Petek, 12. 2. 2021, 22.22
3 leta, 10 mesecev
Žiga Turk: Samo ja pomeni ja. In ne samo ja.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,54
46
Eden od rezultatov razsvetljenstva je, da nobena reč ni več sveta. Vse je presvetljeno s prividom svetlobe. Ni več zvezd na nebu, ki bi kazale pot, ker ni teme. Za svete so nekoč veljale zadeve, ki so preveč pomembne, da bi se jih ljudje lahko kar tako dotikali, jih spreminjali, o njih pametovali ali glasovali. Svete so postale reči skozi mučna tisočletja iskanja te svetosti. Sveto je bilo rojevanje, sveta je bila zveza moškega in ženske, sveta je bila smrt.
Da je nekaj sveto, dandanes ni več argument. Naših dejanj ne omejuje več občutek, da je nekaj sveto, ampak samo še profane pravice drugega. Upravičena razprava, ki se zadnje čase odpira okrog ureditve spolnega nasilja, kaže, da ni naključje, da je bilo prav področje odnosov med spoloma in spolnosti tako močno urejeno – v naši kulturi in v vsaki kulturi na Zemlji. In da so še vedno živi občutki, da to je nekaj zelo posebnega. Če že besede sveto več ne razumemo.
Načrt za dobro družbo
V knjigi Blueprint (Načrt) Nicholas Christakis išče evolucijske izvore dobre družbe in jih tudi najde (vir). Homo sapiens je edina velika opica, ki se pari v časovno stabilnih monogamnih skupnostih. Nam najbolj podobna bitja na Zemlji, s katerimi imamo tudi najbližjega skupnega prednika, afriške velike opice, živijo v časovno stabilnih poligamnih skupnostih – samec se pari z večjim številom samic, ki pa so ves čas "njegove" in jih ne menja vsako paritveno sezono. Take so bile najbolj verjetno tudi prve človeške skupnosti. Mnogoženstvo je bilo nekaj običajnega v zgodnjih civilizacijah. Če se rodi enako število žensk in moških in imajo nekateri moški več žena, potem je naravna posledica to, da ostanejo nekateri brez in da njihov genetski material izgine z njihovo smrtjo. Kar je pravzaprav najhujše, kar se ti v evoluciji lahko zgodi.
Edina možnost, da je eden od teh samcev svoj genetski material prenesel naprej, je bilo nasilje – beri, da so se moški sprli za ženske. Ni čudno, da je to ena od najbolj arhetipskih zgodb. Še danes to drži pokonci tri vogale v Hollywoodu. Ali pa, da so si ženske kje ugrabili, posilili žene premaganih in podobno.
Izkazalo pa se je, da je mir glede žensk družbeno koristen. Antična Grčija in Rim sta imela monogamne poroke, kjer so tudi najbogatejši imeli samo eno (uradno) ženo. Kar pomeni, da si je skoraj vsak lahko našel partnerja in je zato postalo sodelovanje v družbi lažje, civilizacijski dosežki takih družb pa bolj bleščeči. Cesar Avgust je iz prešuštva naredil kaznivo dejanje, ki ga je preganjala država. In je bilo tudi več miru v večnem mestu.
V podobno smer se je gibalo judovstvo. Katoliška cerkev je skozi srednji vek demontirala rodovne skupnosti, kjer bi se znotraj nekega sorodstva poročali med seboj, z bratranci in sestričnami, in s krvjo utrjevali te ozke klane. Mož in žena sta postajala vedno bolj sama, samostojna, avtonomna, kar je na eni strani odpiralo vrata zahodnemu individualizmu, na drugi pa povezovanju teh posameznikov v skupnosti, ki so večje od klana oziroma rodu in so tudi bolj prilagodljive. Skladno s pregovorom, da "več glav več ve", je to privedlo do renesanse, razsvetljenstva in znanstvene revolucije. Joseph Heindrich dokazuje, da je bil prav ta, kot mu pravi, "družinski program Katoliške cerkve" iz temnega srednjega veka ključen za razvojni preboj Zahoda (vir).
Razširjeni red
Čez naravne nagone, ki so bili v zgodnjih ljudeh verjetno zelo podobni tistim, ki jih imajo gorile in šimpanzi še danes, je kultura zgradila mogočno stavbo pravil, navad, inštitucij, ki te gone usmerijo tako, da so za razcvet te kulture kar najbolj uporabni in kar najmanj škodljivi. Hayek bi rekel, da se je čez naravni red ustvaril razširjeni red, "ki ga ljudje morda ne marajo, ki ga običajno ne razumejo in katerega veljavnosti ne morejo dokazati; ki pa se je vseeno razmeroma hitro razširil s pomočjo evolucijskega izbiranja" (vir). Razširjeni red je iz spolnosti, ki je bila namenjena reprodukciji in jo je motivirala potešitev sle, naredil vse tisto, zaradi česar je ljubezen glavna tema pesnikov in največje hrepenenje slehernikov.
Ljudje so se pravil razširjenega reda bolj ali manj držali. Ne, ker bi ekskluzivno monogamno skupnost za vse življenje imeli v genih. Ne (predvsem) zato, ker bi težka roka cerkve ali države kukala v spalnico in kamenjala prešuštnike. Ampak v glavnem mirno in v soglasju zato, ker sta jih, prvič, v to smer napotovali njihova vera in kultura. In drugič, bilo je lepo živeti s temi pravili. Vzburjenje, poželenje, pričakovanje in ljubezen, ki jih iščemo, so, ugotavlja Scruton, "nemogoči brez moralnih pomislekov, ki so v samem jedru teh stvari in ki jih omejujejo" (vir). Drugače povedano, če odstranimo moralno zgradbo, ki je zgrajena okrog človeške seksualnosti, uničimo tisto, kar to seksualnost dela človeško, in tisto, kar najdemo v njej najlepšega.
Desettisočletja kultiviranja človeka so okrog pravil, ki zadevajo spolnost, zgradila nekaj, čemur bi nekoč rekli svetost. Bila je nekaj posebnega. Da sta dva par, ni bilo isto, kot da skupaj igrata tenis. Siljenje v spolni odnos je bilo nekaj povsem drugega kot siljenje v partijo tenisa. Posilstvo je postalo ponekod hujši greh kot umor. In težje za žrtev, ker mora s tem živeti. Razširjeni red, morala, "družba je zaščitila ženske pred posilstvom, in ni, kot absurdno trdijo nekateri feministi, vzrok posilstva", piše Camille Paglia (vir).
Razsvetljevanje
Potem pa se je človeštvu zazdelo, da ve bolje. Da lahko vse prepovedi, navade in običaje, ki so obvladovali to področje, zavrže in ljudi osvobodi. Svoboda pa je pomenila tudi osvoboditev od kulture, ki je človeka naredila svobodnega od njegovih nagonov in ki je ustvarila podlago za tisto, čemur pravimo ljubezen.
In zdaj beremo (vir), da ne gre samo za zakonsko ureditev tega, da samo ja pomeni ja. V odsotnosti vseh kulturnih omejitev je seveda nujna zakonska regulacija še vsega tistega, ker je do pred kratkim veljalo za nedostojno, ni pa se s tem ukvarjala policija. In ker ne bo kulture dostojnosti, bo pač kaznivo žvižganje za dekleti, spogledovanje, dvorjenje, pogovarjanje v slačilnicah in vse drugo, kar je bilo v tradicionalnih kulturnih okvirih, če je bilo spodobno, del tistega, kar ustvarja hrepenenje po ljubezni.
Roger Scruton v svoji analizi Wagnerja (vir) v kontekstu usode Brunhilde naravnost pove, kje je težava: "V svetu, kot ga poznamo danes, se na splošno gleda na seks kot na dobrino, na ljubljenje pa kot na 'transakcijo', ki vključuje užitek za nekatere dele telesa – gre za stvar poželenja in zadovoljstva, ne za eksistenčno zavezo. Ta pogled [...] želi mlade razbremeniti bremena sramu in krivde ter odpreti pot do užitka. Če bi bil ta pogled na seks pravilen, bi bilo nemogoče pojasniti ogorčenje, ki spremlja posilstvo. Posilstvo bi bilo komaj kaj slabše kot ...". Tule (vir) lahko preberete, kot kaj, kot pravi Scruton.
Ko sem tvitnil nekaj podobnega, se je po meni usulo toliko jeze in zlobe, kot že dolgo ne. Kar mogoče najboljše prikaže precep, v katerega so pahnjeni ljudje, ki bi radi bili svobodni od narave in kulture hkrati. Ilustrirali so, da je še kako živo zavedanje, da gre pri stvari za nekaj več. Za veliko več, kot se uredi s tem, da samo ja pomeni ja. Kot nadaljuje Scruton, "privolitev v seks ni samo stvar privolitve v kratko transakcijo, ampak eksistenčna odločitev". Ja pomeni ja. In ne samo to.
Skratka
Če ste to brali kot poziv za vrnitev v karikaturo moralnih norm puritancev, niste brali prav. Razumevanje, da je moralno samo tisto, kar je namenjeno reprodukciji, postavlja v ozadje in v podrejen položaj vse tisto lepo, zaradi česar je človek drugačen od živali. Ampak drugačen od živali je zaradi pravil, navad in tradicij, ki postavljajo moralne pomisleke. Od nekdaj je človek razreševal ta paradoks. In to bi zdaj nadomestili z nekaj paragrafi? Kar slišim znanega YouTube modreca, kako pravi: "And good luck with that!"
46