Uroš Sever iz Švice: Slovenije ne bi nikoli zamenjal

Danes živite v Švici, koliko časa ste že tam?
Zdaj sem tukaj šest let.

Kaj je bil glavni razlog, da ste se odločili za odhod v Švico? Uroš Sever v družbi svojih dveh sinov. Starejši uspešno igra hokej v Švici. Foto: Osebni arhiv
Pravzaprav je na to vplivalo več dejavnikov. Eden glavnih je bil zagotovo ta, da je moj starejši sin Mark zaradi hokeja že zelo mlad sam odšel v Švico. Res je, da je bilo vse dogovorjeno in da je živel pri tamkajšnji družini, a sem se po enem letu vseeno odločil, da pridem za njim. Zdelo se mi je, da je v tistem obdobju potreboval dodatno podporo, glede na to, da je bil brez mame in očeta. Star je bil namreč šele 14 let.

To je bil eden od razlogov za mojo odločitev. Drugi pa je bil ta, da sem imel tudi sam že večkrat priložnost oditi v tujino. Vedno je prišlo nekaj vmes in tega nisem naredil. Vedel sem, da je to moj zadnji vlak, saj nisem bil več star 20 let. Po vseh teh letih v slovenskem tenisu sem začutil, da moram poskusiti še drugje. Pri nas so se dogajale določene stvari in imel sem občutek, da se premalo ceni nekatere pomembne zadeve, medtem ko prevečkrat prevladajo stvari, ki s tenisom nimajo veliko skupnega. Tudi zato sem se odločil, da poskusim drugje.

Ko sem kot igralec prepotoval praktično ves svet, igral na različnih koncih sveta in spoznal veliko okolij, sem na koncu sprejel odločitev in naredil ta korak.

Kako težka odločitev je bila pustiti življenje v Sloveniji in začeti znova?
Izjemno težka. Predvsem zaradi tega, ker imam še enega sina v Sloveniji. Zato izkoristim praktično vsako priložnost, da se vrnem domov. Vseeno Švica ni na drugem koncu sveta, ampak s tega vidika mi je bilo najtežje.

Tudi v Sloveniji sem bil veliko naokrog in zaradi dela precej odsoten, a je bilo vseeno težko oditi. Po drugi strani je bil tukaj Mark in vedel sem, da je bila v tistem trenutku to verjetno prava odločitev. Danes, ko pogledam nazaj, mi ni žal. Je pa dejstvo, da je zaradi mlajšega sina vse skupaj še vedno težko. Zato tudi ne razmišljam o tem, da bi tukaj ostal do konca življenja. Želim si ustvariti kariero, potem pa se vrniti nazaj v Slovenijo.

Kaj natančno delate v Švici?
V Švici sem profesionalni teniški trener v dveh klubih, sodelujem pa tudi s švicarsko teniško zvezo na ravni kantona Zürich. To je danes moje delo oziroma moja profesionalna služba. Težko sploh opišem, kako drugače je vse skupaj urejeno v primerjavi s Slovenijo. Če si tukaj profesionalni trener, so stvari urejene od A do Ž. Vse je organizirano in jasno določeno. Od zavarovanja, dopustov in bolniške do vseh drugih obveznosti, ki jih imaš kot trener. Sistem deluje povsem drugače kot pri nas.

Foto: Osebni arhiv Kako stresen je bil začetek, potem ko ste prišli v povsem novo okolje?
Bilo je ekstremno težko. Nisem si predstavljal, da bo tako zahtevno. Mislil sem, da sem vajen vsega. Bil sem športnik, govorim jezike, prepotoval sem praktično ves svet, ampak Švica je tako specifična država, da je to težko opisati.

Že samo priti v njihov sistem in začeti normalno funkcionirati je zelo zahtevno. Doseči določen nivo na kateremkoli področju je ekstremno težko. Ko pa ti enkrat uspe in te sprejmejo, je vse skupaj precej lažje in se da marsikaj dogovoriti. Najprej pa moraš sprejeti njihove navade in pravila, ki so res zelo specifična. Vsi vemo, da je Švica posebna, ampak ko prideš sem živet, ugotoviš, da je vse skupaj še precej bolj izrazito.

Že prodreti v teniški svet je bilo zelo zahtevno. Nobene pomoči nisem imel, vse sem naredil sam. Potem pa je prišlo do spleta okoliščin, da so me tukaj videli igrati tenis. Do mene je pristopil gospod, ki je zelo vpliven v tenisu, in mi je odprl določena vrata. A še enkrat, začetek je bil zelo težek in stresen.

Že dobiti stanovanje v Zürichu je praktično nemogoče. Če nimaš stanovanja, ne moreš urediti delovne vize in dovoljenja za bivanje. Tudi vstop v teniški svet je povsem drugačen kot pri nas. Delo trenerja je tukaj precej bolj cenjeno in tudi dobro plačano. Zaradi tega je konkurenca izjemna. Veliko je trenerjev iz vzhodnoevropskih držav, predvsem Čehov in Slovakov, veliko je Nemcev, seveda pa tudi domačih trenerjev. Zelo težko je uspeti.

Prej ste omenili, da je tamkajšnje okolje zelo specifično. Kaj ste s tem mislili?
Praktično vse podrobnosti. Torej način, kako funkcionira njihova družba in življenje nasploh. Težko izpostavim samo eno stvar, ker je drugače praktično vse. Karkoli bi me vprašali, deluje drugače kot recimo v državah Evropske unije.

Če se njihovih pravil držiš in jih sprejmeš, potem lahko zelo dobro funkcioniraš. Če pa se jim ne prilagodiš, je vse skupaj precej težje.

Ko ste odhajali v Švico, ste že imeli zagotovljeno službo ali je bil to skok v neznano?
Bil je dvojni skok v neznano. Nisem imel zagotovljene službe in tam nisem poznal nikogar. Poleg tega je bilo ravno obdobje korone. Vse je bilo zaprto, ljudi ni bilo nikjer, klubi niso delovali. Nihče ni razmišljal o zaposlovanju, širitvi ali novih projektih. Vsi so samo čakali in gledali, kaj se bo zgodilo.

Po drugi strani pa je življenje v Švici zelo drago. Tudi če praktično ničesar ne zapraviš, te življenje hitro stane od dva do tri tisoč evrov na mesec. Lahko rečem, da sem si izbral verjetno najtežji možen trenutek za takšno potezo. A ravno zato sem danes še toliko bolj ponosen, da mi je uspelo.

Uroš Sever v športnih letih v družbi Andreja Medvedjeva, nekdanjega finalista OP Francije (1999). Foto: Osebni arhiv Kako pa je bilo z birokracijo in urejanjem dokumentov?
Kar zadeva organizacijo birokracije, je vse fantastično urejeno. Veliko stvari lahko urediš na enem mestu in zelo hitro. Ko pa prideš kot tujec in želiš pridobiti vse potrebne dokumente, postane zgodba precej težja.

Podobno je tudi pri službi. Imajo te pod drobnogledom. Še posebej na začetku, pa tudi naslednji dve ali tri leta. Opazujejo, ali si točen, urejen, prijazen in predvsem, kako delaš. V strokovnem smislu moraš biti boljši od njih. Ne glede na to, ali si inženir ali teniški trener. Jaz sem moral na igrišču pokazati več kot njihovi trenerji. Pri meni je bila prednost ta, da sem imel dovolj visoko raven tenisa. Skratka, ves čas si pod drobnogledom in njihovo zaupanje si moraš zaslužiti.

Kar pa zadeva njihov sistem, lahko rečem, da deluje zelo dobro. Marsikaj bi se lahko naučili od njih. A po drugi strani je dokumente zelo težko pridobiti, včasih celo pretežko. Imajo določene varovalke, da ne spuščajo preveč ljudi v državo. Veliko ljudi, ki danes hodijo delat v Nemčijo, bi verjetno raje delalo v Švici, ker so plače višje. Prav zato imajo zelo stroga pravila. Sploh če si tam sam in nimaš nikogar, je vse skupaj še precej težje.

Kako so zahtevni švicarski delodajalci?
So zahtevni, ampak ne samo glede strokovnosti, temveč tudi pri vseh drugih stvareh, ki sodijo zraven. Pomembno jim je, da se znaš vključiti v njihovo okolje in da slediš pravilom, ki jih res ni malo.

Velik poudarek dajejo tudi izobraževanju. Praktično ves čas moraš obiskovati različna dodatna usposabljanja in izobraževanja na različnih področjih. Celoten sistem je postavljen tako, da se moraš nenehno razvijati. Če želiš obstati, moraš to sprejeti. Zaradi tega je vse skupaj lahko precej naporno.

Po drugi strani pa so zelo korektni. Ne dogaja se, da bi bili nekaj dogovorjeni, potem pa bi bilo drugače. Pri nas v tem delu Evrope smo vajeni tudi drugačnih zgodb, tam pa tega praktično ni. Če nekaj velja, potem velja. Seveda pa tudi oni pričakujejo, da boš svoje delo opravil točno tako, kot je dogovorjeno.

Veliko Slovencev ima dobro mnenje o Švici in v Sloveniji se pogosto primerjamo s to državo. Kakšno pa je realno življenje tam?
Tukaj pa imajo po mojem mnenju največjo težavo. Tega se ne da kupiti in tega tudi ne znajo ustvariti. Verjamem, da je njim tak način življenja povsem normalen, ker drugega ne poznajo. To je njihova kultura in njihov vsakdan.

Sam absolutno ne bi nikoli zamenjal življenja v Sloveniji, ki je glede vsakdana, druženja in socializacije veliko bolj kakovostno. Tukaj smo Slovenci neprimerljivo pred njimi. Res je, da imajo v Švici red in da stvari funkcionirajo, čeprav se nam včasih zdijo zelo nenavadne. A funkcionirajo.

Kar pa zadeva socialno življenje, je zame, ki sem celo življenje živel v drugačnem okolju in sem sem prišel kot že izoblikovana osebnost, to ena od stvari, ki mi najbolj manjka. Tudi zato se ob vsaki priložnosti vračam domov. Prav zaradi tega nimam nobene prave ambicije, da bi tukaj vrgel sidro za vedno. Slovenija je po mojem mnenju zagotovo ena najboljših držav za življenje. Tega pa oni nimajo in po mojem mnenju tudi nikoli ne bodo imeli.

So sicer bolj zadržani? Lokali čez dan bolj kot ne samevajo. Foto: Guliverimage
Da, precej. Še posebej pravi Švicarji. Zürich je sicer zelo mednarodno mesto. Veliko je Italijanov, Špancev in ljudi drugih narodnosti, tako da se to že nekoliko pozna. A pravi Švicarji so precej hladni in zelo težko te sprejmejo. Potrebujejo veliko časa, da ti začnejo zaupati in te sprejmejo kot človeka. Zelo težko se zgodi, da bi te nekdo že prvo ali drugo leto povabil domov. Do tujcev so precej nezaupljivi in to imajo močno zakoreninjeno. Mi pač nismo vajeni takšnega načina življenja.

Tukaj lokali, restavracije in podobne stvari čez dan pogosto samevajo ali pa so celo zaprti. Ljudje se družijo predvsem družinsko in hodijo drug k drugemu na obisk. To je njihov način druženja. Ne hodijo na malice ali dolga posedanja po lokalih. Tudi največji direktorji si hrano pogosto prinesejo s seboj, čeprav vemo, da jim prehranjevanje zunaj finančno ne bi predstavljalo nobene težave.

Nekdo, ki pride iz naših krajev, zagotovo pogreša naše navade. Torej odprte ljudi, več sproščenosti, več smeha in pogovora. Sam moram tukaj velikokrat paziti, kaj rečem in kako glasno to povem. Danes sem se tega že navadil, ampak razlike so res velike. In ravno zaradi tega Slovenije ne bi nikoli zamenjal.

Uroš Sever v družbi Martine Hingis, nekdanje prve igralke sveta. Foto: Osebni arhiv

Kaj vas je v Švici najbolj pozitivno presenetilo?
Kar nekaj stvari me je pozitivno presenetilo. Ena od glavnih je zagotovo ta, da te ne skrbi, da bi te nekdo okrog prinesel. Dejansko živiš brez nekega dodatnega nezaupanja in strahu, ali bo nekaj držalo ali ne. Stvari so urejene.

Veliko ljudi, ki pridejo sem, se temu sistemu preprosto prilagodi. Gre za državo, kjer govorijo štiri jezike. Če retoromanščino pustimo nekoliko ob strani, imajo tri velike jezike in vse skupaj deluje, kot da je to nekaj najbolj normalnega. Seveda vsi v nemškem delu ne govorijo francosko ali italijansko, ampak država kot celota deluje. Če gledamo skozi naše oči, so to praktično tri različne države, a pri njih vse deluje kot ena celota. To je res fascinantno.

Zelo zanimiv je tudi njihov politični sistem. Veliko odločitev sprejemajo na ravni kantonov in občin. Ljudje v občinah sami odločajo o številnih stvareh in se tudi sami financirajo. Pravila so lahko od občine do občine precej različna. Nekje recimo radarjev ne smejo postavljati, drugje jih lahko. In o tem odločajo ljudje sami.

Fascinantno je, da so kljub vsem tem razlikam kot država izjemno uspešni. Še bolj zanimivo pa je, da so zelo tolerantni do drugačnih odločitev drugih občin ali kantonov. Pri nas hitro nastane problem, če je nekaj urejeno drugače. Tam pa imajo praktično ves čas referendume in ljudje odločajo o številnih stvareh. Kljub temu pa država kot celota deluje vrhunsko.

"O Zürichu lahko govorim praktično samo v superlativih." Foto: Guliverimage

Zürich po številnih zapisih velja za eno najboljših mest za življenje. Se strinjate s tem?
Zürich je res prekrasno mesto. Sicer je v Švici veliko lepih mest, ampak če govorim konkretno o Zürichu, lahko rečem, da je res nekaj posebnega. Ima čudovito staro mestno jedro, hkrati pa tudi zelo moderne dele mesta. V Švici Zürich velja predvsem za poslovno središče države. Ženeva je bolj povezana z mednarodnimi institucijami in predstavništvi, Bern pa velja za politično središče. Zürich je po drugi strani izrazito internacionalno mesto. Tudi ljudje so tukaj nekoliko bolj odprti kot drugod po Švici. Vsaj sam imam tak občutek. O Zürichu lahko govorim praktično samo v superlativih.

Je življenje tam res tako drago, kot pravijo?
Da, je drago. Nekatere stvari te res šokirajo, kako so lahko tako drage. Po drugi strani pa je njim to povsem normalno. Imam pa občutek, da so določene stvari tudi za njih zelo drage, ne samo za tujce.

Življenje je res ekstremno drago. Od zavarovanj do praktično vseh vsakodnevnih stroškov. Najdražje je, če greš ven nekaj pojest ali pa v mesto. Tudi treningi tenisa so tri- ali štirikrat dražji kot pri nas. Po drugi strani pa v trgovinah razlike niso tako velike. Tudi pri avtomobilih ni neke ogromne razlike v cenah.

Težava nastane, ko si želiš malo več kot samo osnovo. Takrat gredo cene res v nebo. Sploh najemnine so izjemno visoke. Tukaj je zelo malo ljudi lastnikov stanovanj ali hiš, precej je drugače kot pri nas. V Sloveniji velja, da moraš imeti svojo hišo, sicer nisi naredil ničesar, tam pa je miselnost povsem drugačna. Podobno kot v Ameriki se jim lastništvo pogosto niti davčno ne izplača. Zato večina ljudi živi v najemu.

Pri nas je veliko govora o zdravstvu. Kako je tam, je bolj urejeno kot pri nas?
Tam je to povsem druga zgodba, praktično čisti zahod, podobno kot v ZDA. Že osnovno zdravstveno zavarovanje je ekstremno drago, pa s tem še nisi naredil veliko. Veliko stvari moraš plačati sam.

Kakorkoli pri nas kritiziramo zdravstvo, smo po mojem mnenju lahko kar tiho. Tudi če je treba na določene stvari nekoliko počakati. Še vedno imamo možnost, da za določene specialiste nekaj doplačamo in relativno hitro pridemo na vrsto. V tem pogledu smo lahko res zadovoljni in mislim, da ni prav, da ves čas samo kritiziramo. Velikokrat najbolj kritizirajo tisti, ki ne vedo, kako stvari delujejo drugje. Sam mislim, da imamo v Sloveniji zdravstvo še vedno kar dobro urejeno.

Roger Federer ima v Švici poseben status. Foto: Reuters

Rogerja Federerja nam ni treba posebej predstavljati. Vi se, domnevam, večinoma vrtite v teniških krogih. Kakšen status ima tam Federer?
(Smeh, op. p.) Če lahko tako rečem, je on tukaj nad bogom. O tem sploh ni debate. Švica ima sicer veliko vrhunskih športnikov, ampak Federer je njihova ikona in pojem zase.

Lahko vam povem en zanimiv primer. Letos so organizatorji turnirjev mlajših kategorij naredili tako, da ni bilo več mogoče videti prijavljenih igralcev. In zakaj? Ker so se vsi prijavljali na turnirje, kjer igrajo Federerjevi otroci. Cela Švica je želela priti na te turnirje, samo da bi videli Federerja ali pa da bi njihovi otroci igrali proti njegovim otrokom. To samo pove, kakšen status ima tam. Res je nekaj posebnega in verjetno največ, kar športnik v eni državi sploh lahko postane. Težko sploh najdem prave besede. Nihče se tam ne more primerjati z njim.

Se pa včasih malo pošalim glede Novaka Đokovića, ampak o njem ne želijo slišati prav veliko. Federer je za Švicarje res nekaj posebnega.

"Priložnosti so še vedno zelo dobre, čeprav Švica ni več takšna, kot je bila pred 15 ali 20 leti." Foto: Osebni arhiv Če bi danes nekdo razmišljal o selitvi v Švico, kaj bi mu priporočili? In kaj bi moral vedeti, preden gre?
Vedeti mora, da je življenje tam precej drugačno. Na prvem mestu je delo, socialnega življenja pa je manj. Ne bom rekel, da ga ni, ampak ga je občutno manj kot pri nas.

Priložnosti so še vedno zelo dobre, čeprav Švica ni več takšna, kot je bila pred 15 ali 20 leti. To pogosto povedo ljudje, ki tam živijo že dolgo in so prišli iz drugih držav. Je pa Švica še vedno verjetno najboljša možnost v Evropi glede priložnosti, plačila in urejenosti sistema. Ljudje so korektni, stvari delujejo.

Če imaš voljo in jasen cilj, se ni težko prilagoditi. Dobro pa je, da imaš stvari urejene vnaprej in da točno veš, kam prihajaš. Sam sem šel precej težjo pot. Ne morem reči, da bi to priporočal vsakomur, ampak če imaš močan cilj in si res odločen, da boš nekaj dosegel, potem je mogoče tudi uspeti.

Koliko pa imate potem prostega časa za svoje hobije?
Hobijev imam veliko, ampak sem tukaj z jasnim ciljem, da poskušam čim več časa preživeti na teniškem igrišču. Zaradi tega za druge stvari pogosto zmanjka časa. Pride tudi utrujenost. Tenis je zunanji šport, ves čas si v gibanju in dnevi so lahko dolgi.

Prosti čas, ki ga imam tukaj, največkrat namenim ogledom tekem mojega sina Marka, ki igra hokej. Svoje hobije sem zato nekoliko postavil na stran. In ravno to je ena od stvari, ki jih pogrešam. To je tisto, kar imamo v Sloveniji in česar tukaj ni toliko.

Preberite še:

Novice Eritrejec Markos Teklu našel delo v Domu starejših Logatec: Prvič sem od 103 leta stare gospe dobil čokolado. To je bilo vau.

Novice Fernanda Prado Verčič: Brazilka, ki je v Kranju našla svoj drugi dom

Novice Slovenec v eni najbolj ambicioznih ameriških startup zgodb: Smo kot akademski laboratorij na steroidih