Utopija ministrice Kolarjeve

Nedavno sem za potrebe zdravniške revije dobil priložnost, da podrobneje, v uri in pol, izprašam ministrico za zdravje o načrtih za spremembe, ki naj bi premaknile naš zdravstveni sistem iz stanja, ki ga vsi družno – izvajalci in uporabniki – nemočno kritiziramo.

Z občutkom, da v sistemu nimamo aktivne vloge in odločitev, s katerimi bi sistem lahko uporabili po svojih potrebah. Ljudje se danes pač zavedajo izbir, ki jih imajo na primer kot kupci turističnih storitev, zato se v vlogi zdravstvenega zavarovanca počutijo kot kupec fička pred 40 leti – po plačilu v gotovini in nedoločljivo dolgem čakanju mu po telefonu nekdo s tečnobnim glasom sporoči, kakšne barve avtomobil ga čaka v skladišču.

Kar je katastrofa – vsak sistem mora biti narejen tako, da so ljudje lahko iniciativni in v prizadevanju za svoje osebne koristi in želje pospešujejo tudi delovanje sistema. Izbirčen turist je hkrati tudi motor razvoja turističnih uslug – če ima v sistemu možnost biti izbirčen in zahteven. Zato so postali nekdanji jugoslovanski avtomobili smešnica, ko so jih začeli izvažati na zahod. Narejeni so bili za ljudi, ki niso smeli priznati svojih osebnih želja – in prav zaradi pomanjkanja izbirčnih kupcev nekdanja jugoslovanska avtomobilska industrija ni imela možnosti za uspeh v svetu zunaj varovanih državnih mej.

Kje smo dobri

Zato so me presenetile zelo eksplicitne misli ministrice, da je namen vseh trenutno trajajočih obsežnih analiz zdravstvenega sistema zgolj ugotoviti, kje smo dobri in kje zdravstvo deluje neracionalno. Po katarzičnem spoznanju, ki ga bodo prinesle analize, pa se bomo udarili v čelo in začeli vsi skupaj delati bolje. Nobenega zakona in sistema ni treba spremeniti, samo ljudje morajo postati boljši. Hm.

Razsvetljenje ZZZS torej ostane, kar je, zakonsko se ne bo nič spremenilo, a bo po spoznanju resnice direktor delal bolje. Pogodbe bo sklepal le z najboljšimi ponudniki storitev, preostali pa bodo v spoznanju zdravstvene resnice sklonili glave in ne bodo izkoristili nobenega od stotin političnih in samoupravnih mehanizmov za blokiranje sprememb.

Direktorji bolnišnic bodo zaradi visoke koncentracije resnice v zraku prepričali zaposlene, da izkoristijo vsako minuto časa za zagnano delo z bolniki – brez spreminjanja delovne zakonodaje, brez nagrad, brez sankcij.

Tudi bolnišnice bodo zgolj pod vplivom koncentrirane resnice samodejno začele preiskovati in zdraviti bolnike popoldne in zvečer in ponoči, dokler ne bodo izginile vrste. Čeprav jim za dodatno delo ZZZS še vedno ne bo zakonsko obvezan plačati računov, bo vseprisotno spoznanje resnice povzročilo, da jim bo šef ZZZS plačeval vse do zadnjega centa.

In čeprav tudi računi zdravstvenih storitev še vedno ne bodo oblikovani po realnih stroških, ampak še naprej po pavšalnih dogovorih, to ne bo več težava – saj bodo direktorji bolnišnic zaradi spoznanja resnice nemudoma protestirali, če jim bo ZZZS za kakšno storitev nakazal preveč denarja, in bodo ostanek z gnusom vrnili nazaj.

Pa tudi direktor ZZZS bo pri vsaki premalo plačani storitvi takoj uvidel resnico in napisal opravičilo ter razliko takoj nakazal bolnišnicam.

Resnica udari v glavo

Po objavi rezultatov polletnih analiz se bodo nad zdravstveno resnico zamislili tudi občinski župani in brez spremembe zakonodaje kar sami ponudili, naj v njihovo občino priteka manj zdravstvenega denarja, prihranjeni denar pa naj bolj koristno porabijo v sosednji občini za graditev širšega in bolj racionalnega zdravstvenega centra.

Tudi občani se bodo ob spoznanju resnice z veseljem usedli v svoje avtomobile in se odpeljali v bolj oddaljene ambulante in lekarne, če sploh, saj bodo ob prebiranju resničnostne zdravstvene študije spoznali, da je bolj zdravo hoditi peš. Kar najbrž pomeni, da jih bo večina ozdravela že na pol poti do lekarne in se bodo potem preprosto obrnili nazaj in razbremenili stroške zdravstvenega sistema.

Človeški dejavnik

Načrt naše zdravstvene reforme torej v grobem pravi, da ne bi bilo treba spremeniti niti enega zakonskega člena, pa bi zdravstvo postalo drugačno, če bi bili ljudje pravi. In spet se bo pokazalo, da je prednost Slovencev v tem, da stavimo na ljudi, ne na zakone.

Namesto suhih birokratskih pravil je pri nas vedno štel človeški dejavnik, naš človek je središče sistema, človek je sistem. Zato pri nas ne gradimo in krojimo zakonov, ampak krojimo, merimo, režemo in sekljamo človeka, dokler ne postane tak, da sistem deluje idealno. Resnica o službenih karticah Po naključju sem se istega dne kot z ministrico pogovarjal tudi s kolegom anestezistom z ameriške klinike Mayo, ki bo prihodnji mesec prišel predavat v Ljubljano. In človek, ugleden in izkušen profesor v poznih zrelih letih, mi je mimogrede potožil, da mu je zaradi bolezni v družini pretekli mesec komaj uspelo zbrati zadostno število opravljenih operacij, v nasprotnem primeru mu namreč službena kartica ne bi dovolila rezervacije letalske vozovnice za kongres.

Hm. Čeprav gre za eno od najbolj priznanih zdravstvenih in znanstvenih institucij v ZDA in na svetu in čeprav se tam drenjajo avtoritete, se na kliniki ne zanašajo na ljudi, ampak na – kartični sistem. Če opraviš svoje dogovorjene dolžnosti, lahko odideš na kongres, dovoljenja pa ti ne da šef iz mesa in krvi, ampak – računalnik. A pravzaprav si ga daš v takem sistemu sam sebi, če še niste opazili. Narediš – dobiš; ne narediš – kartica napiše: "ERROR."

Tako je na kliniki Mayo

In če na tem mestu vključim še aktualno dogajanje s profesorskimi honorarji: ne glede na profesorsko slavo, ki jo imajo zaposleni na kliniki Mayo, morajo vsako predavanje, ki ga imajo zunaj ustanove, prej poslati v odobritev svoji centralni službi.

Ker tisto, kar predavatelji povedo, ni predvsem njihovo mnenje, ampak ga poslušalci dojemajo kot mnenje ene od najbolj priznanih svetovnih klinik.

Zato je seveda jasno, da kakršnakoli pogodba ali knjiga ali strokovno mnenje, pod katerega se podpišejo profesorji s svojim nazivom in ustanovo, v resnici ni njihova zasebna pogodba, ampak je poslovni dokument in posel klinike.

Realna cena denarja In kje sta tu slavni ameriški kapitalizem in svobodni trg? V tem, da se vsi zavedajo realne cene denarja. Ustanova se zaveda svoje avtoritete in dodane vrednosti, ki jo dobi profesor že s tem, ker je njen član. Če profesor napiše knjigo o hujšanju kot zasebnik, bo prodal tisoč izvodov, če enako knjigo izda kot profesor klinike Mayo, jih bo prodal milijon ali deset milijonov. Katera bedasta ustanova bo to spregledala in profesorju dovolila, da pobere razliko? V kapitalizmu, kjer se vsi zavedajo cene denarja, take ustanove vsekakor ni.

Pravila

Zato pametni in učinkoviti sistemi ustvarjajo pravila.

Taka, ki ne računajo na etična razsvetljenja in spoznanja, ampak zgolj na posameznika, ki hoče zase doseči kar največjo korist.

Če jo hoče doseči, mora zaradi pravil potegniti v koristno smer tudi ves sistem.

Če želi napisati knjigo za sto tisočakov zaslužka, bo moral z njo svoji kliniki prinesti milijon ali dva.

Če želi predavati v tujini, mora prepričati svojo službeno kartico, da je opravil dogovorjene dolžnosti doma.

Pametne družbe računajo zgolj na pravila, na sistem in odzive povprečnih, pretežno sebičnih ljudi.