Sreda, 10. 12. 2014, 10.00
7 let, 1 mesec
Zakaj sem hvaležen Janezu Janši
Janez Janša namreč ni le zvest bralec mojih tekstov, temveč tudi njihov velik promotor.
Na mojo kolumno o stanju v SDS se je na svojem priljubljenem spletnem družabnem omrežju odzval takole: "Kako je LLG poln protislovij in slabo prikrite vsegliharske plehkosti."
Da ne bi bilo pomote, o katerem LLG-ju teče beseda, je, kot vedno, dodal povezavo na polemični članek. In, kot vedno, so njegovi sledilci izjavo množično pomnožili in tako poskrbeli, da je besedilo doseglo kar najširše občinstvo.
Ta izjava me je izjemno razveselila in pomirila. Že dlje časa me je namreč mučilo vprašanje: koliko resnice je v vseobsegajoči teoriji zarote, ki mojemu promotorju služi kot shema za razlago vsakršne realnosti? Do katere mere ta način razmišljanja ustreza resničnosti in od kje dalje je le izpraznjeni vzorec, ki ga po inertnosti in ob pomanjkanju drugih, boljših vzvodov razumevanja uporablja za ukrotitev zapletene stvarnosti? Gre le za miselno razvado ali je nemara vse res?
Seveda je obtožba napisana s prefinjeno zvijačnostjo; tako, da je navidezno ni mogoče povsem zanikati. Kdo ve, morda se vse dogaja za mojim hrbtom in se nato prek skrivnostnih kanalov odraža v mojih tekstih (ki jih nato moj promotor vestno razširja – je torej morda tudi sam del zarote?).
A moj promotor je tokrat imel nesrečo, da je njegova še tako široka in dvoumna formulacija udarila mimo: ne obstaja namreč prav nič takega, kar bi ustrezalo opisu "krogi blizu LLG".
Seveda nimam namena "stokrat zanikati" insinuacij svojega promotorja. Izjava je preveč idiotska, da bi si zaslužila eno samo zanikanje. Idiotska – da ne bo pomote – v strogo etimološkem pomenu besede.
V tem smislu je obsesija s Kučanovim klanom, Forumom 21, udbomafijo in vsem, kar spada zraven, idiotska. Je del zaprtega sistema referenc in interne logike, s pomočjo katere je mogoče razložiti tako rekoč vse, od ekonomske krize do tez v kolumni LLG.
Težava je, da je izgubila stik s samo realnostjo, ki naj bi jo skušala razkriti. Obtičala je v času svojega nastanka pred dvema desetletjema, ko se pojem "Kučanovega klana" ni le prilegal točno določeni družbeno-ekonomski realnosti, temveč je imel jasno politično poanto.
Poanta, ki jo je hotel podati s tem pojmom, se je umeščala v kritiko ideološkega razumevanja politike, ki je bila tako značilna za devetdeseta leta. Slivnik je sodržavljanom hotel dopovedati nekaj takega: "Tako na levici kot na desnici – ne pozabimo: ko je izšla knjiga Kučanov klan, je SDS še vedno imela le tri poslance v Državnem zboru – vas hočejo prepričati, da gre v slovenski politiki za velike ideološke zgodbe, za tekmovanje med liberalizmom in krščansko demokracijo in podobno. Ne nasedajte: v resnici je glavna težava obstoj centrov moči, ki delujejo onkraj ideoloških delitev in izza institucij. Od spopada z njimi je odvisna usoda naše demokracije."
Tako Slivnik kot Jančar sta bila zgodnja teoretika tega, čemur danes nekateri pravijo "ugrabitev države".
Pojem "Kučanovega klana" je sporočal: vprašanja, kot so verouk v šolah, odnos med družbenim liberalizmom in konservativnostjo, interpretacije glede druge svetovne vojne ipd., so drugotnega pomena v primerjavi z obstojem predmodernega oblastnega establišmenta, ki onemogoča razvoj pristne demokracije in odprte družbe.
"Kučanov klan" je bil zasnovan kot negativni politični koncept, ki bi v imenu boja za demokratično transparentnost povezal ideološko in kulturno raznorodne skupine državljanov. Postal pa je ravno nasprotno: idiotski pojem, ki pri vseh, ki niso šli skozi iniciacijo v miselni svet ozke politične skupine, ki jo uporablja, vzbuja odpor in posmeh.
Kakor vse teorije zarote je kučanomanija simptom skrajne nepreglednosti slovenske ekonomsko-politične-medijske realnosti. In dejstva, da nam v petindvajsetih letih demokracije ni uspelo razčistiti niti osnovnih vprašanj glede naše nedemokratične preteklosti, odstraniti niti najbolj nespodobnih kontinuitet s prejšnjim režimom, ne vzpostaviti učinkovitega nadzora nad elitami, ki v veliki meri izvirajo iz njega.
A je zgolj to: simptom. Obupani krik protesta proti tem dejstvom in nerodni miselni pripomoček, s katerim skušajo nekateri za silo vnesti nekaj reda v nepregledno stvarnost, ki je niso več zmožni dojeti, kaj šele obvladati.
Toda to je še najmanjša težava. Huje je, da obsedenost s Kučanom spodjeda poskuse resne, pametne, informirane kritike realnih centrov ekonomsko-politične moči v državi. Še huje pa je, da onemogoča boj proti njim.
Ste že kdaj slišali za kakšno teorijo zarote, ki bi ji uspelo razbiti ali preprečiti dejansko zaroto? Tudi jaz ne.