Varčevanje v bankah je lahko tudi donosno

V trenutnem ekonomskem ozračju je denar težko prislužiti, še toliko težje pa ga je privarčevati in celo oplemenititi. Ljudje, ki nimajo veliko prihrankov ali ne želijo tvegati z donosnejšimi oblikami naložb, ga običajno naložijo na varčevalni račun ali pa ga pri banki vežejo za daljše obdobje. Toda obresti na varčevalnih računih so, sploh kadar nimamo privarčevanega veliko denarja, skoraj zanemarljive. Vezave pa imajo eno ogromno pomanjkljivost – denar je skoraj nedostopen in če se slučajno zgodi, da ga nujno potrebujemo in moramo vezavo prekiniti, banka običajno zaračuna več, kot se nam je nabralo obresti. V Sloveniji smo se navadili, da je varčevanje v bankah dolgočasno – obresti so nizke, banke pa se za naš denar ne trudijo preveč. Toda povsod ni tako. Zato je še toliko bolj pomembno, da se ozremo okoli in razmislimo o načinih varčevanja, ki so aktualni drugod in morebiti prinašajo večje koristi. Ko se banke tepejo za stranke V Veliki Britaniji je v modi imeti odprtih več računov, nekateri jih imajo tudi pet ali celo deset. Skoraj vse banke imajo brezplačno vodenje računa, brezplačna so tudi nakazila med računi, plačevanje položnic in dvigi na večini bančnih avtomatov. Vsaka banka ima malo drugačne ugodnosti, skoraj vse pa se trudijo pridobiti nove stranke na zelo konkurenčnem trgu. Ena izmed bank tako ponuja 100 funtov (skoraj 130 evrov) za odprtje računa, nato pa še dodatnih 60 funtov (75 evrov) na leto, plačanih v mesečnih obrokih. Več bank ponuja obrestno mero pet odstotkov do določenega zneska, običajno za prvih dva tisoč ali tri tisoč funtov (2.550 ali 3.825 evrov) na računu, kar sicer ni ogromno, vendar je vseeno veliko v primerjavi z bankami v Sloveniji. Gre namreč za običajen tekoči račun, ki nima nikakršnih stroškov vodenja in s katerega lahko poljubno dvigneš denar, kadarkoli ga potrebuješ. Edini pogoj je, da ima oseba minimalni mesečni priliv na račun v določenem znesku, ki se sicer razlikuje od banke do banke, vendar pri nobeni od njih ne presega minimalne plače. Prav tako ta priliv ni nujno plača, temveč je lahko prenakazilo med dvema računoma iste osebe, kar torej v praksi pomeni, da odpreš dva računa, ki sta, kot rečeno, brezplačna, nato pa na primer na vsakega položiš polovico prihrankov in med računoma vzpostaviš dva trajna naloga, ki sta prav tako brezplačna, s tem pa vsak mesec brez težav izpolniš pogoje za zelo ugodne obresti. Kdor ima prihrankov več, lahko vajo ponovi z več bankami ali pa račun odpre pri kakšni izmed bank, ki ponujajo malo nižje obresti za višje vsote, na primer triodstotno obrestno mero do 20 tisoč funtov (25.500 evrov), hkrati pa ponujajo tudi druge ugodnosti, na primer delno vračilo denarja za nekatere vrste izdatkov, na primer odstotek pri računu za vodovod in hipoteko, dva odstotka stroška za elektriko in plin, tri odstotke računa za mobilni in stacionarni telefon ter naročnine za internet in televizijo ... Sploh za večja gospodinjstva seštevek še zdaleč ni zanemarljiv. Včasih lokalna skupnost ponudi še boljše ugodnosti kot banke Obstajajo pa tudi druge, neformalne oblike varčevanja, ki jih poznajo na več koncih sveta in pridejo prav še posebej tam, kjer bančni sistem ni tako konkurenčen kot angleški. V Nigeriji, na primer, je eden od pogostejših sistem "ajo adako", pri katerem se skupina znancev dogovori, da bodo vsak mesec prispevali določeno vsoto, ki jo bo vsak mesec prejel eden izmed članov skupine. Tako se na primer skupina desetih branjevk in branjevcev na tržnici dogovori, da bo vsak izmed njih vsak mesec prispeval 100 evrov. Ob začetku varčevanja se dogovorijo tudi, v kakšnem vrstnem redu bo vsak izmed njih prejel ves znesek, v tem primeru tisoč evrov. Vrstni red je odvisen predvsem od tega, zakaj posamezniki potrebujejo denar, čeprav ni fiksen in se po dogovoru lahko tudi večkrat spremeni. Prvi pridejo na vrsto tisti, ki denar potrebujejo takoj, na primer za popravilo hiše ali operacijo, med zadnjimi pa tisti, ki lahko načrtujejo dolgoročno, na primer za nakup avtomobila ali poroko. Seveda tudi v Nigeriji obstajajo banke in posojila, vendar veliko ljudi še vedno uporablja opisani sistem. Tistim, ki denar potrebujejo takoj in bi sicer morali najeti posojilo, ustreza predvsem to, da pri skupinskem varčevanju ni treba plačevati obresti, kot je to pri bančnem posojilu. Prav tako ni treba imeti nepremičnine, ki jo banke pogosto zahtevajo kot zavarovanje, če posojilojemalec ne bi bil sposoben odplačati posojila. Da tak sistem deluje, pa se morajo seveda vključiti tudi tisti, ki želijo dolgoročno varčevanje. Tem tak način ustreza, ker jih prisili k rednim mesečnim "pologom", hkrati pa je privarčevani znesek nedostopen in tako ne morejo podleči skušnjavi, da bi ga predčasno porabili za kaj drugega. Seveda pa mora vsak, ki ni prvi prejemnik skupnega zneska, zaupati, da bodo vsi, ki bodo denar prejeli pred njimi, nadaljevali mesečna plačila in s tem omogočili, da pride vsak član na vrsto. To zaupanje temelji na poznanstvu, saj se posameznik v skupinsko varčevanje lahko vključi le ob priporočilu drugega člana ter se zato počuti bolj zavezanega, da se drži dogovora in ne tvega izgube vzpostavljenega zaupanja in družbenih vezi. Spoštovanje dogovora še dodatno okrepijo tudi ljudske zgodbe o nesrečah tistih, ki so z denarjem pobegnili. Vendar pa Slovenija ni ne Velika Britanija ne Nigerija Pravzaprav tudi v Sloveniji obstaja oblika lokalnega varčevanja, ki sicer ni varčevanje kot tako, vendar pa pripomore k zmanjšanju izdatkov in s tem posamezniku omogoči, da privarčuje določeno vsoto. Sosedje, sploh na podeželju, si namreč z veseljem priskočijo na pomoč, kadar le lahko, in skupaj postorijo, kar je potrebno. Tako se velikokrat izognejo določenim stroškom, na primer za zidarja, vodovodarja ali električarja. Vendar pa prihranjeni denar (kolikor ga sploh je), ponavadi najde pot le na nizkoobrestni varčevalni račun ali v vezavo s precej neugodnimi pogoji. Če želimo donos privarčevanega denarja izboljšati, imamo vsaj dve možnosti. Lahko vpeljemo skupinsko varčevanje in ga seveda prilagodimo slovenskim razmeram. Skupinsko varčevanje namreč tudi v Evropi ni tuje. V Veliki Britaniji ga uresničuje veliko manjšinskih skupnosti, predvsem zato, ker jim omogoča, da tako pridejo do pologa za nakup nepremičnine. Glavna sestavina oziroma predpogoj je torej povezana skupnost, ki jo Slovenci vsaj po večini države še vedno imamo, zato bi tak pristop lahko deloval tudi pri nas. Druga možnost, ki jo imamo kot posamezniki, pa je, da raziščemo, kakšne ugodnosti ponujajo banke drugje po Evropski uniji, in prenesemo bančne račune tja, kjer je ugodnosti več. Kot državljanom EU nam namreč v marsikateri članici EU ni pretirano zapleteno odpreti bančnega računa, z (v primeru Velike Britanije celo brezplačnim) dostopom prek spleta, ki ga dandanes ponuja skoraj vsaka banka, pa račun brez težav nadziramo in denar po potrebi prenakazujemo. Ta scenarij bi seveda lahko precej škodoval bankam v Sloveniji, kar bi še huje prizadelo naše gospodarstvo in prebivalce, saj bi banke ostale brez vira sredstev za odobravanje posojil. Po drugi strani pa je skrajni čas, da konkurenca banke v Sloveniji malo pretrese in jih zbudi, da svojim strankam ponudijo več ugodnosti. Prvi korak bi bil, da prenehajo zaračunavati vsako malenkost, ki jo naredijo za nas.