Samoumevno je, da smo bebci

Vin in Lina

Berem Nedelo, v nedeljo, 6. 11. 2016. Naslov članka: Iskanje rešitve za kitajski dekleti. Podnaslov: Brez staršev, državljanstva in pravic. Vsebina: nenavadna usoda dveh deklet, ki ju starši prepustijo same sebi, da se v tuji deželi, brez državljanstva, znajdeta, kot vesta in znata. Citat: "Že pred časom so se v uradu predsednika republike zbrali predstavniki pristojnih državnih institucij, ki bi dekletoma lahko pomagali urediti položaj." "Kakšnih dvajset ljudi se je zbralo. Le upam, da bo vsak izpolnil svoj delček obveznosti," pove upokojena ravnateljica doma, kjer dekleti živita.

Morda vas zanima še:

Kako naj vem, da je z mano nekaj narobe?

Teoretiki življenja

Bratsko-sestrska ljubezen

7000 otrok brez toplega kosila

Potem berem naprej. Rubrika Vrhunci tedna. Citiram: "V Sloveniji živi pod pragom revščine 7000 otrok. Starši jim ne morejo (več) plačevati šolskega kosila." Da bi te otroke nahranili, bi potrebovali vsako leto 3 milijone evrov.

V Sloveniji je 7000 otrok, ki ne morejo pojesti toplega kosila. Ki si morda izmišljajo razloge, zaradi katerih danes ne gredo na kosilo. Ker jih je morda sram, da jim ga njihovi starši ne morejo plačati. Foto: Bor Slana

Ne bom se spozabil in našteval, za kakšne vse neumnosti porablja moja država denar. Vprašal se bom, kje je moja moč, kje je moč naroda, katerega del sem, da vzpostavi razmere, v katere smo verjeli petindvajset let nazaj. Ni dovolj, da potrdiš socialne pravice v ustavi. Otroci ustave, v kateri piše, da smo socialna država, ne morejo pojesti za kosilo.

Kako velika je vaša težava? Povejte mi, koliko ljudi se ukvarja z vami?

Si predstavljate, da pridete k zdravniku? Mislite, da z vami ni nič kaj posebej narobe, potem pa nenadoma ugotovite, da se z rešitvijo vaše težave ukvarja kakšnih dvajset ljudi. Najbrž vas bi tedaj res zaskrbelo za vaše zdravje. Če ste bolj občutljive sorte, pa bi vas lahko ob tej novici tudi pobralo.

Mislite, da z vami ni nič kaj posebej narobe, potem pa nenadoma ugotovite, da se z rešitvijo vaše težave ukvarja kakšnih dvajset ljudi.

Tako je v naši Sloveniji. Dramatično "prenormirana" država s pravilniki, akti, določili, zakoni (in seveda z ustavo, v kateri piše, da smo socialna država), ki urejajo najmanjše podrobnosti skupnega bivanja, hodi sama sebi po prstih, ko bi bilo potrebno s kančkom zdrave pameti ali zrnom soli rešiti hudo osebno stisko dveh otrok.

Strašljiva realnost

Si predstavljate, da ste premier ali morda celo predsednik, sicer po površini majhne srednjeevropske države, pa vendar resne, popolne države, ki ima sedež v Organizaciji združenih narodov in drugih pomembnih združenjih.

Ste sogovornik pri debatah, ko se odloča o resnih svetovnih zadevah. Dvignete roko in vaš glas se upošteva. Imate upravičen občutek, da ste se v eni državi prebili skozi gosta sita nepopustljive selekcije. Saj ne more biti vendar vsakdo premier ali predsednik države. Ne moreta biti hkrati dva slovenska prvaka v nogometu. Samo eden je predsednik in le eden je premier. Ste vplivni in sposobni. Poslušajo vas in vas sprašujejo za mnenje. Ko govorite po televiziji, ste suvereni. Dajete vtis, da veliko veste, poglobljeno razmišljate in preudarno govorite. Ste CAR.

Lagodje nemoči

In potem izveste, da sta v vaši domovini dve od staršev pozabljeni dekleti, ki za našo državo ne obstajata. Izveste tudi, da obstaja v vaši državi 7000 otrok, ki ne morejo pojesti toplega kosila. Ki si morda izmišljajo razloge, zaradi katerih danes ne gredo na kosilo. Ker jih je morda sram, da jim ga njihovi starši ne morejo plačati. Ki se s pajčevino v želodcu zavedajo, da so drugačni. Ej, predsednik in premier! Ne zaradi strganih superg in majice, ki ni po zadnji modi. Ker so lačni!!!!!

Midva bi, pa ne moreva

Saj vem, da vidva bi, pa ne moreta. Sta svetovljana. Imata rada ljudi. S svojim preteklim delom sta dokazala, da vama za ljudi ni vseeno. Imata zasluge, da je v naši deželi tudi lepo. Da vzide sonce. Da imamo prihodnost. Brez trojke. Z gospodarsko rastjo. Z demokracijo. OK. Super.

Foto: Bojan Puhek

In vem, da vidva bi, pa ne moreta, ker ne moreta reševati konkretnih težav. Ne moreta priti zjutraj v službo in rešiti vseh potrebnih pomoči. Vidva delata sistem. Ustvarjata red. Soustvarjata nova pravila, s katerimi bomo zaposlili nove ljudi, ki bodo šli na sestanek pogledat, kako lahko pomagajo. Ki bodo šli na televizijo povedat, da je rešitev na vrsti zdaj, zdaj. Samo še malo pa bo. Ker smo se zadnjič samo narobe razumeli. Ker nismo želeli narediti česa narobe. Ker mora biti vse prav.

A nam res ni nič jasno?

Krmarjenje med reševanjem države pred trojko, ukvarjanjem z opozicijo in zagotavljanjem toplega obroka vsakemu šolarju najbrž ni preprosto. Ljudje smo kritični. Ne cenimo dovolj že opravljenih stvari. Pozabljamo na zasluge.

Ni dovolj osamosvojiti države in napisati ustavo in potem iti opravljat svoje delo. Žal živimo v časih, ko moramo spet dvigniti glas za drugega. Danes morda naš otrok še ima toplo malico. Poskrbimo, da jo bo imel tudi jutri. Ne glede na to, čigav je. Ko bo zvonilo h kosilu, naj vstane in se postavi v vrsto, če je lačen. Sramota za državo, ki se naslavlja kot socialna, da nekateri lačni obsedijo v klopi.

Aparat proti posamezniku in vloga ključnih ljudi

Seveda nisem za stihijo. Nisem za to, da bi težave reševali vsako posebej, na samosvoj način. Verjamem, da obstaja kup tehtnih argumentov, zaradi katerih se ne sme težav omenjenih otrok reševati stihijsko.

Ljudje, ki niso ne predsednik ne premier, so sposobni najti rešitve. Vidva, predsednik in premier, se morata samo zavzeti zanje. Foto: Bor Slana

Toda, ko sistem deluje prepočasi, ko se s sledenjem zakonsko predvidenemu procesu dela škoda, ki je nepopravljiva, ni čas za iskanje razlogov, zakaj česa ne moremo. Ljudje, ki niso ne predsednik ne premier, so sposobni najti rešitve. Vidva, predsednik in premier, se morata samo zavzeti zanje. Tem ljudem, ki lahko rešijo težave, morata držati "štango". Ko jih bo zaradi kreativnosti pri delu na zid sramote pribijal ta ali oni posebnež, jim je potrebno stopiti v bran.

Bodita glasnika rešitev

Povejta, da bi sama storila enako. Ni vama potrebno kršiti pravil. Ni se vama potrebno ukvarjati z operativo. Samo povejta, da si želita državnih uradnikov, ravnateljev, učiteljev, prostovoljcev, ki opolnomočeni s svojo kreativnostjo blažijo težaven vsakdan ljudi, ki so se znašli v stiski.

In potem nemudoma zahtevajta od svojih ljudi, da vzpostavijo sistemske rešitve. Pa saj ne za vse težave. Bi bilo dolgčas.

Ampak jeb…ti, ne dovolita, da bi bili v tej državi otroci lačni ali prepuščeni sami sebi!