V imenu politične stabilnosti

Znano je, da državljani Slovenije do dogajanja v EU ne kažejo pretiranega zanimanja. In očitno tudi mediji ne. Pravzaprav je vprašanje, ali se državljani za delovanje evropskih institucij ne zanimajo zato, ker mu mediji odmerjajo razmeroma malo prostora, ali mediji temu dogajanju odmerjajo tako malo prostora zato, ker državljanov ne zanima. No, v vsakem primeru se je treba zavedati, da dogajanje v EU precej usodno vpliva tudi na življenje doma. Skratka, evropske volitve so zelo pomemben dogodek. Ampak dobro, če premierka in koalicijski partnerji omenjajo možnost predčasnih volitev, potem si stvar brez dvoma zasluži pozornost. Boj med lepotico in zverjo Ideja o predčasnih volitvah ni nekaj novega – v zraku je že vse od ustoličenja te "vstajniške" vlade. Pravzaprav še od prej – nekateri so o predčasnih volitvah govorili že ob prvih neuradnih objavah volilnih rezultatov. No, v zvezi z aktualno vlado se govor o predčasnih volitvah očitno opira na pogojni značaj njene legitimnosti. Pogojni značaj legitimnosti vlade v omenjenem kontekstu pomeni, da so od zadnjih volitev nastopile nekatere (vsem dobro znane) okoliščine, zaradi katerih se pojavlja sum, da se je volja suverena spremenila. (Čeprav najbrž drži, da bi se v vsem tem času in ob vseh teh dogodkih spremenila v vsakem primeru.) Volja suverena v Sloveniji pomeni voljo ljudstva. Kot pravi 3. člen ustave: "V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno." Ustava pa ima v današnji državi približno takšno vlogo, kakršno je imela v starih časih Biblija. Skratka, v bistvu gre za nekakšno sekularizirano religijo oz. kvazireligijo. Čeprav je Bog že zelo dolgo mrtev, se je metafizična struktura tistega sveta vseeno ohranila. Vendar pa vsakdo ve, da je ljudstvo – podobno kot včasih Bog – nekaj precej neoprijemljivega. Na kratko: ljudstva ne moreš videti in potipati. Ljudstvo se torej kaže samo posredno, namreč s pomočjo utelešenja v predstavnikih, periodično izbranih na volitvah. A poslanci seveda niso ljudstvo, temveč le njegovi (začasni) predstavniki. Kot pravi Biblija: "Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila." To pomeni, da funkcija poslancev ni v izpolnjevanju volje strank, ampak ljudstva. Tistega ljudstva, ki – povedano v govorici politične liturgije – za razliko od Boga ne umre nikoli. Težava je v tem, ker je voljo najsvetejšega mogoče interpretirati na različne načine. In tako kot religija pozna različne sekte, politika pozna različne stranke. Glede na to, da se zadnje spekulacije o predčasnih volitvah hranijo iz razcepa znotraj politične sekte PS, to pomeni, da gre za spopad skupine strankarskih heretikov s farizeji. In ker je do zdaj vedno prevladala pragmatična linija farizejev, najbrž tudi zdaj kakšnih večjih presenečenj ne bo. Zgodba o političnem čudežu Če spekulacije o predčasnih volitvah, kot se zdi, nimajo pretirano trdne opore v trenutni politični realnosti, pa so po drugi strani vseeno vsaj razumljive. Dejstvo je, da je v državi praktično nemogoče najti človeka, ki bi bil o tej vladi pripravljen povedati kaj lepega. Ali živi morda zdaj kdo kaj bolje kot prej? Glavno vprašanje torej je, kako je mogoče, da bo tako nepriljubljena vlada svoj mandat po vsej verjetnosti pripeljala do konca. Tukaj si lahko človek spet pomaga s politično teologijo. Ključni dogodek, ki je oblikoval usodo te vlade, se je zgodil v tistem trenutku, ko je državo po čudežu rešila pred troglavim zmajem. V tem kontekstu je zares mogoče govoriti o pravem čudežu. Veliko bralcev se najbrž še spomni, da je večina priznanih in nepriznanih ekonomistov že nekaj mesecev pred usodno odločitvijo prerokovala neizbežen prihod trojke. Ljudje so se na koncu povsem vdali v usodo. A glej, trojka, ki je imela že spakirane kovčke in rezervirane letalske karte, je morala po čudežu ostati doma. Ali je šlo res za čudež? Čudež je po definiciji vezan na nemogoč dogodek, torej dogodek, ki se po pričakovanju ne bi smel zgoditi. In po splošnem pričakovanju, ki so ga ustvarjali predvsem ekonomisti, je bil neprihod trojke nekaj, kar se ne more zgoditi. Ergo … Potem je po pričakovanju nastala t. i. evforija. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj je, da se ravno omenjeni ekonomisti tej evforiji kar niso mogli zadosti načuditi. Zdaj pa naj kdo reče, da so ti ekonomisti racionalna bitja: sproducirajo čudež, potem pa se čudijo čudenju nad njim. A kot rečeno: pod to vlado nihče ne živi bolje. Ali drugače: pod to vlado vsi živijo slabše. Mnoge zato muči logično vprašanje: zakaj ne gre potem nihče na ulice in zahteva predčasne volitve? Verjetno zato, ker izkušnje zadnjih let kažejo, da je po padcu vsake vlade potem še slabše. Očitno se torej ljudje bojijo, da še zmeraj ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje. Zdi se, da je ravno Virant najbolje povzel razmišljanje večine, ko je žrtvovanje svoje stranke utemeljil s pomenom politične stabilnosti. Večina najbrž res verjame, da je politična stabilnost v tem trenutku pomembnejša od meglenih obljub o boljšem življenju.