Slovenske plače

Večkrat sem že pisal o tem, da je slovenstvo družba uravnilovke, egalitarizma in negativne selekcije (reverse dominance hierarchy), kjer so že naši predniki pomešali enakost in enakopravnost, mi pa jim naprogramirano zvesto sledimo. Mogoče je čas, da pobliže pogledamo razmerje med plačami, temu najglasnejšemu simptomu enakosti.

Si predstavljate, da bi bili podatki o zaslužkih javni, tako kot v kaki skandinavski državi. Medtem ko bi cel svet oblegal Facebooke, Twitterje in kar je še podobnih skupnosti, bi Slovenci viseli samo na strani z informacijami o plačah. Časopisni naslovi pričajo, da tisti, ki imajo možnost, že sedaj podležejo skušnjavi: "Uslužbence dveh največjih slovenskih bank je lani najbolj zanimal osebni račun Katarine Kresal". Ali pa: "Zaposlene na upravnih enotah je največkrat zanimala Helena Blagne Zaman".

Javni zaslužki bi najbolj vplivali na televizijske sporede: posnetke bi opremili s podnapisi, v katerih bi prikazovali podatke o bruto/neto plačah nastopajočih. Pri nogometaših se zaradi številk ne bi videlo golov, pri kulturnikih bi gledalci pomotoma mislili, da nastopajočemu merijo krvni pritisk.

Sedanje stanje Poglejmo naslednjo sliko:

Minimalna plača trenutno znaša 562 evra neto. Diplomiran zdravnik, veterinar, sodnik začetnik lahko računa približno na 850 evrov, kar pomeni, da si je z vsakim letom šolanja pridobil kar za 14,4 evra višjo plačo, kot če bi odrasel med volkovi. To so ljudje, na katere se nanaša beseda premožnejši, ki jo politiki dostikrat uporabijo.

Višina njihovih plač nosi za seboj mnogo posledic – zdravniki, recimo, morajo veliko dežurati, da ne bi umrli od lakote, zato njihova zbornica omejuje vpis na medicinsko fakulteto. Torej bo zdravnik, ki vam bo urgentno reševal življenje, verjetno preutrujen in tako dalje.

Naprej: če ste mlad izobraženec in bi se radi razmnoževali, preberite naslednjo novico: "562 evrov je bila lani najvišja cena vrtca za otroka v prvem starostnem obdobju". Veseljaki, ki so se pred rojstvom potomca zadevali s kokainom, bodo po plačilu vrtca vohali samo še lepilo iz odvrženih pločevink.

Ker sem finančni analfabet, sem za določitev meje, pri kateri se začne bogatija, uporabil mnenje finančnega ministra Križaniča – kdo bo bolj vedel kot on? Skratka, mejo bogastva je postavil na 1.500 evrov mesečno.

Predstavljam si, da zdaj že skačete po stolu in naštevate ljudi z višjo plačo – v Sloveniji jih je zelo malo, za veliko večino velja zgornja razporeditev. Ne smemo pozabiti, da se je politična kariera dr. Franceta Arharja končala tisti trenutek, ko se je izvedelo, da ima visoko plačo. Čeprav osebno menim: za predsednike kandidirajo ljudje starosti 50+ in če do teh let niso sebi priskrbeli dobre plače, kako bodo kaj priskrbeli šele državi?

Pri merjenju egalitarnosti pa nas zneski ne zanimajo. Pomembna je razlika med siromaštvom in bogastvom, med spodnjo in zgornjo mejo: 938 evra.

Želeno stanje Še pomembnejše pa so naše želje – kam bi si želeli priti, v kakšnem sistemu bi radi živeli? Politiki morajo pred volitvami prisluhniti volivcem in jim obljubljati izpolnitev želja. Uporabimo spet prvega državnega finančnika, ki je govoril o najnižji plači in zvišanju na 1.000 evrov.

Sliko sem si drznil popraviti:

V sanjski deželi siromašni preživijo s 1.000 evri, mlade izobražence sem dal na sredino, bogastvo ostaja pri 1.500, pač po kriterijih istega strokovnjaka.

Razlike med spodnjo in zgornjo mejo je samo še za 500 evrov. Če bi siromaka zanimalo, kako živijo bogataši, si lahko sposodi pol plače in en mesec zahaja tja, kamor hodijo bogati.

Obljubljali so nam zmanjšanje razmika, večjo uravnilovko in dobili volitve. Torej bodo tisti, ki bodo razlike še bolj zmanjšali, toliko uspešnejši.

Kako dobiti volitve? Časi so težki in predvolilne obljube morajo biti bolj radikalne. Če obiščete spletno stran, kamor ljudje oblasti posredujejo svoje želje, že zdaj najdete predloge o omejitvah plačnih razlik in enakih pokojninah za vse.

Zmagal bo tisti politik, ki bo prisluhnil ljudstvu in razlike sploh odpravil. Mar nimamo vsi enakih želodcev? Kdo bo imel zadosti jajc, da bo udaril po govorniškem pultu in rekel tisto, kar si želimo slišati: vsem enake plače!

Kdo bo naš Mao? Oziroma Mau Mau – politik, ki bo še Gorenjce prisilil, da bodo za razliko med najnižjo in najvišjo plačo zajamrali: "Mau mau jo je".