Svetovno finančno razsulo

V svoji knjigi Smrt denarja (The Death of Money, vir) nam James Rickards (vir) s precej konservativnega stališča – večkrat citira Miltona Friedmana, ki je vir vseh neokonservativnih navdihov – zagotavlja, da smo v epohi tako imenovane "financializacije".

Pojem financializacije z nasprotne, leve skrajnosti političnega spektra uporablja tudi Immanuel Wallerstein (vir), ko v skladu s sistemsko teorijo govori o zadnji fazi kapitalizma: dobiček se ne kuje več iz produkcije (manufacturing), ampak iz finančnih špekulacij (financialisation).

Inflacija, deflacija in vprašanje zaupanja Zanimivo je, da tudi Rickards, ki je 35 let delal na Wall Streetu, zelo sofisticirano in prepričljivo uporablja sistemsko teorijo in teorijo kaosa, po kateri plaz sproži zadnja snežinka na snežišču. Bistvo vprašanja, pravi, ni knjižni in papirni denar brez zlate podlage (fiat money), marveč dolg. Izdajanje denarja so med letoma 2009 in 2012 dvignili na pet trilijonov kumulativnega deficita; Federal Reserve v ZDA je medtem proizvedla za 1,2 trilijona novega fiktivnega denarja.

To se ni dogajalo samo v ZDA, ampak povsod po svetu. Ta denar je seveda dolg. Dolg, ki ga nikoli ne bo mogoče odplačati; stečaji suverenega dolga (Grčija, Ciper, Argentina in drugi) so neizbežni. Večja gospodarstva, kakršno je ZDA, se bodo poskušala izvleči z inflacijo, to je s prikritim zniževanjem vrednosti dolga, ki ga natisnjeni denar predstavlja nasproti svetu.

Za njih pa je težava deflacija, ki zvišuje vrednost denarja in dolga, kakršne svet ni videl že od tridesetih let prejšnjega stoletja. Deflacija je tudi depresivna posledica šoka, ki so ga vlagatelji doživeli leta 2008; zaradi občutka varnosti so nehali vlagati in trošiti, začeli so se izogibati tveganjem na trgu in se zatekati h gotovini. Centralne banke želijo inflacijo, a pri tem niso uspešne, ker je pod njo deflacijska spirala. Če pa bi jim inflacijo kljub temu uspelo sprožiti, jim kaj lahko uide iz rok. V obeh primerih bo sistem izgubil tisto, kar je najbolj dragoceno. Zaupanje.

Zlato in gotovina Wallerstein vprašanje odpravi z enim stavkom, pri Rickardsu pa je to vsa vsebina njegovega dela. Ker ta sofisticirana razčlemba prihaja z desnega dela političnega spektra, ki zagovarja ekonomsko-politični status quo, so Rickardsove napovedi o propadu dolarja kot svetovne valute še toliko bolj kredibilne.

Zgodba pa nikakor ni nova. Že leta 2003 je dekan MIT Lester Thurow za ameriški dolar predvidel, da bo "trdo pristal" (hard landing, vir). Rickards tudi napoveduje (vir), da bo naslednja finančna odjuga (meltdown) najmanj šestkrat hujša od tiste leta 2007/2008.

Posameznikom za ta primer svetuje beg v zlato (20 odstotkov), gotovino (30 odstotkov), nepremičnine (20 odstotkov), umetnine (10 odstotkov) in alternativne sklade (20 odstotkov – hedge funds, private equity funds). Poudarja, da morata biti zlato in gotovina na varnem, ne v bankah; te se bodo, kakor na Cipru, zaprle (bank holiday) tisti trenutek, ko bo izbruhnila kriza.

Kaj po kapitalizmu? V svoji knjigi Rickards večkrat navede, da so kompenzatorne dejavnosti centralnih bank (Federal Reserve, BIS, ECB) nujno zgolj paliativne, ker ne naslavljajo strukturne težave svetovnega in zlasti ameriškega gospodarstva. Richardsova analiza pa, ker to ne bi bilo politično korektno, ne naslavlja "strukturne" težave kapitalizma, to je vprašanja, ali je sistem, ki ga poganja lakomnost (greed), srednjeročno sploh še vzdržen. O absolutnih mejah, na primer, ki jih postavlja okolje (vir), ni v Rickardsovi knjigi niti besede.

No, kot rečeno, je zato njegova naracija toliko bolj kredibilna. Vsaka kakovostna razčlemba se namreč sklicuje na dejavnike znotraj sistema, ki ga obravnava. Sistem je mogoče dosledno sesuvati le z argumenti znotraj tega. To je vedel že Oscar Wilde (vir). Prelahko se je namreč, če hočemo nekaj dokazati o sistemu samem, zatekati k zunanjim dejavnikom. Prav zaradi te intelektualne doslednosti je Rickardsovo delo še toliko bolj prepričljivo.

Ko torej govorimo o "strukturnih" vprašanjih kapitalizma, nam zelo hitro zmanjka štrene. Wallerstein se v skladu s sistemsko teorijo proglaša za agnostika. Pravi, da ni mogoče napovedati, kaj bo onstran točke bifurkacije, na kateri se bo sistem resetiral.

Komunistični manifest Zadnja angleška izdaja Komunističnega manifesta iz februarja 2015 (vir) pri založbi Penguin Books je bila bestseller (vir). Izčrpni uvod je napisal znani hegeljanec Gareth Stedman Jones in po svoje je nepojmljivo, da se je širša publika sploh lotila tega izjemno zahtevnega branja.

Iz Jonesovega zgodovinskega predgovora pa jasno izhaja marksistična naveza na Hegla in na njegovo Fenomenologijo duha. Jones spregleda Heglov metafizični moment, ki ga seveda niso mogli razumeti niti Marx, Engels in preostali, ki so kovali komunistični program, Komunistični manifest (1848). Manifest predstavlja politični program v desetih točkah: od odprave dedovanja in zasebne lastnine (na produkcijskih sredstvih) do brezplačnega šolanja za otroke.

Danes je seveda Manifest ne le zastarel politični dokument, marveč tudi program, ki se je v zgodovinskem eksperimentu boleče izkazal za zgrešenega. Ljudje spet množično segajo po tem spisu, to je, se zavedajo strukturne brezupnosti današnjega kapitalizma. Bolj prav damo Wallersteinu, ki napoveduje isto kot Rickards, pove pa tudi, da ni mogoče napovedati, kaj se bo zgodilo, ko bo zadnja snežinka sprožila snežni plaz.