Zakaj se v resnici lahko naučimo le enega jezika

Materni jezik – eden in edini

Vedno, kadar ljudje razlagajo, koliko jezikov znajo, mi gre na smeh. Pa ne zato, ker jih ne bi jemala resno, ampak zato, ker je vsaj pretenciozno trditi, da lahko kdorkoli res zna več jezikov. Seveda tuje jezike uporabljamo. Lahko jih uporabljamo bolje ali slabše, a trditi, da jih res znamo, je pretirano. Kajti res znamo le en jezik, in to je materni jezik. Razlogi in dokazi za to so številni.

Zadrege v tujem jeziku

Omejeno besedišče

Ne glede na to, kako dobro človek zna tuji jezik, se bo slej ko prej znašel v situaciji, v kateri ne bo razumel, kaj mu domači govorec govori. Besedišče v tujem jeziku je namreč vedno omejeno. In čeprav je omejeno tudi v maternem jeziku – noben govorec namreč ne pozna celotnega besedišča svojega maternega jezika –, je v tujem jeziku to še bolj izstopajoče.

Jezikovna raba v različnih socialnih situacijah

Druga težava nastopi pri napačni jezikovni rabi v določeni situaciji. Le domači govorec (native speaker) zna skoraj v vseh situacijah samodejno uskladiti kontekst in govorjenje. Priučenemu govorcu tujega jezika to praviloma uspeva v tipičnih socialnih situacijah. Ko pa se znajde v netipičnih, praviloma "zamoči".

Težko obvladljiva fonetična slika

Tretja skupina težav nastopi pri fonetični sliki. Ne glede na to, koliko se trudimo obvladati fonetično sliko tujega jezika, nam to uspe le delno. Če se še tako trudite prav izgovarjati francoski ali nemški r, bo domači govorec nemškega in francoskega jezika takoj slišal, da ga izgovarjate drugače. Le če imate govorno napako, zaradi katere v slovenščini niste zmožni izgovarjati pravega r, vam bo morda uspelo izgovarjati pravi francoski ali nemški r. In enako je s fonemi vsakega tujega jezika. Stvar se še bolj zaplete pri jezikih, ki se "pojejo", na primer pri kitajščini. Tu je drugačna intonacija povezana s spremembo pomena besede. Priučeni govorec tujega jezika pogosto težko sliši razliko v intonaciji, kaj šele, da bi jo v govorjenju uporabil. To seveda vodi v težave in zmedo.

In še bi lahko naštevali. Zadrege so nujni del pri učenju in komuniciranju v tujem jeziku. Te zadrege so tudi razpoznavni znak, da gre za priučenega govorca.

Foto: Pixabay

Od kod izvirajo omejitve v učenju večjega števila jezikov

Odgovor je zagotovo povezan z dejstvom, da se prvi, torej materni jezik, ki se ga otrok uči od rojstva, zaradi zakonitosti razvoja človeškega nevrofiziološkega sistema in možganov prek učenja vpisuje neposredno v otrokovo nevrofiziologijo. In to tako, da jo hkrati tudi oblikuje. Nevrofiziologija, ki jo imajo vsi zdravi otroci ob rojstvu, se prek učenja maternega jezika oblikuje v različne tipe. Te razlike so stvar okolja in zato tudi prvega jezika, ki se ga naučimo.

Otrok se namreč ne rodi niti z genetsko predispozicijo za določen materni jezik niti z genetskimi določnicami, zaradi katerih bi se nekega jezika ali jezikov lahko naučil, drugih pa ne. Vsak novorojeni otrok se ne glede na biološke značilnosti (spol, rasa itd.) lahko nauči kateregakoli človeškega jezika, in to z lahkoto. Enako, kot se kasneje nihče ne more z isto lahkoto naučiti drugega, tretjega in vsakega naslednjega jezika. Očitno je, da se človekov govor lahko pretvori v govorico le v enem, in to v prvem, maternem jeziku. Vsak naslednji zahteva dodaten napor, zavestno učenje, urjenje itd.

Vsak novorojeni otrok se ne glede na biološke značilnosti lahko nauči kateregakoli človeškega jezika, in to z lahkoto.

Prirojena univerzalna slovnica

Dejstvo, da se katerikoli otrok lahko nauči kateregakoli jezika, je Noam Chomsky povezal s svojo hipotezo o prirojeni univerzalni slovnici, ki jo vsi novorojenčki prinesejo s sabo na svet in ki omogoča, da se otrok zlahka, brez razumevanja in brez zavestnega učenja pravil nauči maternega jezika. Chomsky meni, da učenje maternega jezika poteka s takšno lahkoto zato, ker se prirojena univerzalna slovnica prek učenja zgolj transformira v slovnico maternega jezika, v katerega se otrok rodi. Torej se otrok slovnice v resnici ne uči od zunaj navznoter, z internalizacijo, ampak jo že ima v sebi kot del dedne opreme. Zunanje okolje in zunanji etnični jezik le določita način, kako se bo univerzalna slovnica transformirala v slovnico konkretnega etničnega jezika.

Univerzalna slovnica pa se lahko v slovnico konkretnega etničnega jezika transformira le enkrat: pri učenju maternega jezika. In ko se ta transformacija zgodi, je ni mogoče ponoviti. Povedano drugače: prirojena univerzalna slovnica se ne more transformirati v slovnico več etničnih jezikov. Mogoče je le ena transformacija.

Težave s fonetiko tujih jezikov

Težave s slovnico so le del težav pri učenju tujega jezika. Drugi ključni del težav izvira iz učenja značilne fonetične slike konkretnega jezika. Tudi te se je namreč treba naučiti. In ko je enkrat v skladu z maternim jezikom naučena, praviloma postane neelastična, celo omejevalna pri učenju kateregakoli naslednjega jezika, ki ni materni. Človekova sposobnost, da se nauči praktično neomejenega števila različnih fonemov, se z učenjem maternega jezika omeji na le nekaj fonemov, in to tistih, ki so del maternega jezika.

S tem, ko se otrok nauči fonemov maternega jezika, se onesposobi za to, da bi se lahko z enako lahkoto ter enako natančno in pravilno naučil še fonetične slike nematernih jezikov.

Foto: Pixabay

Fonemi in grlo

Omejitev učenja fonemov nematernih jezikov ni povezana le z nevrofiziologijo, zakonitostmi njenega razvoja ter družbenim in kulturnim okoljem, ampak tudi s človeškim grlom. In njegovo družbeno-kulturno organizacijo.

Zdravo grlo novorojenčka ima neverjeten fonetični potencial: proizvaja lahko vse foneme vseh znanih človeških jezikov. Gre za tisoče različnih fonemov, vendar kasneje pri govorcih kateregakoli jezika te sposobnosti nima več. Proizvaja lahko le zelo omejeno število fonemov otrokovega maternega jezika. Praviloma gre za nekje od 25 do 30 temeljnih fonemov. Ti tvorijo temeljno fonetično sliko kateregakoli znanega človeškega jezika.

Grlo kot potencial in omejitev pri učenju tujih jezikov

Ko se grlo usposobi kot govorilo (organ za govorjenje), se onesposobi za proizvodnjo fonemov, ki so drugačni kot v maternem jeziku. Grlo se torej šele z učenjem maternega jezika organizira kot organ, ki proizvaja foneme. Hkrati se omeji na proizvajanje fonemov maternega jezika. Fonemov drugega jezika, vsaj tistih, ki se pomembno razlikujejo od fonemov maternega, ne bo nikoli moglo proizvajati enako natančno, hitro in pravilno. To pomeni, da je v grlu naša potencialna moč govorjenja, ki se lahko v polni meri realizira le v maternem jeziku, v drugih jezikih pa ne. Je pa tudi naša lingvistična in fonetična omejitev, ki je pri uporabi nematernih jezikov ne moremo izničiti.

Grlo je naša potencialna moč govorjenja, ki se lahko v polni meri realizira le v maternem jeziku.

Več vsebin na spletni strani Tvoje grlo je tvoja moč.