Slovenski sadomazo

Najprej predstavimo glavnega protagonista: "Miha je 31-letnik z diplomo Ekonomske fakultete. Njegova povprečna ocena je bila 9,4. Diplomiral je pred dvema letoma. Lani je našel službo v uspešnem lokalnem prevozniškem podjetju. Na leto imajo 400 tisoč evrov dobička po odbitem davku. [...]

Miha ni samo pametnjakovič, ampak je tudi zelo karizmatičen in iznajdljiv, umsko in fizično hiter in vzdržljiv ter sposoben zavidljivega logičnega sklepanja. Skratka, izredno sposoben fant, v najboljših letih."

Naš Miha ima službo. Šefica od njega zahteva pripravo neke dokumentacije, kar pomeni veliko študija še v prostem času. Za nagrado mu šefica obljubi povišico. Sedanja plača "znaša 650 evrov neto", kar je mizerija, priznajmo. Nalogo uspešno konča in šefica izpolni obljubo, novci zacingljajo: "Šefica je Mihu povečala plačo za natanko 10 evrov."

Miha udarec slovensko moško prenese: "Rekel ni nič." Zgrabi ga brezup, počuti se tesnobno in neprijetno, umakne se na bolniško, šefica se znaša nad njim, ga maltretira, Miha pa se za službo bori na vse načine, tudi tako, da svojo zaposlitev financira iz drugih virov: "Miha se je odločil, da bo prodal avto. Nujno potrebuje denar."

Nikjer ni omenjeno, da bi iskal drugo službo, Miha hoče ostati mučen do smrti.

Zgodbo povzemam po blogu Bedni delodajalec: 10€ povišice v službi, kjer ne moreš niti na WC.

Šefica je nedvomno sadistka, Miha pa hoče biti mučen. Našla je pravega. Miha je mazohist. Foto: Thinkstock

Odziv

Že urednik, ki je objavil prispevek, je v napovedi dvakrat omenil državo. Bralci so se zgražali nad sistemom, ki omogoča tako zgodbo. Slovencu je seveda vedno kriv nekdo drug, država je najbolj primerna – preberite kolumno Prekleta država!.

Ne vem, kaj ima država z odnosom šefica : Miha. Plače so redne, prispevki očitno plačani, pravila postavljena, vključno z višino plače. Povišica je prišla, tako kot je bila obljubljena. Miha je torej vedel, v kaj se spušča, v kaj se je zapletel in noče odnehati.

Če bi bila to literarna zgodba in bi mi jo dal v branje kak začetnik, bi mu rekel: "Zakaj pa Miha vztraja? Mlad je, brez obveznosti, ne preživlja družine, sposoben, marljiv, deloven, diplomiran, zakaj ne odide?" Veliko možnosti je, da bo pisatelj začetnik debelo gledal, saj bi moral v tem primeru ustvariti aktivnega junaka, kar je najtežja stvar slovenske literature.

A tudi v realnem življenju ni drugače. Kot je zapisala ena od komentatork: "Moja sestrična dela pr enem takem. ko sem jo vprašala, zakaj ne gre stran, in če se ji splača (skoraj 100 km od doma, redno zaposlena po pogodbi za dve al štiri ure) je pomolčala in čez čas rekla, da so pa sodelavci iz sosednjih pisarn (druga podjetja) pa tako fanj, pa da grejo na žure, piknike...potem mi pa vi povejte, kdo je tle nor, kaj je tle še normalno in v tem stilu dalje..."

Odziv bralcev kaže, da pojma nimamo, kaj naj bi država počela in zato tudi je taka, kot je.

Osebni problem

Šefica je nedvomno sadistka. Dokler se drži vseh pogodb in plačuje vse, kar mora, se država v njeno delo nima kaj vtikati. Če jo sadistična natura požene prek roba, se mora seveda upreti tisti, ob katerega je udarila.

In tu je pa naš Miha ... Ki trpi ... in trpi ... in agresijo usmeri navznoter, gre na bolniško. Ne prijavi šefice zaradi mobinga. Proda avto, da lahko financira svojo slabo plačo. Trpi. Dela cele dneve, še v postelji, torej nima nobenega drugega življenja, očitno je še služba vsa njegova erotika. Trpi ... Trpi ... Počasi se bo zapil, podlegal vedno bolj mnogoštevilnim psihosomatskim boleznim ... Kot razvalina se bo zvrnil v prezgodnji grob.

Šefica je torej našla pravega.

Miha je  mazohist.

Za sadomazo igro sta vedno potrebna dva. In če je eden sadist in ga drugi prenaša leta in leta, potem ne more biti naključen mimoidoči, marveč aktiven soudeleženec na mazohistični strani igre.

Družbeni problem

Sodeč po odzivih: "Saj ni služb!", "Kam pa naj gre?", "Naj potrpi še malo!", je njegov mazohizem ne samo družbeno sprejemljiv, marveč visoko cenjen. Seveda ničesar ne vem o starših in pomembnih bližjih, a če bi mi lastni sin povedal tako zgodbo, bi mu ne svetoval, naj trpi še naprej, marveč bi mu prilepil krepko zaušnico in ga nadrl: "Kreten mazohistični, kdo te je tako vzgojil?!?"

Mali Nemci

Dr. Gregor Tomc, eden bolj znanih slovenskih sociologov, je izjavil: "Pravzaprav smo neke vrste Nemci, živeli smo v nemški kulturni tradiciji in smo se v tej kulturni tradiciji pač oblikovali. To, kar imamo slovanskega v sebi, je naš jezik, nič več." (vir) Kot sem zapisal v kolumni Zakaj smo najboljši na svetu?, menim, da si sociolog Tomčevega kova ne bi smel privoščiti takih bedastih izjav. Ampak, dajmo ga danes vzeti zares.

Slovenci smo mali Nemci.

Nedvomno je del naše mentalitete nastal pod nemškim vplivom (prav tako, kot je pod italijanskim in balkanskim), pomemben del pa se je vsem tem vplivom upiral in zato menim, da smo Slovenci še najbolj mali uporniki v neprestani borbi proti vsaki avtoriteti, od države dalje. Že pri Primožu Trubarju je odlomek, po katerem gospodarji "hud konec vzemo". Nemec Luther tega ne bi zmogel napisati.

Nemška zvestoba

Nemci zase pravijo, da sta njihovi značilnosti visoka kultiviranost (Kulturnation) in zvestoba - vodilo SS-ovcev, recimo, bili: "Meine Ehre heisst Treue" (moja čast je moja zvestoba). Torej, izpolnjevanje ukazov. Če so razni narodi obglavljali, streljali in se na druge podobne načine poslavljali od svojih vladarjev, so Nemci prvikrat poskušali šele leta 1944, ko so se podrejeni hoteli znebiti Hitlerja. Kar je res nekam pozno, priznajte.

Trpeči Miha je torej po zvestobi ukazom pravi Nemec. Dokler Berlin ne pade, bo vztrajal.

Ameriški strokovnjaki

"Kaj žene Nemce?" se je vprašala tudi ameriška vlada med drugo svetovno vojno in financirala raziskave, ki so se jih polotili znanstveniki različnih profilov, tudi veliki kalibri: od Geoffreyja Gorerja prek Gregoryja Batesona, Erika Eriksona, Ericha Fromma do Margaret Mead.

Ugotovili so, kako vse to govorjenje o časti in izpolnjevanju dolžnosti do bridkega konca skriva sadomazo igro, ki pa je prikrita: namesto šefu sadistu se podrejamo višjim ciljem – veliki Nemčiji ali pa dolžnosti, recimo vztrajanju v službi kljub mučenju. Pa ponos, seveda, je tudi pomemben. Vzdržljivost, češ vse lahko prenesem itd.

Dostojanstvo

Bi v sebi svoboden človek prenašal tako šefico?

Kot je lepo zapisal Marjan Rožanc o tem, da nismo izkusili renesanse in kje naj bi se nam to poznalo: "Ali ni to morda uveljavitev človeka? Ali ni to morda prav uveljavitev individualne človekove osebnosti, ki je začela enakopraven dialog z Bogom, obenem pa utemeljitev tistega človeškega dostojanstva, ki nam ga primanjkuje vse do današnjega dne in v odsotnosti katerega so naše duše tako izrazito podložne klerikalizmu in totalitarizmu, skratka, nesvobodi?"

Mazohisti

Če ni pokončnosti, ni dostojanstva in pravzaprav ne človečnosti. Ostane po nepotrebnem trpeča oseba, ki začne svojo bolečino malikovati. Ne morejo se tako znašati nad mano, da jim ne bi bil kos! Kot mi je oni dan napisal priljubljeni slovenski pisatelj, ko sem mu pisal, da so ukradli njegovo delo: "Bolj kradejo, več si bom izmislil."

Tako razmišljanje so seveda gospodarji in kradljivci v teh krajih vedno podpirali in zato ostaja visoko cenjeno.

Če se uprete, ste pa prevzetni, domišljavi "kdo si pa ta misli, da je", ali celo amerikanizirani, kar je očitek, ki sem ga zase slišal največkrat.

Slaba novica

Tudi Nemci niso več tisto, kar so bili. Oni dan sem izvedel, kako je v nekem nemškem podjetju imel novi šef predstavitveni govor in ker se ni izkazal, je takoj desetina zaposlenih vstala in dala odpoved.

Mentaliteta ni drugega kot skupek navodil, kako najbolje preživeti. Nemci so očitno v drugi svetovni vojni ugotovili, da ima vsak mazohizem svoje meje. Slovencem še ni kapnilo.

Kako pomagati Mihu in njemu podobnim?

Preprosto. Najprej preverite objektivnosti, ki bi takega človeka vezale ob sadistično službo. Če nima ne-vem-koliko nepreskrbljenih otrok, na smrt bolnega partnerja, nemočne in lačne starše in če kljub temu nove službe ne išče, potem mu najbolje pomagate takole: ko začne solzan pripovedovati svojo tragično pripoved, si porinite roko v mednožje in ga z motnimi očmi nežno vprašajte:

"Saj lahko masturbiram, medtem ko pripoveduješ, mar ne?"

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.