Sobota, 12. 3. 2016, 15.52
8 let, 7 mesecev
Šolsko okolje je lahko grozno
Ko si starejši, ti je sicer že veliko bolj jasno, da teh ni veliko in da je tistih nekaj, ki jih imaš, neprecenljivih. V odraščajoči dobi je temu malo drugače. Upanje je veliko, veliko večje kot pozneje, saj izkušnje in razočaranja naredijo svoje. Velikokrat pa se, ko se ukvarjamo s svojimi obveznostmi, sprašujemo, kako je s klimo v šolah, kamor hodijo naši otroci.
Kako v dobi, v kateri danes živijo, iščejo svoj prostor med vrstniki? Kako potekajo odnosi oziroma s čim se naši otroci soočajo znotraj šolskih prostorov v vsakodnevnem življenju? Ste starš? Želite vedeti in bolje razumeti, kako se vaši otroci počutijo znotraj šole in s čim se borijo?
Nekaj odgovorov je tukaj in to od njih samih! Da bi dobila kar najboljše oziroma najpomembnejše odgovore, sem se odločila in šla med njih. Kar nekaj sem jih povprašala in dobila zanimive ter na trenutke boleče odgovore.
Temu pravimo, da se otroci po šolah razvrščamo po slojih. Tako se potem tudi družimo in obnašamo med seboj. Da prideš v večvreden sloj, kamor si v bistvu vsi želimo, pa to določi poglavar, a se moraš tudi sam potruditi, na primer tako, da narediš vse po njegovih zahtevah."
Eno dekle je ob tem z veliko bolečino v glasu pripomnilo: "Ker sem že bila sama v takšni situaciji, vem, da zmerljivke bolijo bolj kot udarci."
Drugo dekle je ob tem povedalo svojo izkušnjo: "Enkrat sem bila priča pretepu, kjer je bilo pet fantov, ki so se spravili na leto mlajšega fanta, ta je takrat obiskoval sedmi razred. Naslonili so ga na steno, dva sta ga držala, trije pa so ga brcali v trebuh. Hotela sem mu pomagati, ampak sem kar obnemela. Bala sem se, da bi še meni kaj naredili. Na šolskem hodniku pa nisem bila sama, bili so še drugi, a tudi oni niso nič naredili. Ko so končali s pretepom, je fant obležal na tleh. Mislila sem si, kakšna človeška gorila moraš biti, da se spraviš na drugega. A nihče ni ničesar naredil. Potem me je pekla vest, ker mu nisem pomagala. A ta fant je bil iz nižjega sloja kot tistih pet. O dogodku sem obvestila učiteljico, ki mi je rekla, naj grem k socialni delavki. Ampak ona tega ne bi rešila. Zakaj ne grejo oni, saj imajo oni težavo, ne jaz."
Ob tem sem jih povprašala, kaj bi storili oni? Kako bi oni reševali to težavo? Odgovori so si bili enotni: "Jaz bi takšne nasilneže vrgla iz šole ali pa bi jih dala za nekaj mesecev v poboljševalnico, kjer bi bili med sebi enakimi."
Povprašajte malo svoje otroke, morda tudi na podlagi izpovedi otrok, ki so sodelovali v tej kolumni. Naj vam povedo, kaj doživljajo ob vrstnikih, kako reagirajo učitelji, saj v teh izredno težkih situacijah ostajajo izredno sami in nemočni! Vendar to še vedno ne bo zadosti.
Potrebujemo rešitve. In potem se sprašujemo, od kod vedno več depresije med našimi mladostniki. Prav bi bilo, da bi naredili kaj tudi na tem področju, ki je pogosto povsem spregledano. Ko poslušamo otroke, je pogostokrat vse jasno in tudi preprosto. Imajo rešitve. Neposredne. Odrasli pa jih ne vidimo in nič ne naredimo. Če pa jih vidimo, si pogostokrat zatiskamo oči. Le kako na to nemoč ali neukrepanje gledajo naši otroci? Pogosto tako, da stvari jemljejo v svoje roke. Eni se zaprejo, drugi podredijo, tretji zbolijo, nekateri si tudi vzamejo življenje.