Tudi igre imajo svoj namen

Moja tipična glasbena spremljava za takšne trenutke, ki se kar samodejno predvaja v moji glavi, je ekstremno melanholična pesem Aimee Mann Wise Up. Ekstremno melanholična je seveda tudi zato, ker si nikoli ne zapomnim besedila in se v moji glavi vrti samo del pesmi "it's not going to stop", pozabim pa na "till you wise up", ki mu sledi. Selektivni spomin. Kolegica bi melodijo opisala kot pesem "za žile rezat'". Verjetno bi tako opisala tudi film Magnolija, iz katerega je. Pri nekaterih filmih si točno zapomniš, kje in kdaj si jih gledal. Srbskega filma Munje si na primer nisem zapomnila zato, ker bi bil tako noro dober, ampak predvsem zato, ker sem ga v ljubljanskem kinu Vič gledala takrat, ko sta padala newyorška dvojčka. Za dramo v Ameriki sem izvedela šele zvečer, doma. Nič čudnega, da imam od takrat še večji strah pred neobveščenostjo. Prvi film, ki sem ga gledala v kinu, je bil sicer Nevidni mož. Bilo je v Unionu, s sestro – in strašno vesela sem bila, da me je vzela s sabo (ona pa malo manj). Magnolijo sem si zapomnila iz povsem drugačnega razloga, zaradi filma samega. Gledala sem ga v Dvoru, še preden je bil prenovljen v urbani mestni kino, in v dvorano sem šla naravnost z železniške postaje, s popoldanskega vlaka iz Zagreba pred filmsko platno. Ko si enkrat noter, si noter Ne spomnim se, čemu takšna nuja, vsekakor pa bi me bilo dandanes neprimerno težje spraviti v kino na ogled več kot tri ure dolgega filma. Leta interneta, "uporabi in zavrzi" umetnosti, kratkih filmčkov in odličnih serij so terjala svoj davek pri sposobnosti (in volji) daljšega ohranjanja pozornosti. Pri filmih, ki so daljši od dveh ur, te dni raje dobro premislim, ali jih res želim videti v kinu, v programu Liffa pa vse, kar ima v opisu besedo meditativno, tako ali tako takoj izpade iz mojega izbora. "Sem otrok socializma; ko si enkrat noter, si noter," je na idejo, da bi ob slabem filmu pač odšla iz dvorane, dejala moja sestra. Strinjam se. A minutaže Magnolije pred štirinajstimi leti sploh nisem opazila; film je bil magičen, popolno zaokrožen s popolno poanto, z žabami namesto dežja vred. Poezija. Pred štirinajstimi leti, vau. To je bil verjetno prvi film, v katerem sem opazila Philipa Seymourja Hoffmana, igralca, ki je – kot vemo verjetno že vsi – nedavno preminil. In kot vemo verjetno že vsi, je bil eden od najbolj nadarjenih igralcev generacije, zato mi ni treba peti dodatne hvale (vsa opevanja pa mu seveda pritičejo). Škoda ga je. In škoda je bila, ko Magnolije tistega leta niso nominirali za oskarja za najboljši film. Prejela je sicer nominacijo za pesem, izvirni scenarij in stransko vlogo (ker bogve, kdaj bo Tom Cruise spet začel igrati vloge, vredne nagrad), a odlična drama vseeno ni bila nominirana za režijo ali film, najpomembnejši kategoriji najpomembnejših filmskih nagrad. Tradicija in dober marketing Če bi Akademija leta 2000 že poznala štose z desetimi nominiranci za najboljši film, ki so jih uvedli pred nekaj leti, bi bil bržkone v izboru tudi film Paula Thomasa Andersona, a v resnici se nad izborom tistega leta ne morem kaj dosti pritoževati, navsezadnje je slavila Lepota po ameriško, ne kakšen Zaljubljeni Shakespeare kot leto poprej. Še vedno mi ni jasno, kako lahko v konkurenci Tanke rdeče črte, Reševanja vojaka Ryana in Življenje je lepo tako zgrešiš, ampak okej, glavne spomenike tako ali tako postavlja zgodovina. Oskarji morda nikoli niso pravični, so absolutno ameriško orientirani, kiksov je malo morje, a vseeno imajo nek čar, ki ga človek ne more spregledati. Morda gre le za kombinacijo tradicije in dobrega marketinga, a uspeva jim, da si jih vsako leto znova ogledam v živo, pa čeprav vem, da so zlati globusi neprimerno bolj zabavni in da bo tisti ponedeljek za njimi malo zombificiran. Morda so moja šibka točka trenutki presenečenja, ko eden od petih nominirancev izve, da je zmagal in bo do konca življenja ob svojem imenu slišal še "z oskarjem nagrajen" ali "nagrajena". Malo nagrad ima takšen učinek, v filmskem svetu nobena druga. Podelitev je tako lahko noro razvlečena in poštirkana, a čustva so vseeno neizbežna in tam ob štirih zjutraj sem v pižami pred televizorjem kljub vsemu vsa vesela in ganjena zaradi zadev, ki z mano nimajo prav nobene zveze. Patetično, vem. Malo magije nikoli ne škodi Ampak menda je prav v tem čar filmov, zato ne bomo pikolovski pri nagradah za filmsko ustvarjanje; sposobnost odčaranja v druge svetove je v vsakem primeru dobra zadeva, malo magije pa nikoli ne škodi. Upravljavci kinodvoran bi morali vedeti kaj o tem, a se mi zdi, da zadnje čase vedo več o prodaji pokovke. Preveriti vse filme, nominirane za oskarje, je sicer brez piratiziranja nemogoče, pa čeprav je treba pohvaliti Kolosej, da je zapostavljeno Komuno razmigal vsaj z nekaj nominiranci. Kakšnega dogodka v slogu Kinodvora, ki naredi tematsko zabavo iz valentinovega in noči čarovnic, pač ne gre pričakovati. Tako kot ne gre pričakovati, da se bo medijem enkrat za spremembo uspelo izogniti napačnemu prevajanju nekaterih kategorij, še posebno "cinematography" je dober test piščeve razgledanosti in občutka za logiko (predstavljam si, da vsak vsaj približno razgledan odrasel človek pozna pomen besede kinematografija v Sloveniji), medtem ko je lani preimenovanje kategorije za najboljši "art direction" poskrbelo, da v slovenskih medijih kipcev ne pripisujemo več "umetniški režiji". Majhna olajšanja. Do zdaj nam še ni uspelo, a morda bomo kdaj del blišča tudi Slovenci. Ne dvomim, da bi se v tem primeru podobno kot pri športnikih z veseljem trkali po prsih, kako gre za "naš film". Pa najverjetneje ne bi bil čisto nič naš, bil bi avtorjev, ki bi se edini zavedal, kako težko je napraskal denar zanj v državi, kjer večina misli, da je umetnost itak nekaj, s čimer se ukvarjaš ljubiteljsko, torej zastonj. Sredi recesije pa tako ali tako potrebujemo kruha, ne iger, kajne? Kaj pa vem; ob igrah je kruh slajši in zdi se mi, da je osem medalj z olimpijskih iger kar dobro vplivalo na splošno počutje. Pa čeprav samo za nekaj dni. Ali za dolžino triurnega filma.