Veronika Podgoršek

Sobota,
12. 3. 2016,
15.52

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0

Natisni članek

Natisni članek

Veronika Podgoršek

Sobota, 12. 3. 2016, 15.52

8 let, 7 mesecev

Šolsko okolje je lahko grozno

Veronika Podgoršek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 0
Velikokrat govorimo, da je v življenju težko dobiti, imeti in obdržati prave prijatelje.

Ko si starejši, ti je sicer že veliko bolj jasno, da teh ni veliko in da je tistih nekaj, ki jih imaš, neprecenljivih. V odraščajoči dobi je temu malo drugače. Upanje je veliko, veliko večje kot pozneje, saj izkušnje in razočaranja naredijo svoje. Velikokrat pa se, ko se ukvarjamo s svojimi obveznostmi, sprašujemo, kako je s klimo v šolah, kamor hodijo naši otroci.

Kako v dobi, v kateri danes živijo, iščejo svoj prostor med vrstniki? Kako potekajo odnosi oziroma s čim se naši otroci soočajo znotraj šolskih prostorov v vsakodnevnem življenju? Ste starš? Želite vedeti in bolje razumeti, kako se vaši otroci počutijo znotraj šole in s čim se borijo?

Nekaj odgovorov je tukaj in to od njih samih! Da bi dobila kar najboljše oziroma najpomembnejše odgovore, sem se odločila in šla med njih. Kar nekaj sem jih povprašala in dobila zanimive ter na trenutke boleče odgovore.

iPhone, Armani, dobre ocene, zunanja lepota ... Kaj pravijo naši najstniki glede pridobivanja prijateljev? "To je v današnjih časih po šolah kar težko. Nekateri te gledajo oziroma ocenjujejo glede stila oblačenja, zato je pomembno predvsem, da smo oblečeni v boljše znamke, kot je na primer Armani, pri dekletih šteje tudi Zara. Drugi gledajo tudi na to, koliko imajo denarja njihovi starši. Spet drugi gledajo na ocene, nekateri pa celo zahtevajo, da v njihovo tako rečeno skupino dobrih prijateljev prideš z znamko dobrega telefona! Na primer iPhone ali kakšen dober Samsung. Šteje lahko tudi zunanja lepota."

Sloji v šolah Med drugim pa po šolah obstajajo tudi nekakšne skupinice s t. i. "poglavarjem", ki ostale nagovarja, naj se do določenih posameznikov, ki v tem primeru nimajo nečesa od zgoraj naštetega, obnašajo zelo grdo. "Če kaj od zahtevanih nimaš, te drugi lahko izločijo. To pa počnejo na različne načine, na primer, lahko se do tebe obnašajo kot do manj vrednega človeka in te ignorirajo, ne nudijo ti pomoči oz. ne delijo nasvetov s teboj in ti privoščijo samo vse slabo. Ti grozijo, te v kaj nagovarjajo, trpinčijo ali te po pouku celo počakajo, da te pretepejo.

Temu pravimo, da se otroci po šolah razvrščamo po slojih. Tako se potem tudi družimo in obnašamo med seboj. Da prideš v večvreden sloj, kamor si v bistvu vsi želimo, pa to določi poglavar, a se moraš tudi sam potruditi, na primer tako, da narediš vse po njegovih zahtevah."

Eno dekle je ob tem z veliko bolečino v glasu pripomnilo: "Ker sem že bila sama v takšni situaciji, vem, da zmerljivke bolijo bolj kot udarci."

Drugo dekle je ob tem povedalo svojo izkušnjo: "Enkrat sem bila priča pretepu, kjer je bilo pet fantov, ki so se spravili na leto mlajšega fanta, ta je takrat obiskoval sedmi razred. Naslonili so ga na steno, dva sta ga držala, trije pa so ga brcali v trebuh. Hotela sem mu pomagati, ampak sem kar obnemela. Bala sem se, da bi še meni kaj naredili. Na šolskem hodniku pa nisem bila sama, bili so še drugi, a tudi oni niso nič naredili. Ko so končali s pretepom, je fant obležal na tleh. Mislila sem si, kakšna človeška gorila moraš biti, da se spraviš na drugega. A nihče ni ničesar naredil. Potem me je pekla vest, ker mu nisem pomagala. A ta fant je bil iz nižjega sloja kot tistih pet. O dogodku sem obvestila učiteljico, ki mi je rekla, naj grem k socialni delavki. Ampak ona tega ne bi rešila. Zakaj ne grejo oni, saj imajo oni težavo, ne jaz."

Ob tem sem jih povprašala, kaj bi storili oni? Kako bi oni reševali to težavo? Odgovori so si bili enotni: "Jaz bi takšne nasilneže vrgla iz šole ali pa bi jih dala za nekaj mesecev v poboljševalnico, kjer bi bili med sebi enakimi."

Vsi se ga bojijo, celo učitelji Ob njihovem pripovedovanju sem dobila občutek, da so ob teh dogodkih jezni tudi na učitelje in dobila odgovor: "V mojem razredu imamo učenca, ki je težaven. Vsi se ga bojijo, celo učitelji. Ko začne zmerjati učiteljico, je ona na robu joka, mi pa ga samo gledamo in večina sošolcev se mu smeji. Jaz si takrat mislim, kako rada bi mu pokazala, da ni prav, kar dela, a če mu učitelji ne morejo nič, kako bi mu šele jaz."

Tudi učitelji razvrščajo po slojih Da je bila slika popolna in še bolj brezupna, pa so podali še en vidik: "Tudi učitelji nas razvrščajo po slojih, ampak tega ne pokažejo tako dobro kot učenci. Vendar pa mi to lahko zelo hitro ugotovimo, začutimo. Po navadi imajo rajši tiste, ki imajo dobre ocene ali bolj premožne starše. Ob tem je eno dekle pripomnilo: Jaz sem že imela takšno učiteljico, ki me ni marala, čeprav sem imela dobre ocene. Bila je zlobna in je v meni iskala napake. Tudi takšne, ki ne obstajajo. Nekateri učitelji to sploh ne bi smeli biti."

Povprašajte svoje otroke Dojemate vašega otroka kot zahtevnega, kot da živi v oblakih, ko od vas neusmiljeno zahteva telefon, takšen in drugačen pulover, kavbojke, ki so takšne in drugačne dobre in predvsem drage znamke? Morda vam ne zna razložiti stiske, v kakršni se znajde vsakodnevno, ko gre v šolo. Ja, tja, kamor mora iti vsak dan in kjer se želi kar najbolje vključiti. Želi pripadati, biti sprejet in predvsem imeti mir!

Povprašajte malo svoje otroke, morda tudi na podlagi izpovedi otrok, ki so sodelovali v tej kolumni. Naj vam povedo, kaj doživljajo ob vrstnikih, kako reagirajo učitelji, saj v teh izredno težkih situacijah ostajajo izredno sami in nemočni! Vendar to še vedno ne bo zadosti.

Potrebujemo rešitve. In potem se sprašujemo, od kod vedno več depresije med našimi mladostniki. Prav bi bilo, da bi naredili kaj tudi na tem področju, ki je pogosto povsem spregledano. Ko poslušamo otroke, je pogostokrat vse jasno in tudi preprosto. Imajo rešitve. Neposredne. Odrasli pa jih ne vidimo in nič ne naredimo. Če pa jih vidimo, si pogostokrat zatiskamo oči. Le kako na to nemoč ali neukrepanje gledajo naši otroci? Pogosto tako, da stvari jemljejo v svoje roke. Eni se zaprejo, drugi podredijo, tretji zbolijo, nekateri si tudi vzamejo življenje.