to z veliko lopato iz ZDA uvažajo v Slovenijo. Zakaj levi in ne tudi desni? Ker levi lahko. Nelevi mediji imajo morda od pet do deset odstotkov pozornosti oči in ušes državljank in državljanov Slovenije, ne ustvarjajo medijske konstrukcije realnosti in kogar izbrišejo, hitro dobi pet minut slave tam, kjer obvladujejo 90 odstotkov prostora.

Na Zahodu kultura izbrisa dobiva strašljive razsežnosti. Te dni lahko beremo, kako se zagovarja član skupine, ker je čestital avtorju za neko dokumentarno knjigo. Revež je spisal izjavo, ki bi bila lahko tudi pisanje kakšnega nesrečnika, ki si poskuša povečati kos kruha na Golem otoku ali dobiti gamaše v gulagu v Sibiriji. Ker je pohvalil knjigo, ki je kritična do Antife. Amazon jo še prodaja.

Voditelj na britanski televiziji Pirce Morgan je izjavil, da vojvodinji Susseški in nekdanji igralki Meghan Markle ne verjame niti besede. Ni rekel, da je lažnivka. Ni rekel, da laže. Samo podvomil je, da je iskrena. In bum, prisilili so ga, da je dal odpoved.

V istem tednu so Američani izbrisali šest otroških slikanic. Eno sem natančno prelistal in res ne vem, kaj bi bilo v njej spornega. Ilustracije karikirajo živali in ljudi; bele, črne in rumene, bradate, obrite in plešaste. Ilustracije pač. Ne vem, kako dolgo bo Čuri Muri še dovoljen. Tisti, ki je v Afriko odpotoval, "kjer zamorci neumiti brez vode, brisač žive". To je dosti, dosti hujše od ameriške slikanice.   

Overtonovo okno

Sprejemljivemu v javnem prostoru se reče Overtonovo okno. Lahko je širše ali ožje, bolj ali manj zaprto. Zdaj se zapira. Kulturi izbrisanja ne gre za to, da javni prostor očisti sovražnega govora. Ne odneha, ko je ta posel opravljen. Kar je bilo pred leti še povsem sprejemljivo, je danes rasizem. Kar je bila duhovita šala, je seksizem. Bolj ko postaja govor politično korekten, bolj ko pazimo, kaj rečemo, več je zgražanja nad tistim, kar je na novi meji sprejemljivega. Ne manj.

Od tega, da so upravičeno nesprejemljive resnično rasistične izjave, prej ali slej pridemo do tega, da ni dovoljeno javno imeti mnenja o osebi, če ta ni povsem bela. Od tega, da je resnično nesprejemljivo novinarke zmerjati s kurbami, prihajamo do tega, da ni dovoljeno imeti nobenega, še tako vljudnega mnenja o tem, kako novinarji pišejo.

Skrajneži v javnem prostoru so škodljivi, ker nas zmerne z njimi zmečejo v isti koš. In so koristni kot strelovodi, v zavetju katerih se še da kaj povedati. Vsakič, ko koga izbrišejo, ko naredijo neko idejo za nesprejemljivo, se z večjo energijo lotijo naslednje. Če ni ekscesov o resnično ekscesnih zadevah, za ekscesno naredijo nekaj drugega, kar je bilo do pred kratkim še povsem v redu.

Mnenja Žiga Turk: Samo ja pomeni ja. In ne samo ja.

Kako to gre, so opisali kronisti socializma. Solženicin piše, kako so sodelavci, znanci, sorodniki verjeli, da je tisti, ki ga je vzela noč, že moral kaj zagrešiti, da je izginil. Saj Morgan se je res nerodno izrazil, kajne? Še ko je NKVD prišla do njih, so verjeli, da bodo lahko dokazali svojo nedolžnost. Pa sploh ne gre za to. Ne gre za nedolžnost. Idejnemu totalitarizmu nima smisla dokazovati, da je 2  + 2 = 4. Kakšen totalitarizem pa je, če vas sili v 2 + 2 = 4. Pravi totalitarizem hoče, da priznate, da je 2 + 2 = 5. In ko se boste ravno dobro navadili, da je 5, bodo zahtevali, da rečete, da je 6. Za to je potrebna sila. Ali pa izginete. Vsaj iz javnega prostora. Samo tako so oni lahko avantgarda. In so že pri 7.

Skratka

Demokracija je orodje za mirno sobivanje različno mislečih ljudi v isti skupnosti. Stoji in pade na tem, da se je o razlikah mogoče pogovarjati. Negotovi glede pravilnosti svojih prepričanj, a lačni oblasti poskušajo razpravo utišati. Eno orodje je cenzura. Drugo je izbris javnih oseb. Tretje je miniranje prostora javne diskusije s tabuji, z besedami, ki se jih ne sme uporabiti v stavku; z osebami, ki imajo neko posebno lastnost, zaradi katere se z njimi ne sme polemizirati

Če ne bomo tisti, ki smo za svobodo, nekje potegnili črte, se bo prostor za javno razpravo ožil in ožil, dokler se ne bo v celoti uklonil diktatu najbolj nestrpnih in bo nezaslišano vse razen tistega, kar nič ne pomeni. Ker, prosto po Popperju, ne more biti niti resnica niti laž.

Ko se Overtonovo okno začne zapirati, je tako kot pri prepihu. Bolj ko je zaprto, bolj ga zgrabi Bernoullijev teorem, zapira se vedno hitreje in na koncu se s treskom zaloputne.

Včasih se šipa razbije in razleti na drobne kosce.

Mnenja Žiga Turk: Zavozili smo

Mnenja Žiga Turk: Demokracija v Ameriki